Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pot se je končala v gori

12.05.1983

Vir: arhiv planID, priredil: G.Š.

četrtek, 12. maj 1983, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1560

Teleks (1983) - Lado Stružnik: Zadnje slovo od preminulega Nejca Zaplotnika - Alpinizem je dobra preskušnja za življenje

Z žalno slovesnostjo so se v četrtek v Kranju poslovili od preminulega alpinista Jerneja Zaplotnika - Nejca, ki se je ponesrečil v Himalaji na pobočju Manasluja, na katerega je plezal s splitsko odpravo. Komemoracija, na kateri so bili ob pokojnikovi družini številni slovenski alpinisti, planinci in prijatelji gora ter predstavniki Planinske zveze Slovenije in družbenopolitičnega življenja Kranja, je bila skromna, brez odvečnega blišča kot je primerno za človeka, kakršen je bil Nejc Zaplotnik.
Ob tej nesreči se mnogi sprašujejo, kako se je mogla pripetiti prav njemu, izjemno izkušenemu alpinistu, ki je edini od Jugoslovanov stal že na treh osemtisočakih. Ali je odprava napravila kako napako? Ali bi se bilo mogoče nesreči izogniti? Ali je bila splitska odprava sploh dovolj izkušena?

Kako je prišlo do nesreče, bomo sicer natančno zvedeli šele tedaj, ko se bo himalajska odprava splitskega planinskega društva Mosor vrnila domov. Po podatkih, ki so jih po nesreči dobili na PZS po radijski zvezi pa je vendarle mogoče dati prvo oceno, ki je morda povsem blizu resnice.

O tem je Aleš Kunaver, načelnik komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS in vodja več himalajskih odprav v pogovoru z novinarji v Kranju dejal:
»Vreme je bilo tisti dan, ko se je pripetila nesreča, lepo in torej primerno za plezanje. Na poti, po kateri je šla odprava, je prišlo do podora kamenja in ledu. To je tipična objektivna nesreča, ki se v Himalaji lahko pripeti vsakomur in nima zveze s tehniko plezanja ali s sposobnostjo alpinista. Sicer pa lahko rečem, da je bila splitska odprava solidno pripravljena, vzdušje v njej in medsebojno sodelovanje med člani odprave pa je bilo zgledno. Kar zadeva izkušenost, naj spomnim na to, da je bila prva naša himalajska odprava sestavljena iz samih alpinistov, ki še nikoli niso bili v Himalaji. V splitski opravi pa so bili Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj in Stipe Božič, ki so že sodelovali v slovenskih himalajskih odpravah. Poleg tega imajo splitski alpinisti za sabo več težkih vzponov na tujem. Dokaz uspešnega dela odprave je podatek, da so alpinisti v času nesreče dosegli višino 7100 metrov in bili že tako rekoč pred zadnjim naskokom na vrh.«

Nehati z nevarnimi vzponi?
Jugoslovanske odprave so imele doslej razmeroma največ sreče med vsemi, ki so plezale po gorah Himalaje, saj je bila nesreča splitske odprave, v kateri sta izgubila življenje Nejc Zaplotnik in Ante Bučan, prva večja nesreča naših odprav. To strokovnjaki pripisujejo veliki izurjenosti in dobri pripravljenosti naših alpinistov in precejšni skrbi za njihovo varnost v gorah. Prav zato so naše predstavnike povabili na kongres alpinistov v Anglijo, kjer naj bi prikazali naše izkušnje na tem področju. Kljub temu pa je bilo po nesreči med našimi ljudmi mogoče slišati mnenja, naj bi prenehali s takimi nevarnimi vzponi, v katerih alpinisti tvegajo življenja in da naj bi tudi v naših gorah omejili nevarno plezanje.
O tem je dr. Miha Potočnik, častni predsednik PZS rekel: »Ljudje so hodili in bodo hodili v gore, tako na tiste najlaže dostopne vrhove kot tudi na najbolj nevarne. Planinska organizacija nima niti moči niti pravice, da bi ljudem prepovedala plezanje po gorah in tveganje. Alpinizem je taka dejavnost, ki je združena z velikim tveganjem in pogosto zahteva tudi žrtve, podobno kot nekateri nevarni športi. Tega smo se pri nas dobro zavedali, zato so se naši alpinisti skrbno pripravljali na svoje vzpone. Ko pa so naše odprave odhajale v Himalajo, smo fantom vedno dejali: Vrnite se živi in zdravi domov! Nikoli nismo postavljali na prvo mesto uspeha, to je vzpona na vrh za vsako ceno, kot na primer zahtevajo zmago od vrhunskih tekmovalcev v nekaterih nevarnih športih. Tudi od Nejca nismo zahtevali, da mora osvojiti svoj četrti osemtisočak.«

Preskušnja za življenje
Po naših gorah bo torej tudi v prihodnje hodilo veliko planincev. Kot kažejo razmere v zadnjem času, jih bo še več kot doslej, saj je za tovrstno rekreacijo vse več zanimanja. Tudi za alpinizem je med mladimi vse več navdušenja. Tega niti ne moremo šteti za slabo, prej za dobro, saj, kot pravi dr. Miha Potočnik, se bodo mladi, ki se ukvarjajo s tako dejavnostjo, bolje pripravili na morebitne težke čase in trde preskušnje v svojem življenju, kot pa če bi jih zavijali v vato in ujčkali.
V tujini se čudijo, kako je mogoče, da tako majhen narod, kot so Slovenci, dosega take uspehe v vrhunskem alpinizmu. Prav gotovo so ti uspehi posledica razmer in okolja pri nas ter možnosti, ki jih naši najboljši alpinisti dobijo pri odpravah v visoka tuja gorstva. Prav zato v vodstvu Planinske zveze Slovenije menijo, da jih nesreča splitske odprave ne sme odvrniti od nadaljnjih poskusov, da osvojijo nove vrhove v Himalaji ali preplezajo prvenstvene smeri. Kot so povedali v omenjenem pogovoru v Kranju, imajo že v načrtu novo odpravo na nov himalajski osemtisočak.

Ob nesreči pod Manaslujem so ljudje zastavljali še eno vprašanje. Zakaj so Nejca Zaplotnika pokopali na pobočju gore, namesto da bi ga prepeljali domov. Nekateri so celo predlagali, da bi zbrali denar za prevoz trupla ponesrečenega alpinista.

Tomaž Banovec, predsednik PZS, je pojasnil, da v tem primeru ni bilo vprašanje denarja, ampak zgolj tehnično vprašanje prevoza trupla. Zato je vsaka zbiralna akcija nepotrebna. V Nepalu je namreč helikopter na razpolago le za reševalne akcije in prevoz ranjencev. Truplo bi zato morali s pobočja gore do prve ceste nositi, kar bi trajalo več dni, primerne krste za to pa niso imeli. Kljub temu je dejal, da je grob pod Manaslujem začasen in da bodo posmrtne ostanke Zaplotnika kasneje, če bo to mogoče in če bo tako želela njegova družina, prepeljali v Kranj.
Marsikje po svetu bi bila taka pojasnila odveč, ker ljudje ne bi zastavljali takih vprašanj in tako razmišljali kot pri nas. V to nas med drugim prepričajo pokopališča v francoskem Chamonixu ali švicarskem Zermattu pa tudi v Himalaji, kjer so na nagrobnikih imena ponesrečenih alpinistov z vsega sveta. Pokopali so jih pod gorami, kot to veleva nepisano pravilo alpinistov, ki hočejo še po smrti ostati blizu gora, kjer so se poslednjič kosali s strmimi prepadnimi stenami in naravo. Nemara je tako posmrtno zvezo s himalajskim gorami, ki so ga pritegovale s tako magično močjo, slutil tudi sam Nejc Zaplotnik. V svoji knjigi »Pot« je namreč preroško zapisal, da ga je bel šal, ki ga je od domačina dobil ob smrti prijatelja Ang Phuja, za vse večne čase privezal na Nepal.

Lado Stružnik

eXTReMe Tracker