Nedelo - Matjaž Mastnak: Puhasta kosmatina... Pri nas je med njimi najbolj znana vrsta velikonočnica
Nedelo, nedelja, 29. aprila 2007
Natura in kulturaV krznu na sonce
Puhasta kosmatina, ki na gosto prekriva mlade liste, stebla in še cvet na zunanji strani, jih je naredila za kosmatince. Pri nas je med njimi najbolj znana vrsta velikonočnica: o tem, da pri Ponikvi cveti in da je je na Boču vedno manj, poročajo časniki in televizija vsako leto znova. Drugi kosmatinci so medijsko manj izpostavljeni, a prav tako vredni pozornosti.
Dolgo je veljalo, da v Sloveniji uspeva pet vrst kosmatincev. Nedavno se jim je pridružila šesta, ki raste nad Bohinjem in se je botanikom uspešno skrivala. Tri vrste cvetijo belo, bledo ali rumeno, druge tri pa modrovijoličasto. Ob velikonočnici sta v tej temno obarvani skupini še navadni in gorski kosmatinec. Slednja sta si Slovenijo razdelila: gorski uspeva v primorski tretjini Slovenije, navadni globlje na celini. Na pogled sta si podobna, vsakomur razumljiva razlika med njima je, da navadni kosmatinec viha konice listov cvetnega odevala nekoliko navzven (»na zvon«), gorski pa ne.
So rastline, ki so zadovoljne, če jim nič ne zastira sonca. Tiste vrste, ki rastejo v visokogorju, s tem nimajo težav, saj nad drevesno mejo skoraj ni grmovja, ki bi nanje metalo senco. Kosmatinci, ki uspevajo v nižjih nadmorskih višinah, najdejo življenjski prostor na sončnih pašnikih in travnikih. Nič ne de, če jim je postlano s kamenjem. Še godi jim, ker imajo radi toploto, ki jo kamen podnevi vsrka vase in ponoči oddaja kot pečnice pri kaminu. Na takšnem svetu se kosmatincem ni bati namočenosti, ki je, zlasti pozimi v družbi z mrazom, zavratna morilka, pravzaprav gnilka korenin. Ko pritisne suša, morajo kosmatinci med kamenjem daleč po vodo. Na to so pripravljeni: korenike gredo ponjo vsaj meter globoko in so razvejane, da prepredejo čim več zemeljskega volumna. Če bi zagrebli v zemlji, bi videli, da so debele in skoraj črne.
Korenika je oblika podzemnega stebla in iz nje lahko požene eno ali več nadzemnih, cvetnih stebel. Tanko steblo z enim samim cvetom na vrhu deluje nežno in krhko, a videz ne ustreza resnici. Prilagojeno je namreč vetru, ki ima po odprtem svetu travišč, kjer se kosmatinci tako dobro počutijo, prosto pot. Ko močno potegne, se je treba vetru globoko priklanjati, sicer te polomi. To se kosmatincem ne zgodi, ker so njihova stebla gibka in se po vsakem sunku znova postavijo pokonci. Znanstveno ime Pulsatilla je izpeljano iz latinskega glagola pulsare, ki pomeni bíti, suvati, zvoniti pa tudi pulzirati. Bi bilo mogoče bolj nazorno opisati, kako trepeče in polje rastlina v vetru? Če pomislimo, da so nekdaj kosmatince uvrščali med vetrnice (anemone), je očitno, da se je njihova podredljivost vetru botanikom res zdela vredna imena.
Letalni repek
Kdor se tako vztrajno in vdano priklanja, ima navadno od tega korist. Kosmatinci jo imajo. V njihovem cvetu je sredi venca zlatih prašnikov cela reč pestičev. Ko čmrlji in druge žuželke, ki letajo med cvetna krilca lizat medičino, cvet oprašijo, postanejo lepe oblekice in prašniki odveč. Odpadejo. Oplojenim pestičem pa poženejo dolgi in dlakavi vratovi. Kjer je kraljeval cvet, kar nenadoma caruje kosmata glavica in še bolj divje trepeče. Ko je seme zrelo, se pusti vetru odnesti. Če bi bili plodiči navadna zrna, bi popadali na tla kot pesek; ker ima vsak svoj kosmati rep, lahko izkoristi veter in z njim odleti. Kako košat je rep, je odvisno od vremena: ob vlažnem se dlačice stisnejo in rep se stanjša; ob suhem se dlačice razprejo, repek se skošati in nastavi vetru. Ko je poleta konec, razpiranje in krčenje dlačic na repku pomaga, da se plodič pririne tako globoko v zemljo, kot je potrebno, da se bo življenje kosmatinca na novo začelo.
Kosmatinci so vetru vdani, da ga izkoristijo. Ker od ljudi ne pričakujejo nič dobrega, do nas niso prav nič prijazni. Nasprotno, grdo so strupeni. Sveži sok močno draži, na koži povzroči rane, v telesu pa motnje krvotoka in hromitev dihanja. Z njim se je mogoče zastrupiti do smrti; med živalmi menda najhitreje pokonča pse. Za hlevsko živino v senu niso več nevarni, ker se strup med sušenjem razkroji. O tem, kakšno čudo postanejo v rokah homeopatov, pa ob drugi priložnosti.
Matjaž Mastnak
besedilo in fotografija