Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Reševalcem ne mahajte, ampak raje pomagajte

ponedeljek, 13. maj 2013, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1668

Slovenske novice - Jani Bele: Pred več kot 100 leti je bila ustanovljena prva organizirana skupina reševalcev za pomoč ponesrečenim v gorah z imenom Rešilna postaja v Kranjski Gori.

Največje območje pokriva GRS Ljubljana, postaje z največjim številom reševanj pa so Tolmin, Bohinj in Bovec. V postajah deluje več kot 600 gorskih reševalcev. Pot do tega naziva ni kratka in lahka. Zahtevano znanje alpinističnih veščin nadgradijo z izobraževanji v poletni in zimski reševalni tehniki ter omogočanju prve pomoči. Tudi po opravljenem izpitu sledijo redna izobraževanja in preverjanja znanja za ohranitev licence za reševanje.

Nekateri se odločijo za delovanje na posameznih specializiranih področjih kot inštruktorji gorskega reševanja, vodniki reševalnih psov in pri reševanju s pomočjo helikopterja. V njihovih vrstah so zelo dobrodošli zdravniki, ki pa morajo kljub zdravniškemu poklicu opraviti vsa izobraževanja kot drugi reševalci.

Poleg osnovnega dela, reševanja poškodovanih v gorah, GRZS pomaga pri reševanju na težko dostopnih območjih in pri negorniškem udejstvovanju – takih posredovanj je iz leta v leto več in tvorijo že 40 odstotkov reševalnega dela. Število nesreč narašča in v zadnjih dveh letih smo izvedli prek 400 reševalnih akcij.

Ukrepi ob nesreči
Ukrepi ob različnih nesrečah, pa naj bo prometna, delovna ali gorska, imajo veliko skupnega. Prvo, kar svetujejo vsi, je, da morate ohraniti mirno kri. To je lahko reči, vendar nikoli ne moremo z gotovostjo predvidevati, kako se bomo vedli, ko bomo na prizorišču soočeni z različnimi vrstami poškodb. Kljub vsemu si poskusimo zapomniti vsaj nekaj najnujnejših ukrepov.

Morda bo zvenelo egoistično, ampak najprej poskrbimo za svojo varnost, kajti če tega ne storimo, bomo težko pomagali. Za dostop do ponesrečenega se dodatno opremimo, samozavarujemo ali pa naj nas kdo varuje. Če pristop presega naše zmožnosti, ne tvegajmo po nepotrebnem, kajti lažje je reševati enega kot dva.

Kot moramo tudi pri prometni nesreči preprečiti, da se bo v nas zaletel še kdo, je v gorah izjemno pomembno zavarovati ponesrečenega pred nadaljnjimi poškodbami. Ta je velikokrat pod potjo, na strmem pobočju, snežni strmini, kjer lahko vsak nepremišljen premik povzroči zdrs. Šele takrat se zavemo, kako koristno bi bilo imeti v nahrbtniku pomožno vrvico, vponko ali znanje, kako napraviti vsaj vozel ali dva.

Telefon, rešilna bilka
Čeprav je skoraj vsak od nas obiskoval kakšen tečaj prve pomoči, smo najbrž pozabili mnogo stvari. Zato je koristno obnoviti znanje: včasih poglejmo v priročnik, za trening v roko vzemimo povoj, si v mislih ustvarimo kakšno poškodbo (krvavitev, zlom, nezavest, šok). Poškodovanca poskusimo oskrbeti s tistim, kar imamo v nahrbtniku, imobilizirati roko ali nogo. V njem naj bo vedno škatlica s prvo pomočjo – nekaj povojev, sterilnih gaz, obližev, trikotna ruta, tablete proti bolečinam.

Če so poškodbe take, da bo lahko poškodovani sam nadaljeval pot, mu pri tem pomagajmo tako, da nosimo njegovo opremo in ga podpiramo pod roko.

Če so poškodbe prehude, pokličimo pomoč. Zadnja leta so skoraj vsa sporočila o nesreči posredovana prek mobilnih telefonov. Na klic na številko 112 se javi operater na Centru za obveščanje Republike Slovenije. Najpomembnejša podatka, ki bosta prispevala k učinkoviti reševalni akciji, sta podatka o kraju nesreče in vrsti poškodbe. Operater bo alarmiral postajo GRS, ki pokriva območje, kjer se je zgodila nesreča. Po navadi klicatelja za dodatne informacije – predvsem glede vremenskih razmer, ki so pomembne zaradi načina reševanja – pokliče še vodja reševalcev. V takih primerih so mobilni telefoni precej obremenjeni in ko se pojavi znak za prazno baterijo, nam bo žal, če smo med vzponom po telefonu denimo poslušali glasbo, na vrhu pa z njim vneto slikali in pošiljali slike prijateljem v dolini. Baterijo velikokrat praznijo mraz in območja z nepokritostjo s signalom, zato imejmo v gorah raje izklopljen telefon. Tudi če bomo zaradi šoka ob nesreči pozabili PIN-kodo, bomo lahko vseeno opravili klic na 112.

Ne mahajte pilotu v pozdrav
Med čakanjem na reševalce ponesrečenega dodatno zavarujmo pred znižanjem telesne temperature, ki bi lahko poslabšalo njegovo stanje. Preprečimo stik telesa z zemljo, skalo, toplo ga oblecimo. Človeško telo prek glave oddaja največ toplote, zato jo zaščitimo s kapo, kapuco. Izjemno koristna je alufolija, imejmo jo vedno s sabo.

Če vreme dopušča, reševalci uporabijo helikopter, ki zelo skrajša čas reševanja. Nasvet preostalim obiskovalcem gore: ko se približuje helikopter, mora najprej najti kraj, kjer je poškodovani, pri tem pa ga izjemno motijo skupine planincev, ki mu mahajo v pozdrav.

Za lažje lociranje naj se tisti ob ponesrečencu postavi z rokami, dvignjenimi v zrak in s telesom ustvari črko ipsilon – Y (yes). Pri lebdenju helikopterja se ustvarjajo zelo močni zračni vrtinci, ki lahko človeka tudi podrejo. Po zraku letijo veje, zemlja, kamenčki, zato naj vsi prisotni zapustijo kraj nesreče in se umaknejo najmanj 100 metrov stran. S seboj naj odnesejo svoje nahrbtnike in vse, kar bi lahko odnesel piš. Pri ponesrečenemu naj ostane samo en spremljevalec, ki ga lahko zaščiti s svojim telesom. Ko se iz helikopterja spustita reševalec in zdravnik, je vse v njunih rokah.

Če pa je padla noč ali je vreme slabo (megla, močan veter), je potrebna klasična reševalna akcija. Na kraj nesreče pridejo reševalci peš in s seboj prinesejo vso opremo. Reševalcev ne ovirajmo pri njihovem delu z različnimi komentarji in nasveti, ampak jim pomagajmo, če nas prosijo za to.

Jani Bele

eXTReMe Tracker