Jutro: Prof. Chodounsky je slavil nedavno svojo osemdesetletnico.
O tem je »Jutro« že poročalo. Njegovo ime je znano pri nas skoraj ravno tako kakor na Češkem, saj je častni član našega »Slov. plan. Društva« in ima med nami mnogo osebnih znancev in prijateljev; prof. Chodounskega poznajo dobro vse naše gore in planine, zato jih pozna tudi on prav tako ali še bolje nego mi. Prof. dr. Syllaba je napisal v »Nar. Listih« lep članek svojemu učitelju in prijatelju. Prof. Chodonnsky je eden glavnih starih stebrov češke medicinske fakultete v Pragi. Vestno in vztrajno je do zadnjega časa vršil nalogo slovanskega učenjaka in vzgojil celo vrsto marljivih delavcev na polju ljudskega zdravja. Češka veda ga prišteva med svoje prve može, češka univerza med svoje najboljše profesorje.
A nam je Chodounsky več nego procesor in učenjak, nam je prijatelj in ljubitelj naših gor, za katere je delal neumorno vse svoje življenje. Ob času, ko smo si Slovenci ustanovili svoje planinsko društvo, da rešimo svoje lepe gore pred Nemci, ki so si tam stavili svoje koče, je prišel prof. Chodounsky pogledat naše lepe kraje in je kmalu spoznal, da bomo tudi na tem polju kakor drugod potrebovali bratske pomoči. V Pragi se je po njegovi zaslugi ustanovila podružnica S. P. D., ki je marljivo delovala. Bilo je prijetno našim akademikom v Pragi, ko so prišli na skioptična predavanja na Žofin, kjer so videli v skioptičnih slikah krasoto svoje domovine. A to je bila le propaganda, ki jo je vršila za naše gore podružnica S. P. D. po zimi. Na teh večerih, ki so napolnili Žofinsko dvorano, smo vedno našli naše znance in prijatelje, ki so v prejšnjih
letih prihajali k nam na Bled; bilo je med njimi mnogo družin čeških vseučiliških profesorjev: Brannerjevi, Heyrovský, Hlavovi in mnogo drugih naših čeških prijateljev iz najvišjih krogov. Iz te šole sta izšla tudi dva najboljša
poznavalca naših planin, sedanji prof. dr. Dvorsky in dr. Čermak, ki sta napisala o naših Alpah temeljita dela.
Vse to je zasluga prof. Chodounskega. Odvrnil je Čehe od nemških letovišč in jih opozoril na lepoto slovenskih gor. Da bi omogočil bivanje v naših gorah tudi manj premožnim češkim inteligentom, je ustanovil češko kolonijo na Jezerskem in nam je rešil ta lepi kot pred nemško pohlepnostjo. Iz tega je vzrastla Češka koča pod Grintovcem.
Ko je S. P. D. imenovalo prof. Chodounskega za častnega člana, je akad.
slikar Vavpotič lepo označil pomen tega dela na diplomi: naslikal je naše Karavanke in preko njih je divji zmaj ovijal svoj rep tja do Bleda ... Toda
na vrh gore je stopil vitez in je z mečem zastavil zmaju uničujoče delo. Ta beli vitez je bil prof. Chodounsky, ki je spoznal, da nam preti nevarnost od t zv. tujskega prometa, ako ne bomo zasedli vseh točk s svojimi silami.
Prof. Chodounsky je mož idealist in optimist. Za svoje delo je moral čuti
celo očitke ... V življenju je občutil težo usode: sin mu je umrl, žena je desetletja bolna in lani mu je umrla hčerka, tista dobra gospodična Chodounska, ki nas je imela tako rada: bila je slikarica in je slikala naše gore. Vsako leto je bila na Jezerskem. V Pragi je rada sprejemala slovenske goste v hiši svojega očeta. Pa je umrla in prof. Chodounsky je ostal sam. In tako slavi svojo osemdesetletnico. Toda on je mož. Prof. Syllaba pripoveduje, kako sta hodila nekoč v dežju in megli po Krkonoših — oba sta molčala — nazadnje pa ie rekel prof. Chodounsky: »Vidite, kako je krasno ...« Tako gleda ta mož na življenje. Ljubezen do prirode mu je bila sreča in uteha.
Po prevratu so se Čehom odprle slovaške gore, kjer so bili ustvarili Madžari mnogo konforta. Toda slejkoprej bomo pozdravili v naših Alpah tudi češke turiste, naslednike prof. Chodounskega, ki bodo z nami tu letovali prav tako, kakor ob našem morju. Želimo iz srca, da bi on sam, ki je v težkih časih delal za procvit našega planinstva, zopet prišel na naše gore, zdrav in čvrst, kakor smo ga vedno srečavali po naših gorah. K osemdesetletnici mu želimo še mnogo krepkih let, ki naj jih uživa v zavesti, da je s svojim delom zapisal svoje Ime v stenah naših gor in v našem narodu trajen spomin.
Jutro, 31. maj 1923