Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na hribčke in hribe z najmlajšimi

Polet – Urša Stritar: Šport in družina. V gore ne gredo otroci z nami, ampak mi z njimi.

Polet, četrtek, 26. aprila 2007
Maratonec

Šport in družina. V gore ne gredo otroci z nami, ampak mi z njimi.

Na hribčke in hribe z najmlajšimi


Življenje na prostem se pomladi v nekaj dnevih običajno zelo hitro spremeni. Zunaj nenadoma opazimo številne mamice in očke, ki ponosno prevažajo in zračijo svoj naraščaj, peskovniki v parkih se napolnijo z mladimi oblikovalci mivke, število obiskovalcev živalskega vrta se neverjetno poveča, oživijo tudi športna igrišča in dvorišča blokov in manjših hiš. Ni kaj, prebujajoča se narava vabi ven, na zanimivo odkrivanje samega sebe in sveta okoli nas.

Na srečo živimo v pravem naravnem raju, v katerem lahko najdemo vse, kar si poželi srce. K čudoviti podobi naše dežele vsekakor veliko prispevajo tudi nižje in višje vzpetine, ki s svojo raznolikostjo in privlačnostjo omogočajo številna pohajanja, osvajanja in raziskovanja. Grički, hribi, gore in pogorja zaradi svojih posebnosti zahtevajo tudi veliko izkušenj, znanja in spoštovanja, ustrezen odnos pa običajno nagrajujejo s čudoviti doživetji v zdravem in poučnem okolju.

Obiskovanje višav je lahko tudi poceni in kakovostna ponudba za preživljanje prostega časa družin. Pri tem ne sme biti v ospredju osvajanje planinskih lovorik, ampak predvsem to, da družina ta čas preživi skupaj. Pri tovrstnih podvigih jih povežejo razburljivo iskanje ciljev in poti, vznemirljive priprave na odhod, vožnje z avtomobili, daljša ali krajša hoja, pogovori, vabljive malice iz nahrbtnikov, druženja s prijatelji, osvojitev najvišjih točk, naporni spusti nazaj v dolino in še in še. Zvečer pa je čudovito biti spet doma, uživati sadove udobnega življenja in se predajati vtisom in doživetjem prijetnega dne.

Izbira ture

Pomemben del družinskih obiskov gora je izbira primerne ture. To ni lahko, saj je ponudba pri nas res raznolika in velika. Na izlete vabijo Posavsko hribovje, Škofjeloško hribovje, Idrijsko-Cerkljansko hribovje, Polhograjsko hribovje, Pohorje in gričevja na Dolenjskem, v Prekmurju in na Primorskem. Izjemno vabljive so tudi doline in nižji gorski vazali Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp ter Karavank. Pri iskanju nam lahko pomagajo številni specializirani ali splošni planinski vodniki, planinski zemljevidi za posamezna področja, informacije z računalniškega spleta, priporočila in nasveti »hribovskih strokovnjakov« … Poleg informacij, ki jih dobimo v literaturi in od znancev, je zelo pomembno, da upoštevamo tudi trenutne razmere na terenu. Z otroki se ne smemo lotiti planinskih pohodov ob nestalnem vremenu, v nevihtah, hudi vročini, v zelo močnem vetru in hudi zmrzali. Včasih je bolje malo počakati kot riniti z glavo skozi zid in otroke »utrjevati« v neprimernih razmerah. Nikoli ne smemo pozabiti tudi na fizično in psihično pripravljenost vseh družinskih članov, odločilno vlogo pa ima vedno najšibkejši člen v verigi!

Hudi ali precej neprijetni so pogosto tudi odhodi od doma. Povezani so z jutranjim zgodnjim vstajanjem, s pakiranjem ustrezne opreme in pripomočkov, jezo otrok in odraslih, pregovarjanji in očitki. Nič hudega, običajno slaba volja skopni kot spomladanski sneg že po prvem prevoženem kilometru, družina pa se vrne domov utrujena, povezana, sproščena in dobre volje.

Predšolsko obdobje

Manjši predšolski otroci običajno radi hodijo. Všeč jim je, da imajo ob sebi očka in mamico, navdušuje jih celovitost nenavadnega dne, ki ga preživljajo v krogu najljubših. Navdušuje jih svoboda gibanja, ugajajo jim skupne družinske aktivnosti, ki temeljijo na notranji motivaciji ter omogočajo učenje v pristnem okolju. Mali opazovalci in raziskovalci imajo običajno veliko dela: zasledujejo tek vode v potočku, opazujejo vrvež mravelj v mravljišču, duhajo in spoznavajo rožice na travniku in v gozdu, iščejo živalske stopinje v blatu .... Pri vzponu običajno veselo klepetajo, navdušeno pozirajo pred fotografskimi objektivi, veselijo se malice in priboljškov iz nahrbtnika, srečujejo se tudi z drugimi ljudi, nabirajo plodove in sadove, spoznavajo vremenske pojave in kot zmagovalci pustijo prve čačke v vpisnih knjigah vrhov. Včasih jih obiščejo tudi gorski škratje, ki jim na skritem mestu puščajo drobne nagrade za njihovo vztrajnost in napor, hkrati pa prijetno vznemirjajo otroško domišljijo.

Na koncu predšolskega obdobja so se otroci sposobni lotiti že zahtevnejših podvigov. V tem času že bolje obvladajo svoje telo, samostojno ali ob ustrezni pomoči premagujejo težji teren, obvladajo hojo navzdol, spoznajo nekatere nevarnosti in meje svojih zmogljivosti. Žal pa jih v tem obdobju veliko zboli za »hudo otroško boleznijo« ali »lenitisom«. Mnogi v hoji ne vidijo pravega smisla, zato bi raje ostali doma in se igrali. Ker jih samo gibanje ne motivira dovolj, na izletu potrebujejo pestro dogajanje, da pozabijo na napor pri dolgotrajnem sopihanju v strmino. Vlogo otroških animatorjev največkrat prevzamejo starši. Izkažejo se lahko kot imenitni pripovedovalci pravljic, zgodb in mladostnih dogodivščin, odlični so tudi v vlogi potrpežljivih učiteljev, ki razlagajo procese in pojave v naravi, vznemirjajo otroško domišljijo s pravljicami, postavljajo uganke in miselne naloge, spodbujajo pri opazovanju, se pogovarjajo o vsakdanjem življenju in sodelujejo pri načrtih za naprej. Mladi planinci potrebujejo spodbudne besede, prijazen nasmeh, dobro voljo in potrpežljivost svojih spremljevalcev. Razveselijo se družbe sovrstnikov, s katerimi skupaj odkrivajo okolico in premagujejo težave. Tako nezavedno premagajo druge tegobe in običajno brez težav pridejo do cilja in nazaj. In če je bil izlet primeren, so se na njem dobro počutili in tudi uživali.

Glavni pobudniki – starši

Pobudniki planinskih družinskih dogodivščin so večinoma starši, ki so že prej obiskovali gorski svet, pogosto se jim pridružijo tudi »novi« očki in mamice, ki cenijo zdravo okolje in gibanje v njem. Pri tem morajo paziti, da v gorah ne izpolnjujejo svojih planinskih želja, ampak v tem času zavestno podrejajo svoje ambicije sposobnostim in počutju najmlajših. Filozofija družinskega obiskovanja gora se skriva v preprostem stavku, ki ga je povedal naš znani alpinist, gorski reševalec, pediater in poznavalec otroških telesc France Malešič: »V gore ne gredo otroci z nami, ampak mi z njimi.«

Torej, kadar smo v najboljši družbi svojih potomcev, moramo upoštevati, da predšolski otrok za isti cilj običajno potrebuje še enkrat več časa kot njegovi starši, v istem času prehodi le polovico poti, kot je napisano na tabli, potrebuje več počitkov in veliko osvežilne pijače. Na izletu mu ni pomemben le vrh, ampak ima raje pot, svojega navdušenja ne kaže s slavospevi lepote, ampak največkrat le z gibalnim vznemirjenjem oziroma z nasmehom na obrazu in z iskricami v očeh. V hribih morajo odrasli poskrbeti za otrokovo varnost. Na težjih, bolj izpostavljenih krajih mu ponudijo roko, če je treba, ga navežejo na vrv in primerno varujejo. Poznati in obvladati morajo pot, na katero peljejo svojega potomca, ter biti kos morebitnim težavam.

Osebna izkušnja

Pred 30 leti sva bila z možem navdušena alpinista in sva ves prosti čas preživela za uresničevanje lastnih hribovskih ambicij. Hčerka in sin sta naju prisilila, da sva opustila zahtevni planinski program in ga prilagodila najmlajšim članom družine. Spet sva začela s hribčki, vendar drugače. Vzpetinice sva spoznavala skozi otroške oči, korake, nasmehe, pritožbe in navdušenje. Cilji, ki so bili takrat še previsoki, prezahtevni, so morali za nekaj let počakati. Toda vse to nam je neskončno polepšalo družinsko življenje, saj nas je svojevrstno povezalo in obogatilo.

Urša Stritar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti