Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pogled z najvišje gora sveta

22.05.1923

dLib.si

torek, 22. maj 1923, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1349

Jutro (1923), Iz življenja in sveta: Kot pokrajino, ki glede grandioznih oblik, drzne skulpture in divje lepote prekaša vse, kar nam more nuditi ostali del naše zemlje, opisuje Sven Hedin v svojem najnovejšem delu »Mount Everest« ...

obsežno ozemlje, ki bi ležalo pred očmi onega hribolazca, ki bi se ob jasnem vremenu popel na vrh tega gorskega velikana. Stal bi na najvišji točki zemlje, na meji neskončnega prostora in vkljub obiti obliki našega planeta bi njegov pogled obsegal celo južno polovico visokega Tibeta. V daljavi pa bi se svetlikalo modro-zelenkasto morje.

Na vrhu Mount Everesta smo. Cela vrsta s večnim snegom pokritih vrhov, katerih vsak je nad 7700 metrov visok, leži pod nami. Od severnega horizonta tja do vznožja Transhimalaje se nam srednji Tibet dozdeva kot ravno ozemlje, iz čegar kotlin se dvigi jo nešteta gorovja, sedaj daleko razteg-njena, sedaj zopet presekana, v prelivajočih se barvah, gola, neplodna in pusta; le v zaprtih dolinah se vidi trava, a nikjer ni videti grma ali drevesa. Vrhovi z ravnimi snežniki in kratkimi ledenimi jeziki dvigajo svoje bele glave ob bregovih sinjih jezer. Zdi se nam, da se nahajamo na otočku sredi razburkanega morja, v katerem se valovi vale paralelno, imajo skoraj enako višino ter se le poredkoma prelomijo in izpremene v gručo razpenjanih grebenov. Kot niz biserov odsevajo snežne grmade na himalajskih grebenih, zelenkasto in belo se svetlikajo gorski potoki in reke, ki dero in bobne s ogromnih ledenikov v nižino skozi divje, ozke, strne, nepopisljivo romantične prečne zaseke, tu in tam med obraščenimi skalami. Ti gorski potoki in reke se v nadaljnjem svojem toke združijo v mogočne veletoke, ki jih vsled bojne vegetacije, ki jo pričarajo iz tal, zasleduje naše oko kot zeleno kačo na rumenkastosivih planotah severno svete reke Ganges.

Ako bi opazovalec mogel ostati celo leto na vrhu Mount Everesta, doživel bi tekom letnih časov izpremembo, katere veličanstvenost si le težko predstavljamo. V pozni jeseni in pozimi bi opazil, kako bele lise na gorskih grebenih naraščajo ter se višjih straneh raztezajo tudi na doline in njih obronke. Šumenje in bučanje potokov in rek tu pojema. Padavina po-nehava, zrak postaja tako suh, da snežni odeji ni več trajnega obstanka. Spomladi in poleti pa zopet zmaguje sonce. Bele lise se krčijo. Doline in obronki postajajo zelenkasti, ko se pojavlja nova trava, z gora pa šumi in buči zopet vodovje. Jasni dnevi so pozimi kakor poleti le redki. Himalajo obdaja pogosto celo morje oblakov. Sredi julija zastavi divji monsum svojo moč ter od Indijskega oceana sem goni in drvi neizčrpne množine vodene pare, ki se zgosti v oblakih ter na svojem begu po gorovju pogosto tedne in tedne rosi in namaka s dežjem vso pokrajino. Glavna množina deževnih oblakov pa ne doseže vrh mogočnega velikana. Vrh Mount Everesta se dviga kot neomajljiva skala nad neskončno planoto hribovja, kot pečina v morje tankih oblakov, ki jih podi monsun v pusti Tibet.

Najdrznejša domišljija si ne more zadostno predstavljati vtisov junijske noči tam gori v polni mesečini, ko črne sence gorskih orjakov padajo na razsvetljene puščave oblakov. Opazovalec bi postal žrtev optične omame, zdelo bi se mu, da morje oblakov stoji nepremično, dočim gorski vrhovi v omotičnem begu vrše proti jugozahodu. Pojavljajo se vedno nove oblike. Ko vzhaja sonce tam za Kančinčango, zabeste vrhovi in oblaki v divni zarji; tudi večerna zarja nam v rudečkastih barvah prikaže zračno pokrajino. Ob mlaju pa žare zvezde z intenzivno svetlobo, ki je popolnoma neznana v gostejših zračnih plasteh.
Ko pa potihne divi monsun ter se umaknejo zadnji oblaki se orjaške gorovje v impozantni veličanstvenosti zopet prikaže opazovalcu na najvišjem vrhu sveta. Vtisi s te točke mu ostanejo v večnem spominu.

Jutro, 22. maj 1923
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker