Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 28.07.1986

  28.07.1986


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

ponedeljek, 28. julij 1986, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1553

Delo, Šport: ... Bence in Benkovič preplezala severovzhodni ozebnik Druja

To izjemno Drujevo smer so premagali naposled tudi Jugoslovani — Leta 1977 se je v njej smrtno ponesrečil Cene Kramar

SEVEROVZHODNI OZEBNIK DRUJA - Bela pika pod vrhom škrbine označuje bivak.

CHAMONIX: »Vzpon po Severovzhodnem ozebniku Druja pomeni fantastičen izziv in uspeh pomeni enega največjih podvigov. Skrajnim težavam je kos le odlično telesno in predvsem psihično pripravljen alpinist. To je kombinirana, 800 m dolga smer - naklonina ledu je od 70° do 75° (največ 85°), skalni odstavki pa dosežejo težave do VI+. Primernih mest za bivak praktično ni, tretji nahrbtnik je treba vleči za seboj, izredno težko je v led zavrtati vijake, umik iz stene je nemogoč, ker ni mogoče zabiti zanesljivih klinov. Alpinisti v Ozebniku so, predvsem v spodnjem delu, tarča padajočega kamenja in ledu, ob novozapadlem snegu pa po smeri nenehno divjajo plazovi.« Tako sta smer opisala njena prva zmagovalca Ceccinel in Jäger konec leta 1973.
Filip Bence (Tržič) in Janez Benkovič (Kamnik) sta začela plezati 15. julija, potem ko sta prebila noč pod vstopom v smer. Prekoračila sta krajno poč ozebnika Col du Dru in se vzpela po njegovem ledeniku do roba. Od tod sta dve možnosti. Odločila sta se za desno, originalno, varianto (smer prvih plezalcev). Ko sta priplezala do vznožja navpičnega kamina, sta pod previsnimi ploščami prečila dva raztežaja v levo. Tu ju je čakalo zelo zahtevno kombinirano plezanje, ki vodi do navpične 60-metrske stene s počjo, vendar je le-ta od začetka slabo vidna. Prišla sta do velike luske, kjer sta bivakirala prva plezalca. Naša alpinista sta nadaljevala brez počitka.
Potem ko sta premagala še eno skalno zajedo in kamin, sta dosegla vrh sveče, ki predstavlja vstop v drugi (300 m dolg) ozebnik. Tu, oziroma na predelu, imenovanem S, sta naletela na nenavadno strm led (do 85°). Po 19 urah plezanja sta se odločila za bivak, tudi zato, ker se je Benkoviču zlomilo ledno kladivo. Naslednji dan (16. junija) sta plezala le še dobro uro, saj se štiri raztežaje pod vrhom Drujeve škrbine težave nekoliko zmanjšajo. S škrbine sta se v dolino spustila po vrvi in ob 11. uri stala pod steno, od koder sta se peš odpravila v Chamonix.
Imela sta dokaj ugodne razmere: v smeri je bilo veliko ledu in skoraj nič snega. Probleme sta povzročala le požled na skalah in megla, ki je oteževala orientacijo. Za čuda ničesar ni padlo iz Drujeve škrbine, pač pa je led in kamenje letelo iz Drujevega sedla. Toda Bence in Benkovič sta bila ob otoplitvi že dovolj visoko.
Ponovitev Severovzhodnega ozebnika Druja pomeni vsaj delno povrnjen dolg naših alpinistov tej smeri, ki je trajal celih 9 let. Prav tu se je namreč leta 1977 smrtno ponesrečil mladi in mnogo obetajoči kamniški alpinist Cene Kramar.

MATEJ ŠURC

V spomin Jožefa Psotke
PRAGA - V spomin na Jožefa Psotko, ki je 16. oktobra 1984 umrl med sestopom z Mount Everesta, so njegovi tovariši v Visokih Tatrah, v okolici Sliezskega doma, organizirali 1. memorial Jožefa Psotke. Računajo, da bo ta akcija kaj kmalu postala druga po udeležbi.
Osrednja prireditev je bil gorski tek. Progo, dolgo 20 km, s 660 m višinske razlike, je najhitreje pretekel Jaroslav Mikuštiak (1:33,0), za njim se je uvrstil mladi Robert Galfy (1:34,10), odličen alpinist iz Trenčina, tretji pa je bil Igor Viest (1:35,39). Med alpinistkami (od 104 tekmovalcev jih je bilo le troje) se je najbolje odrezala Zorina Berčikova (2:30,42).

Nad dolino Krme
Rajko Podgornik in Boštjan Repinc (oba Bohinj) sta 2. julija preplezala smer med Skrajnim levim stebrom v Velikem Draškem vrhu in Desno smerjo v Malem Draškem vrhu. Dolga je 200 in precej krušljiva. Ocena: III - IV (V). V razpoložljivi literaturi nista našla nobene vrisane smeri v tem predelu niti ni bilo sledov morebitnih prejšnjih plezalcev, zato predvidevata, da je smer (za katero še nimata imena) prvenstvena.
Bohinjci so bili dejavni tudi konec maja. Sedem članov AO je v Paklenici preplezalo 26 smeri, med njimi Trik, Hidrogliser, Mosoraško, Karabore (vse prosto).

Iz Mariborskih odsekov
17. julija sta Drago Praprotnik in Viktor Hribar (oba Kozjak) preplezala Resnikovo smer (VI/V, 350 m) v Križevniku. Dva dni pozneje sta Armand Polegek in Marko Lukič (oba TAM) ponovila smer JLA v Šitah. Slednji je plezal prosto. 16. julija je Lukič z Damjanom Vešligajem (TAM) prosto preplezal Marjanov steber (VII), smer DD (VI-) in Edijev steber (VI+), vse v Mali Raduhi. Naslednji dan pa sta oba prosto ponovila še Desno smer (VI), prav tako v Mali Raduhi.

ALPINISTIČNE NOVICE

Gorski vodnici
OTTAWA - Do letošnjega leta je bilo le pet alpinistk, ki jim je uspelo povzpeti se na najvišji vrh sveta - Everest (8848 m). Prvi sta bili leta 1975 Japonka Junko Tabei in - malo za njo še Kitajka Fandog. Poljakinja Wanda Rutkiewicz je bila prva Evropejka (1978). Nemka Hanelore Schmatz, ki ji je sledila leto kasneje, je svoj dosežek med sestopom plačala z življenjem. Prva Indijka je bila Bačendri Pal, ki se je na vrh povzpela leta 1984. Letos pa kar dve naenkrat in kar obe iz Kanade! Obe tudi za ženske dokaj nenavadnega poklica – gorski vodnici. Doma sta iz Alberte in obe stari po 29 let: Charne Wood in Douei Congade. Bili sta udeleženki 16-članske kanadske odprave, Woodova pa znana tudi že po tem, da je kot tretja ženska preplezala J steno Aconcague (6960 m), najvišjega vrha obeh Amerik.

Program jesenskih izletov
Komisija za mednarodno sodelovanje pri Planinski zvezi Slovenije že vrsto let prireja planinske in smučarske izlete v zamejstvo. Tudi za letošnjo jesen je pripravila štiri izlete z že izbranimi datumi za tri planinske ture na vrhove Poti prijateljstva, četrti izlet pa je namenjen tistim, ki žele spoznati manj znane kraje in vrhove Koroške.
Za 6. september pripravljajo izlet na Polinik (2784 m), najsevernejši vrh skupine Kreuzeck. 20. Septembra sta v načrtu Monte Perablu (2693 m) in Creta Forata, dva vrhova s Poti prijateljstva. 4. oktobra naj bi se povzpeli na Ojstro (1577 m) in Topico (1649 m), ki sta manj znani gori med Obirjem in Peco. 18. oktobra pa izlet na Poldašnjo špico (2087 m), ki leži na italijanski strani Julijskih Alp.
Tri tedne pred izleti bodo razpisi objavljeni v rubriki Planine in ljudje.

Dve prosti ponovitvi v Selli
Robi Držan in Bojan Slabanja (oba Litostroj) sta se 13. in 14. julija mudila v Selli (Italija). V steni Ciavazes sta prosto preplezala Micheluzzijevo smer z Buhlovo varianto, v drugem stolpu pa, tudi prosto, Messnerjevo smer. Konec junija sta Držan in Nino Babič (Rašica) ponovila Čopov steber. Držan prosto.

Po Bosni in Hercegovini
Delovna organizacija Kompas je z namenom, da popestri našo turistično ponudbo, v letošnje programe potovanj vključila tudi planinarjenje. Pripravili so turo po planinah v osrčju Bosne. Za skupine nudijo ugodnosti, tako da na vsakih 20 oseb ena oseba potuje brezplačno.
Za podrobnejša pojasnila, oziroma morebitne prijave lahko pokličete na številko (061) 331-352, 331-350, 216-061 (Brane Preša).

Vse težje in težje
Mark Hudon in Max Jones sta že leta 1979 (v reviji Mountain) napovedovala: prisel bo dan, ko bodo plezalci zmagovali smeri z oceno 5.12 »na pogled«, ne da bi jih poznali od prej in brez padcev. Tega se v ameriški reviji Climbing (št. 95, april 1986) spominja Jeff Smoot in njuna članka razglaša za najboljša teksta o skalnem plezanju zadnjega desetletja. V nadaljevanju pa opisuje, kako je danes. Do leta 1985 nihče ni preplezal ameriške smeri z oceno 5.13 v enem dnevu in brez številnih poprejšnjih poskusov. Potem pa je nekaj tujcev ponovilo precej najtežjih smeri. Jerry Moffat je brez poprejšnjih poskusov ves čas vodil v smereh Supercrack, Equinox in Phoenix, ki so vse ocenjene s 5.12+. Francoz Patrick Edlinger je dosegel »rekord« smeri Spinx Crack (5.13 b) v Koloradu. Z vsega nekaj poskusi jo je preplezal v komaj treh urah. Avstralec Kim Carrigan je ponovil eno najtežjih yosemitskih smeri Cosmic Debris (5.12+) - z vsega skupaj le tremi padci itd.
In še malo razmišljanja. Katera je najtežja smer v Ameriki? Vzhodna stena Monkey Face v Oregonu. Ocenili so jo s 5.13+, čeprav je Alan Watts, vodilni član naveze, ki jo je preplezal, izjavil: »Če karkoli v Ameriki zasluži oceno 5,14, potem je to smer«. Za tiste, ki izbirajo cilje, pa morda še ena - Grand Illusion (5.13 c), ki jo je prvi preplezal Tony Yaniro, od tujcev pa so jo doslej ponovili le Nemec Wolfgang Göllich, Japonec Hidetaka Suzuki, Avstralec Kim Carrigan in - menda še neki Nemec, za katerega pa ni točnejših podatkov.

ID

Leva smer v Šitah
Mirko Kranc in Marjan Kovač (oba Črnuče) sta 16. julija (klasično) ponovila redko plezano Levo smer v Šitah. Večino od tod odvrača mokra in z algami poraščena skala. Tudi Kranc in Kovač potrjujeta, da je plezanje zato precej zoprno.
Kranc je potem z Jelko Tajnik prosto ponovil še Peternelovo v Triglavu in Centralni steber in Desno v Dedcu.

Rešen veliki problem BiH
Na pobočjih Čvrsnice, ene izmed alpinistično najbolj zanimivih gorskih skupin BiH, se dviga Meziča stijena. Visoka je približno 750 m in ravno toliko je visoka tudi najnovejša smer Naila Derviševiča in Mukrima Šišiča. Preplezala sta jo namreč v osrednjem, najtežjem delu stene, v tistem, ki je med poznavalci veljal kot najatraktivnejši alpinistični »problem« bosansko-hercegovskih gora. Šišič ga je ob povratku takole ocenil: »Mislim, da bo mogoče opraviti še težje, celo mnogo težje prvenstvene vzpone, toda mislim, da nimamo več take deviške stene, ki bi zahtevala tako kompleksen prvenstveni vzpon, kot je bil najin v osrednjem delu Meziča stijene.«
Plezanje »Rezonance norosti« je trajalo od 8. do 12. julija. Prvega dne sta pritrdila 160 m vrvi, potem pa se vrnila v dolino, po hrano. Ponoči pa sta bila že nazaj v lovski koči, ki je le uro hoda pod steno. Naslednji dan pa sta začela zares. Po vrveh (kar brez prižem) sta se povzpela do že doseženega mesta in napredovala še kakih 60 metrov višje. In tu sta naletela na votlino, ki omogoča ležanje. Postala je njun »višinski tabor«. Potem sta v enem dnevu napredovala spet le 70 metrov in rob previsa zmogla že v temi. Zadnji dan sta se vrh previsa znebila odvečne opreme - padla je tako rekoč na začetek smeri - in okoli 16. ure sta bila na vrhu.
Prvih 120 m smeri je relativno lahkih, IV, IV+. Zato pa je nadaljnjih 200 m en sam previs, ki po svoji obliki in barvah kamnine (rumena in rdeča) spominja na vrat kobre, ki je pripravljena na napad. Vrhnji del stene je potem tudi še strm, kot celota skoraj navpičen, pa vendarle precej lažji. Vso smer sta zmogla s klasično opre-mo, s klini, lesenimi zagozdami in podobnim. Razen z veličino ta monolit preseneča s krušljivostjo na najtežjih mestih; ocena Rezonance norosti: VI, A3 niti ne preseneča. Sedaj je le še vprašanje, kdo se bo prvi lotil ponovitve. Zasluži si jo.

Babilon v Ozebniku
Edo Kozorog (Soški AO) in Peter Podgornik (AO Nova Gorica) sta v petek, 18. julija, preplezala novo smer v Trentskem Ozebniku, ki sta ji po vsemu sodeč upravičeno dala ime Babilon. Plezanje je namreč tako raznoliko, kot le redko kje. V spodnjem delu je stena precej kompaktna, skala čvrsta, toda - malo možnosti za varovanje! Zgoraj pa je nekoliko krušljivo. V ključnem raztežaju, v območju velike strehe, klini slabo prijemajo (A3), trikrat sta si lahko pomagala le s hudičevim krempeljcem, dvakrat pa sta morala celo zavrtati. Babilon sta ocenila s VI+, A3, 240 m, plezala sta smer devet ur, vodi pa prek levega dela stene, levo od velike zajede, tam, kjer doslej še ni bilo ničesar preplezanega. Ta del stene je zgoraj zaprt z veliko streho, pod njo je še pas previsov in streh, vse pa zelo nerazčlenjeno. Zato sta Kozorog in Podgornik zgoraj tudi zavila v zajedo in prečila na gredino vrh zanimivega dela stene. Ker je stena kar precej previsna, je po nekaj raztežajih umik iz smeri komaj mogoč, morda z nihajnim prečenjem, toda verjetno bi bili potrebni dve vrvi.

Plezalski par vzhajajočega sonca
Kot večina japonskih alpinistov, se je tudi Hidetake Suzuki na začetku ukvarjal izključno s »pravim« alpinizmom. Za »nižji«, plezalski šport, se še zmenil ni, piše njegov biograf Paul Piana. Tedaj je na Japonskem res nekaj veljal le himalaizem in sploh aktivnost v visokih tujih gorah.
Potem sta se - z različnimi izkušnjami in deloma tudi ambicijami - sedanja zakonca Hidetake in Michiko Suzuki znašla v Chamonixu. Kot fant in dekle sta skupaj opravila nekaj težkih, klasičnih vzponov; pozimi sta preplezala S steno Matterhorna, preskusila sta se v solo plezanju »suhih sten«. Zmagoval je v glavnem »le« smeri z oceno 5.9. Toda že naslednje leto je dokaj suvereno plezal 5.11 in - tedaj se od »svojega najboljšega partnerja« ne loči več kot za dolžino vrvi, pravi. »Rad bi plezal vsak dan,« pravi, »brez plezanja se počutim povsem osiromašen, pravi niče!«

ZAGNANA — Zakonca Suzuki

Za boljše razumevanje njegove in njegovih tovarišev aktivnosti, pa morda ne bo odveč še nekaj besed. Večina jih prek skoraj vsega leta pleza, le pozimi (odvisno tudi od celine, kjer so aktivni) odhajajo v domovino, da bi kaj zaslužili in si opomogli. Potujejo in plezajo, plezajo, plezajo ... Posebno Amerika, točneje ZDA, jim ustreza, zaradi podnebja, velikega izbora plezalskih področij in - kar je morda še najpomembneje - družbenih razmer! Za razliko od Japonske, koder vsakega, ki ne dela, imajo za grešnika in ga celo izobčijo iz družbe, se tu počutijo svobodne. V družbi plezalcev pa od nekdaj velja dosežek več kot denar.

Prosta ponovitev Williamine Dada
Dobri vzponi v francoskem delu Centralnih Alp - Nezgoda v Jägerjevem ozebniku s srečnim koncem: osmoljenca s helikopterjem v dolino
CHAMONIX - Igor Jamnikar, Miha Praprotnik (oba Matica), Janez Skok (AAO) in Ines Božič (Obalni AO) so 11. junija v zahodni steni Aiguille de Blaitiere prosto preplezali smer Williamine Dada. To je najbrž prva jugoslovanska prosta ponovitev in druga jugoslovanska nasploh (za Biščakom in Lenarčičem).
Sicer ima smer Williamine Dada, ki sta jo leta 1983 prva preplezala Piola in Steiner, nenavadno malo ponovitev. Dolga je 350 m (12 raztežajev) in poteka levo od Britanske. Zanimiva je primerjava ocen prvih, ki so smer zmogli prosto (7 a, kar ustreza oceni VIII+) in naših (večinoma VII+, najtežje VIII-).
Isti dan sta Ivo Kafol (SPD Trst) in Srečo Likar (Logatec) preplezala Britansko. Ocena: VII +, čas plezanja 4 ure in pol.
16. julija sta Skok in Božičeva v Blaitieru prosto ponovila še smer Fidel Fiasco. 13 raztežajev je dolga in ocenjena med VII-in VII+. Uporabljala sta zatiče in metulje, nazaj pa sta se spustila po vrvi.
V kraju Cluses, ki leži 50 km od Chamonixa, je plezalni vrtec, nasproti njega pa tudi višja stena z zelo zahtevnimi smermi. Med njimi je tudi 120 m dolga smer Les tres trotoires du Saturn (Trije Saturnovi obroči) z oceno VII-. Prosto so jo preplezali Kafol, Skok in Likar. Pravijo, da skale zelo spominjajo na Verdon. Varovališča so opremljena s svedrovci.
Vzpon po Gervassutijevem ozebniku (800 m, 50°- 55°) v Mont Blanc du Tacul in prečenje od Aiguille du Midi do Mont Blanca so opravili Jamnikar, Kafol, Likar, Praprotnik in Janez Primožič (slednji Tržič). Vsi verjetno niso bili dobro aklimatizirani, zato so nekateri imeli kar precejšnje težave z višino. Tura, ki sicer tehnično ni zahtevna, poteka namreč skoraj v celoti nad 4000 metrov.
V Chamonixu sta se julija mudila tudi Aleš Bjelčevič in Miha Peternel (oba AAO). Poleg Gervassutijevega ozebnika sta preplezala Švicarsko v Les Courtes (800 m, 60°, največ 75°).
Smolo sta imela Stojan Kejžar in Jana Ogrinc (oba Matica). 10. junija sta plezala Jagerjev ozebnik v Mont Blanc du Taculu. Dva raztežaja pod vrhom 800 metrske smeri se je Kejžarju kopnem izstopnem kaminu odkrušil velik kamen. Prebil mu je arkado in poškodoval koleno, tako da sta bila prisiljena bivakirati. Naslednji dan sta ju Bjelčevič in Peternel opazila in na pomoč poklicala helikopter, ki je Kejžarja in Ogrinčevo prepelje v dolino. Oba sta pravilno zavarovana pri komisiji za alpinizem PZS.

MATEJ ŠURC

Častiželjni načrti Poljakov
Poljaki in njihova alpinistična aktivnost v Himalaji: številni načrti, o katerih naši alpinisti niti sanjati ne morejo

Kadar razpravljamo o alpinistični aktivnosti v Himalaji, neredki radi primerjajo številčnost odprav nekdaj in danes in se ob tem vprašujejo: zakaj toliko odprav? Ne samo naših, nasploh! Le redki pa imajo res pravo predstavo o tem. (Enako velja za število tekmovanj, ki se jih udeležujejo drugi naši športniki i. p.).
O načrtih Japoncev, alpinistov iz Južne Koreje, Američanov pa tudi Nemcev ali Angležev, Francozov itd., torej narodov, ki so sicer najbolj pogosto v Himalaji, je težko dobiti podatke za vse leto. Njihova organiziranost je po svoje dokaj razdrobljena, v veliki meri prevladuje zasebna pobuda, nimajo osrednjih informacijskih centrov itd. Po zaslugi Jožefa Nyke, neumornega propagatorja poljskega alpinizma, pa smo dobili dokaj natančne podatke o njihovih letošnjih načrtih, tako da bo primerjava vseeno mogoča.
Že začetek letošnjega leta je bil za poljske alpiniste nadvse uspešen. 11. januarja sta Jerzi Kukuczka in Krisztof Wielicki opravila prvi zimski pristop na tretji najvišji vrh sveta - Kangčendzengo (8586 m). Spomladi pa sta v Nepalu delovali dve odpravi: Riszard Gajewsky je vodil tovariše iz Zakopanov na Čo Oju (8201 m), Tadeuez Karolczik iz Poznana in Aleksander Lwow iz Vroclava pa sta imela namen na alpski način preplezati (sama!) novo smer v JZ steni Everesta.
Poleti bo glavni cilj poljskih alpinistov Čogori ali K2 (8611 m), drugi najvišji vrh sveta. Z njim so stari znanci (naši alpinisti si ga bodo letos ogledali vsaj od vznožja), imajo pa tudi vrsto neporavnanih načrtov, zato so se temeljito pripravili. Janusz Maier bo vodil odpravo, ki jo sestavljata ženska in moška ekipa. Poskusili bodo opraviti tudi prvenstveni vzpon po južnem razu. Ločeno od njih pa bosta na vrh (ponovno) skušala priti Jerzi Kukuczka in Tadeusz Pjotrowski, kot člana odprave in ZRN, ki jo vodi Kari Maria Herligkofer in Wanda Rutkiewicz, z odpravo, ki so jo organizirali v Franciji. Wojcziek Kurtika bo z dvema Japoncema poskušal opraviti prvenstveni vzpon na znameniti Trango Tower (6257 m). Odprava, ki jo vodi Janusz Skorek, pa si je izbrala za cilj drugo znano »iglo« Karakoruma - Uli Biaho (6084 m).
Jeseni izstopa načrt Kukuczke, ki se pripravlja kar na dva prvenstvena vzpona - na Manaslu (8163 m) od JV in prek J stene Anapurne (8091 m), ki jo nameravajo preplezati v njenem osrednjem delu. Odprava iz Gdanska (vodja Jerzi Tilak) načrtuje velikopotezno prečenje v masivu Batura (7785 m), sestav odprav, ki naj bi odpravili normalni pristop na Nanga Parbat (8125 m) in Makalu (8463 m), pa še ni docela znan.
Zanimivi so tudi načrti za zimsko sezono. Odprava iz Vroclava želi opraviti prvi zimski pristop na Himalčuli (7893 m), trije Poljaki so povabljeni, da skupaj s Francozi poskusijo ponoviti Jugoslovansko smer po Z grebenu Everesta ... In morda še kaj.
Ni kaj reči, aktivnost, o kakršni naši alpinisti ne morajo niti sanjati (iz več razlogov). Sicer pa - za Poljake pa ne pravijo brez vzroka, da določajo utrip (smer) modernega himalaizma.

FRANCI SAVENC

Na sončni strani Julijcev Koristen vodniček že naprodaj
Plezalni vodniček za stenice od Migovca do Novega Vrha — Izšlo je zanimivo dela Janka Humarja in Eda Kozoroga

TOLMIN — Vodniček »Na sončni strani Julijcev« zajema področja alpinistom zanimivih vrhov nad planino Razor in Baško grapo. Torej večji (in najlepši, bi rekla večina) del Spodnjih bohinjskih gora. Janko Humar in Edo Kozorog pa sta v njem obdelala le tiste stene, ki tako ali drugače gravitirajo na primorsko strah.
Tako je prav. V smislu dogovorov in tudi okoliščin. Maja meseca, ko je na eni strani grebena na primer še raj za turno smuko, so na drugi strani že kopna pobočja s toplo lepo belo skalo, ki vabi na poplezanje. »Nikjer drugje ne najdete takega silovitega nasprotja,« je zapisal Janko v predstavitev. Njegovi so namreč teksti, Edo pa je za vodniček zrisal vse potrebno. Od skic ostenij in shem smeri, do preglednih kart. Pri pripravi sta sodelovali še Mirjam Drole z lekturo in Mari Lapanja s tipkanjem. Delo pa je posvečeno Marku Kogoju, prijatelju, enemu najboljših alpinistov Soškega AO, ki se je 2. januarja lani ponesrečil pod vršnim grebenom Nabojsa; kot skromna zahvala za vse tiste bogate dni, ki smo jih preživeli skupaj, sta zapisala avtorja v uvodu.
Vodniček sodi med naša tanjša tovrstna dela (62 strani običajnega A5 formata), sicer pa se ne razlikuje mnogo od drugih. Moti nekoliko slab odtis (posebno nekaterih strani) teksta, ni enotnih kontrastov in ponekod se črke preveč zlivajo. Nekoliko nenavadno je (potenčno) pisanje ocen. Morda bo koga zmotilo označevanje ponovitev ... ali pa bo v kazalu zaman iskal tudi pregled smeri, na kar smo se že kar nekako navadili. Toda - vse to uporabnike ne bo motilo. Ti vodnički so bili zasnovani kot kartoteka vseh zbranih podatkov o določenem področju, to pa je tudi ta. Z uspelo črnobelo plezalsko fotografijo - iz tolminskega plezalnega vrtca (ki je tudi predstavljen, opisno in grafično) za naslovnico.
Vodniček je že naprodaj. Za 700 dinarjev ga je mogoče dobiti v pisarni PD Ljubljana-Matica, na Miklošičevi 17 v Ljubljani, večja (pet in več) količine pa je mogoče naročiti tudi na naslov: Planinska založba pri PZS, Dvoržakova 9,61000 Ljubljana. Menda ga imajo tudi že v izhodiščnih planinskih postojankah in upajmo, da bo kmalu našel pot tudi do polic naših knjigarn.

FRANCI SAVENC

Jezerjani (Karničarji) vsepovsod
Davo in Luka Karničar sta 11. julija opravila 1. ponovitev Kaminske (III/ IV, 900 m) v Koroški Babi. Oba sta 16. julija ponovila Jernejev steber v Dolgem hrbtu, dan pozneje pa Tržaško v triglavski steni. Luka je pred tem v navezi z najmlajšim bratom Drejcem preplezal Tomažev steber (V+/V) v Grintavcu, 19. julija pa smer Češka 75 (IV/V, 300 m) v Kočni Davo Karničar je 15. julija sam opravil 3. ponovitev Mariborske (IV+/IV 400 m) v Dolški škrbini, devetega je preplezal Košutovo, dan pozneje pa še Zgrešeno, obe v Grintovcu.

M. Š.

PLANINSTVO

Planinski tabor PD Lisca
SEVNICA - Letos je planinsko društvo Lisca - Sevnica že štirinajstič organiziralo planinski tabor. Od 14. do 23. julija so preživeli 10 lepih dni, tokrat že drugič ob Bohinjskem jezeru. Pod skrbnim vodstvom starejših planincev in mladinskih vodnikov opravili ture na Vogel in Šijo, Triglavska jezera, k slapu Savici in na planino Krstenico. Vsem pa bo nepozabna dvodnevna tura na Triglav, na katerem so bili vsi udeleženci tabora.
Na turah so pokazali tudi znanje o varni hoji in vedenju v gorah, ki ga je večina udeležencev osvojila že v planinskih šolah prejšnjih taborov.
Bolj kot v dolini so na gorskih poteh utrjevali mnoga prijateljstva, tovarištvo in čut do lepote narave.
Veseli so, da so te dni preživeli brez najmanjše nezgode in drugih težav; želijo si, da bi se drugo leto zopet videli v XV. planinskem taboru.

IRENA DVOJMAČ

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, PrV
eXTReMe Tracker