Antena (1988), Športno plezanje 3 - Nuša Romih: Sonce že močno pripeka in morda so tudi vas že zasrbeli prsti, da bi se preizkusili v enem izmed najbližjih plezalnih centrov.
Večina plezalcev nas je svojo »kariero« začela v navadnih športnih copatih in z izposojeno opremo. Copati so drseli v vse strani, izposojati si opremo, vsakokrat, ko smo hoteli plezati, pa tudi ni bilo najbolj praktično.
Ker plezalna oprema, v primerjavi s smučarsko, sploh ni draga, si jo velja čim prej kupiti. Če se za začetek zadovoljite s plezalnimi copati in pasom ter ple-zate s kom, ki že ima vso ostalo opremo, pa sploh ne bo tako težko.
Odpravite se torej v trgovino s plezalno opremo. Da ne boste imeli težav pri izbiri, poglejmo, katera oprema je med množico izdelkov najboljša in seveda najbolj varna.
Še preden začnete izbirati, takoj izločite opremo brez oznake UIAA. Izdelki s tem znakom so testirani in jim lahko zaupate. Imeti pa jo morajo: plezalni pas, vrv, vponke, osmica - torej vsi deli opreme, ki trpijo največje obremenitve pri padcih in visenju na vrvi ali klinih.
Verjetno pa si boste najprej kupili plezalne copate. Ker so pri lažjih smereh stopi večji, za začetek ne potrebujete najboljših in najdražjih plezalk. Zelo priporočljive so t. i. »baletke«. To so udobni copati brez vezalk in so podobni copatom za gimnastiko. Tudi cena je ugodnejša, saj so enkrat cenejše od plezalk. Ko čez čas dosežete sedmo, osmo stopnjo, pa že potrebujete plezalne copate, ki močno objamejo nogo in ne dopustijo zdrsa v še tako nemogočem položaju. Trenutno obstaja kakih dvajset različnih izvedb plezalnih copat. Ker ima pač vsak drugačne noge, si kupite tiste, ki so najbolj udobni. Vsi plezalci nosimo eno do dve številki manjše plezalke, od normalnega obuvala. To je potrebno zato, da praktično skozi gumo čutiš stop in veš, če si ga pravilno obremenil. Nekateri plezalci tudi pretiravajo in si obujejo tako majhne plezalke, da se na vrhu smeri najprej sezujejo, drugače bi kričali od bolečin. Še slabše pa je, če kupite preveliko številko. To nekateri rešujejo z debelimi nogavicami, ki popolnoma zmanjšajo občutek za skalo.
Torej, kupite si plezalne copate, ki vas ravno prav tiščijo, med nakupom copate pomerjajte z zelo tankimi nogavicami - v takih ali pa bosi, boste potem tudi plezali. Sicer imajo že skoraj vsi plezalniki špansko gumo, a je le dobro če to preverite. Podrgnite čista podplata enega ob drugega. Če potem, ko ju pritisnete skupaj, ostaneta zlepljena, je guma dobra. Plezalni copati se hitro obrabijo, tako da plezalec, ki redno pleza, uniči dva ali celo tri pare na leto.
Tako, obuti ste, še vrečko z magnezijo si privežete okrog pasu in že lahko na prvi skali ali obzidju preizkusite svoje sposobnosti. Tako plezanje po balvanih (2-3 m visokih skalah) se v tujini imenuje »bouldering«. Slovenski prevod bi bil lahko balvanizem ali kaj podobnega. Nekateri plezalci se ukvarjajo samo s to zvrstjo plezanja, ki pa v svoji skrajnosti lahko nudi take težave, kot katerakoli najtežja smer. Posebnost tega plezanja je, da plezaš nevarovan, sicer pa varovanje sploh ni potrebno, ker lahko takoj, ko je pretežko skočiš na tla. V boulderingu prirejajo tudi tekmovanja, plezalcem, ki jim je cilj plezati čim težje smeri, pa je to lahko zelo dober trening. Za plezanje z varovanjem, torej za plezanje smeri v stenah, pa je poleg plezalk najpomembnejši dober plezalni pas. Prva stvar pri nakupu je, da takoj pogledate, če ima pas, ki vam je všeč, oznako UIAA. Ta je napisana v navodilu za uporabo pasu. Prodajalca prosite, naj vam pomaga pas obleči, saj na prvi pogled izgleda dokaj komplicirano. Naučiti se morate, kako se ga pravilno zapenja, da se med plezanjem ne razveže. Večina nas pleza samo s spodnjim delom pasu, za začetnike in otroke, pa je obvezen tudi zgornji del. Tudi za pas velja, da kupimo takega, v katerem se najbolj udobno počutimo. Še bolje je, da ga kar takoj preizkusimo, saj so v večini trgovin s plezalno opremo zidovi urejeni v pravcate umetne stene, z oprimki in vsemi potrebnimi varovali. Na pas privežemo vrv, splezamo meter višje, potem pa sedemo, tako da nas vrv zadrži v zraku. Če vas okrog stegen in pasu ne tišči preveč, je pas v redu.
Zdaj potrebujete le še dobrega soplezalca, ki ima vso ostalo plezalno opremo in lahko se lotite svoje prve smeri. Ne bodite takoj razočarani, ko vas bo bolj vleklo navzdol, kot navzgor, če boste nerodni ali vas bo celo strah. Z vztrajnostjo lahko vsak normalno razvit človek prepleza najmanj šesto stopnjo. Potrebno je le malo vaje, mogoče tudi trme.
Ko se resno odločite, da se boste ukvarjali s športnim plezanjem, pa potrebujete tudi vso ostalo opremo. O njej (kompletih, vrveh, osmici) pa v naslednjem prispevku.
Nuša Romih
Antena, 11. maj 1988