Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

IV. JAHO na Makalu (1.)

   Železar

 

 29.06.1973

petek, 29. junij 1973, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1328

Železar (1973) - Janko Ažman: Priprave za odpravo so šle proti kraju, zato smo morali biti skoraj vsak dan v Ljubljani. Naše skladišče na gospodarskem razstavišču je bilo že precej polno.

Opremo in hrano smo dobivali vse do zadnjega dne in prav zato smo še zadnji dan pred odhodom vse to zlagali v zaboje.

Na letališče smo vso robo prepeljali s kamionom že zjutraj, da jo je carina lahko še pregledala. Popoldne se nas je zbralo vseh 14 udeležencev že kaki dve uri pred odhodom. Vodja je bil Aleš KUNAVER, zdravnik Borut PIRC, trije znanstveniki Tone Wraber, Jure Kunaver in Janez Gregori nato še alpinisti
Stane Belak-Šrauf, Danilo Cedilnik-Den, Franc Štupnik - Cic. Matija Maležič Matic iz Ljubljane, Marjan Manfreda - Marjon iz Bohinjske Bele, Janez Kunstelj z Jesenic pa še Janez Brojan - Bron in jaz iz Mojstrane.
Ker ji bilo pet ton prtljage preveč za Iljušina 18, smo na Brniku morali pustiti okrog 600 kg hrane, od tega mleko, sladkor, nekaj kompota in pivo. Poslovili smo se od številnih prijateljev in domačih ter z dveurno zamudo vzleteli. Leteli smo pod zastavo Inex-Adria, preje pa je letalo spadalo k vojnemu letalstvu. Namesto stevardes smo imeli dva stevarda, ki sta nam kmalu po vzletu postregla z večerjo. Vsa posadka je štela 10 mož, prav gotovo pa niso bili vsi zaposleni.

Po šestih urah smo pristali v Teheranu, glavnem mestu Irana, to je najbolj prometno letališče na vzhodu, saj vsaki dve minuti vzleti ali pristane po en avion. Ure smo prvič morali premakniti naprej za 3 ure in pol, seveda se je to krepko poznalo tudi na dnevu. V letališki zgradbi smo morali počakati, da so rezervoarje napolnili z gorivom, potem pa smo odleteli do Karačija, eno večjih mest v Pakistanu. Pakistanci so zahtevali, da pristanemo predvsem zato, da smo plačali letališko takso, ki pa je bila zelo visoka.
Iz Karačija smo leteli v New Delhi, glavno mesto Indije. Pokrajina pod nami je bila zelo pusta in gola. V Delhiju smo pristali okrog 17. ure po­poldne po indijskem ali ob 13. uri po našem času.
V Katmandu pa naši piloti z Iljušina niso upali leteti, češ, da je prekratka pristajalna steza. No Indijci so bili zelo prijazni in prav hitro smo uredili s carino in letalsko družbo, da nam vso prtljago prepeljejo v glavno mesto Nepala.

Ker pa gre pri teh ljudeh vse bolj počasi, smo se naselili v hotelu Akbar. Ker je bil hotel precej drag, smo šli večerjat v neko kitajsko restavracijo, kjer so nam zelo okusno pripravili piščance. Naslednji dan smo izkoristili za bežen ogled mesta. Ogledali smo si precej zanimivosti kot npr.: Rdečo trdnjavo, ostanke Delhija, dalje Nehrujev grob in sloviti bazar, kjer lahko kupiš prav vse. Zanimivo je videti svete krave, kako se sprehajajo tudi po najbolj prometnih ulicah. Proti ve­čeru je začelo močno deževati, kar je pomenilo, da monsun še traja.

Osemnajstega avgusta nas je že zjutraj z delom prtljage odletelo sedem v Katmandu. Drugi so morali ostati zato, da ne bi kak kos naše robo ostal v Indiji. V Katmanduju smo se z Alešem, Šraufom, Tonetom, Cicom, doktorjem in Bronom naselili v hotelu Leo. Ostali bomo toliko časa, da se spet vsi zberemo in dobimo prtljago. Aleš je takoj stopil v akcijo, po ves dan je hodil po uradih in urejal razna dovoljenja. Ta čas pa smo si ogledovali to zanimivo mesto, polno templjev in pagod. V Katmanduju vidiš tudi precej hipijev, ki se tu za mali denar lahko opijejo z mamili.

Ker iz Katmanduja proti Himalaji ni ne cest ne železnic, lahko prideš samo s helikopterjem ali z manjšim avionom. Ker pa manjša letališča kot npr. v Tumlingtarju, kamor smo morali priti, nimajo ne telefonske in ne radijske zveze in ker zaradi monsuna tudi redna linija še ni bila vzpostavljena, sta tja skupaj z uradnikom Katmandujskega letališča s helikopterjem odletela Wraber in Cic. Naloga je bila, da pregledajo letališče, če je sposobno za pristanek avionov. To je bilo nujno potrebno, če nismo hoteli izgubiti preveč časa.
Še isti dan smo zvedeli, da je letališče v redu in da sta naša fanta z opremo, kar jo je pač lahko nesel helikopter, ostala tam in urejata z nosači. Časa tudi mi nismo izgubljali, takoj smo uredili našo prtljago. Te dni smo spoznali tudi naše Šerpe, kuharja in kuharska pomočnika.

Po štirih dneh bivanja v glavnem mestu Nepala smo 23. avgusta z Twinoterjem — dvojno vidro, odleteli v Tumlingtar. Vsi smo pričakovali, da bomo zagledali vsaj manjše mesto, vendar je bilo samo nekaj hiš, raztresenih okoli letališča. Naša fanta sta šotore postavila kar na letališču.
Tumlingtar leži na višini 520 m, zato je kraj zelo vroč, shladilo se ni niti ponoči. Ker smo naenkrat prepeljali samo četrtino naše prtljage (avion je bil premajhen), smo bili zopet obsojeni na čakanje. Ta čas, da sira se zopet vsi zbrali, smo se hodili kopat v reko Arun. To je ogromna reka, ki v času monsuna naraste tudi za tri metre. Po treh dneh lenuharjenja smo bili zopet vsi skupaj, nosači pa so bili tudi že naročeni za naslednje jutro. Komaj smo že čakali, da se s te vročine umaknemo v hribe.

Zjutraj smo tovore razdelili nosačem, kar nam je vzelo precej časa. Pri tem je pridno sodeloval tudi zvezni oficir, mož srednjih let, ki nam je tudi kasneje vedno rad pomagal. Dodeljen nam je bil od nepalske policije. Kar lepo je bilo videti dolgo kolono stošestdesetih nosačev in enajstih Šerp, ki se je vijugala med koruznimi polji proti redkemu gozdu. Do poldneva smo prišli do vasi Kathbari na višini 1100 m. V vasi so imeli praznik neke boginje, zato smo se za ta dan ustavili za vasjo. Kaj kmalu smo imeli polno oboževalcev, nobeden se ni kaj dosti približal, tako, da se nam je zdelo kot bi bili v živalskem vrtu. Tudi doktor je imel tu svojo prvo ordinacijo na prostem.

Mrak se je spustil že ob 20. Uri zato smo kaj kmalu zlezli v spalne vreče z vasi pa se je dolgo slišala vesela pesem. Ponoči je malo deževalo, zjutraj pa je bil spet lep sončen dan. Vse dopoldne smo hodili po lepi pokrajini z ogromnimi pipoli ob poti. Za ta ogromna drevesa nihče ni vedel, kdo ji je nasadil ob tej magistrali, kot so ji domačini rekli. Popoldne je postalo soparno in nosači so kaj kmalu zaostali, čeprav smo jih zjutraj pustili kar dosti naprej. Pot nas je vodila po grebenu nižjega hriba, nakar smo se spustili skozi zelo slikovit pragozd proti vasi Dhaje 920 m. Nosači si skozi te gozdove niso upali sami, zato so se kar lepo držali skupaj. Blizu vasi smo se ustavili, težko smo čakali na nosače s šotori, ker je prav močno začelo deževati, z dežjem pa so se prikazale nam do tedaj neznane pijavke. Ta mala živalca se ti prisesa kamorkoli in neusmiljeno pije kri. Ker so bile med nosači tudi ženske in otroci nosil pa so prav toliko kot ostali so zadnji prihajali pozno v noč. Ker je bila etapa res precej dolga, so se pričeli upirati, Aleš jim je za dan obljubil dvojno plačo in jih s tem pomiril. 28. avgusta je bil tretji dan marša.

Zjutraj je dež prenehal in ker se nosači niso in niso odpravili, smo precej pozno štartali. Etapa za ta dan ni bila preveč dolga, vendar pa je začelo popoldne spet močno deževati. Ustavili smo se med pragozdom in vasjo, pravzaprav nekaj hiš brez imena. Pijavk je bilo vedno več, vsak od nas pa je bil že krvav. Domačini so nam prodali nekaj krompirja, ki pa je bil zelo droben. Za kokoši pa zahtevali previsoko ceno.

Ta čas ko so Šerpe kuhali, smo igrali tarok in pregledovali zemljevid o nadaljnji poti. Ker smo rabili krompir še za na pot, sva ga šla s Cicom kupovat k prvemu kmetu. Najprej nama je postregel s čangom, nakar se je začela kupčija. Vsi skupaj smo sedeli na slamnatem tepihu, sredi zakajene hiše, ki je hkrati kuhinja in spalnica. Kot stara trgovca sva zbijala ceno, zraven pa smo pili čang iz bakrenih posod, vse dokler se nismo zmenili za še kar pametno ceno. Čang je pijača, narejena iz riža ali prosa, ki pa te precej dobro odžeja.

Janko Ažman
Železar, 29. junij 1973
 

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker