Boštjan Virc: AAO na Doliču je uspel v čudovitih snežno-vremenskih razmerah
Razmere za smuko so bile odlične, pravi pomladni srenec, ki pa po dvanajsti uri
Turnosmučarski tabor
Akademskega AO na Doliču
S toplino v srcu sporočam, da je 1. tradicionalni turnosmučarski tabor AAO od 20. do 22. aprila 2007 uspel v čudovitih snežno-vremenskih razmerah.
Najprej malo statistike. Tabora se je udeležilo osem akademcev: Lidi, Irena, Tina Ž., Živa, Miha K., Matejček in Boštjan. Zadnji dan se nam je pridružil še Toni s kolegom Sašom. Odsmučali smo klasične, a relativno odmaknjene smuke:
- Kanjavec po južnem pobočju
- Kanjavec po dveh smereh po bolj strmem SV pobočju
- Glava v Zaplanji nad kasarno Morbegna
- Velska dolina na Pokljuko
- Velska dolino preko Bohinjskih vratc v Krmo
- dolina za Debelim vrhom na planino Blato.
Razmere za smuko so bile odlične, pravi pomladni srenec, ki pa po dvanajsti uri izgublja na kompaktnosti in pridobiva na mehkobi in zdrizavosti. Sonce je nabijalo vse tri dni. Na južnih legah snega zmanjka na višini okoli 1600 metrov. Toni, ki je smučal na severno stran v Krmo, pa je pohvalil idealne razmere pod Toscem oz. Draškimi vrhovi.
Jaz kot vodja tabora sem krenil iz Pokljuke že v petek, čeprav precej pozneje, kot sem načrtoval. Za nagrado sem gazil mehak sneg od Studorskega prevala do Vodnikovega doma - nazaj grede čez dva dni, ga je že vidno pobralo.
Na Vodnikovem domu se mi je pridružil naš predsednik Matej. Pred prazno kočo sva uživala v sončnem zahodu, pivskih klobasah in Heinekenu. Moram povedat, da Matej ne smrči več, kot njega dni na Korošici, kjer pa sem bil še tečajc in se ga nisem upal brcniti v rebra.
V soboto zjutraj sva se spustila na Velo Polje in krenila proti Doliču z vso robo. Čeprav je Matejček žgal s polno hitrostjo, mu ni nič pomagalo in do bivaka je prišel predzadnji, jaz sem bil pa drugi. Medtem ko se je ostala raja prebijala s planine Blato, sva midva že obdelala Kanjavec, tako na južno kot na bolj strmo in manj znano SV stran. Potem sva pa gnila kot dva tjulna na soncu in izmenično spala v prijetnem hladu bivaka.
Irena, Lidi, Miha, Tina Ž. in Živa so imeli manjši zaplet že v fužinskih gozdovih, kjer so naleteli na medveda, ki je menda imel dva metra med očmi.
Vrag je tole zanašanje na sekundarne vire informacije in tako še danes prav dobro ne vem, ali se je Miha dejansko boril golorok z medvedom iz oči v oči ali pa so videli zgolj sledi kakega krpljarja. Vsekakor je Irena imela mehka kolena, v šoku pa so zgrešili odcep za planino V Lazu. Tercijalke pravijo, da je bila tudi njihova pot zabavna. Lidi je menda izjavila, da bo smučala samo še na Komni, inž. Kajzelj pa je na njeno dogmatsko izjavo zavzel bolj ostro stališče z elementi čustvene distrakcije. No, pri Lidiji kake hude anksioznosti s tem ni izzval. Rekla ne bo nič, tiho pa tud ne bo. Kako značilno damsko.
Aja, potem pa so srečali še enega gada, ki pa je imel le kakih 20 cm med očmi. Babnice so se mu na Hribaricah skujale in tako je kar sam odsmučal tja proti koncu dneva še Kanjavec po normalki.
Še malo in sledilo je radostno snidenje na bivaku, kjer sva z Matejčkom že trpela določena psihofizična znamenja zaležanosti, saj so nama telesa po pol dneva lenuharjenja že zavračala horizontalo.
Večerja je bila, kot je v AAO običaj, zelo asketska:
- ribja zelenjavna predjed
- odličen primorski suhi šalam
- več vrst juh
- testninski tris:
a) špageti carbonara
b) zeleni rezanci s pestom in bučnimi semeni
c) testeninska solata a la Lidi (ne izda recepta ne surovin, pa tud probat je ni dala)
- glavna jed so bili čevapčiči t.i. kamniški odščipanci s kamniško gorčico
- za posladek lešniki obliti s čokolado
Zraven se je streglo bizeljsko belo, Isostar, Laško in Guiness.
Prisežem, da se nisem zlagal niti za eno malenkost na menuju.
Pozno v noč smo potem še kuhali čaj (snežnica je imela prav beden okus po žveplu, morda še po čem drugem...) in kvantali v zelo toplem bivaku.
Naslednji dan smo počakali na kavo, ki jo je, kot se spodobi po hierarhiji, skuhala tečajnica Živa. Medtem je padla še Glava v Zaplanji za ene, za ostale pa spet poležavanje.
Jaz sem kmalu vzel slovo in se oddričal v Velsko dolino, kjer sem doživel skrajno delikatno situacijo, saj me je klic narave spomnil, da mi je Matejček porabil ves toaletni papir. Ohranil sem trezno glavo in sledil algoritmu "analiza problema - analiza situacije - planiranje - implementacija". Konec dober, vse dobro. Če dodam še, da sem odsmučal prenizko pod markirano pot in ponovno natikal pse, mi je labirint Velega polja vzel kar kako uro. Dolgoveznega prečenja do avta na Rudnem polju niti ne bom opisoval. Edina svetla točka je bil spust iz Studorskega prevala na Jezerca, kjer je bilo smuke na 1650 metrih konec.
Na Rudno polje sem prišel skisan, umazan, prešvican, s kosmatimi zobi, zaraščen, zažgan, od očal sem bil kot rakun, utrujen, ožuljen, smrdljiv, skratka - pravi Moški. Vuf, vuf, roarr!
Vsekakor sem bil za poln avtobus italijanskih penzionostov z omaro in smučmi na hrbtu ter pancarjih na nogah prava atrakcija na poletni Pokljuki.
Če ne bo kakega državnega udara, političnih spletk in podobnega, se bomo drugo leto srečali na Kriških podih, kjer bo II. tradicionalni turnosmučarski tabor Akademskega AO.
Posebej bi pohvalil za pogum tečajnico in borderko Živo, ki je poskrbela, da je na Dolič prišla tudi paleta čevapov in Tino Ž., ki se nam je pridružila na krpljah. Starih kozlov in koz pa pač ne bom hvalil. Morda bi samo omenil, da je generacija 2004 res zlata generacija!
Boštjan Virc
Fotografije: Boštjan, MihaK, TinaŽ, Irena, Toni