Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

To ni naš problem

nedelja, 5. maj 2013, ob 05:28, Pavel Škofic, ogledov: 1992

Pavel Škofic: Dobri odnosi temeljijo na medsebojnem zaupanju.

Pred nekaj leti sva morala sina peljati v bližnje avstrijsko plezališče. Malo sem se pozanimal, kje to je in poleg lokacije izvedel še to, da plezalci ne smejo parkirati pred gostilno in cerkvijo.

Ko smo se pripeljali v vas sem hitro ugotovil, da sta dostojni parkirni mesti le pred gostilno in cerkvijo. Kaj narediti? Šel sem v gostilno in vprašal, če lahko parkiram. Dobil sem pozitiven odgovor. Vprašal sem še, koliko to stane in dobil odgovor, da nič. Po zaključku plezanja sem se šel zahvalit in še enkrat vprašat, če sem kaj dolžan. Dobil sem le odgovor, da smo vedno dobrodošli.
Ko smo hodili v Osp sva z ženo tistih osem ali nekaj več ur čakanja porabila za sprehod in spoznavanje okolja. Ker sva opazila, da se zaradi razraslega grmovja vozimo po rodovitni parceli, sva lastnika parcele vprašala, če bi imel kdo kaj proti, če to grmovje poreževa. Takoj je bil za in dal nama je celo škarje.
Naslednjič sva prinesla s seboj svoje orodje in v nekaj dneh je bilo grmovje porezano po celi dolžini poti.
Nekaj domačinov se je ustavilo in malo smo se pogovorili. Eden od njih se je ob koncu najinega dela pripeljal z majnim traktorjem in še lepo pofrezal vse površine, ki sva jih obrezala. Občutek je bil prijeten.
Kar malo sem bil razočaran, ko sem kakšni dve leti kasneje ob poti zagledal ogromne skale.
Kako smo prišli do takega zapleta?

Enega od možnih vzrokov se da razbrati iz spodnje izmišljene zgodbe. Vsaka morebitna podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna. Ko gostilničar pride domov, mu povedo, da so imeli zaplet z lastnikom avtomobila, ki se ni držal pravil parkiranja in tudi ni hotel dati nobenih uradnih podatkov. Možakar se malo pozanima in izve, da je šlo za par sodnikov neke športne zveze. To ga še malo razkuri in na športno zvezo pošlje pritožbo. Dobi korektno potrditev prejema in obvestilo, da je bila pritožba po predpisih poslana v obravnavo šefu sodnikov, ki je bil tudi eden od kršilcev.
Malo se mu zdi sumljivo, da bo šef sodnikov sam obravnaval lastno kršitev in zato pogleda pravilnik športne zveze. Tam je res zapisano nelogično (po logiki bi moral komisijo sestaviti nekdo, ki ni vpleten) pravilo, da šef sodnikov imenuje tričlansko komisijo, ki poda strokovno mnenje.
Pravila so pravila in človek se zadovolji tudi s tako rešitvijo. Potem pa čaka ... in čaka ... Odgovora ni, zato postane nekoliko bolj agresiven. Od zveze dobi nekaj pozivov naj to dela na bolj kulturen način, nihče pa ne pomisli, da bi tega sploh ne bi bilo treba, če bi nekdo vendarle sestavil ustrezen odgovor.
Po treh mesecih končno pride odgovor šefa sodnikov, v katerem piše, da je bilo s parkiranjem vse v redu, da je bila pritožba vložena narobe in da je odnos gostilničarja do kršilcev nespoštljiv, zaradi česar pričakujeta opravičilo.
Človek se najprej vščipne, da ugotovi ali je buden in trezen. Ker gostilničar še vedno računa na razumno razrešitev problematike, napiše argumentirano pritožbo na ta odgovor z upoštevanjem vseh predpisov in pravil. Zahteva enako strokoven odgovor in potem čaka ... in čaka ...

Po dobrem mesecu pride odgovor izvršnega odbora zveze v smisu, da je bila napaka s strani sodnikov sicer storjena, da pa pritožba ni bila pravilno oddana. Dodana je bila ponovna graja gostilničarju zaradi neprimernega načina komuniciranja. Slab mesec kasneje gostilničar izkoristi možnost, da je prisoten na sestanku najvišjega organa – zbora predsednikov klubov. Izpostavi svoje vprašanje in dobi odgovor. Ustanovljena je bila strokovna ekipa po pravilniku (poimensko imenovana) in podala je svoj odgovor.
Počaka na zapisnik v katerem je to korektno napisano, manjkajo pa imena članov komisije. Ker gostilničar preveri pri enem od omenjenih, če je v komisiji res sodeloval, ve da je bil žejen peljan čez vodo. Omenjeni tako sodelovanje namreč gladko zanika. Zato človek zahteva popravljen zapisnik, v katerem bi morala biti zapisana tudi imena. Nov zapisnik sicer vsebuje imena, ne omenja pa več odgovora, ki naj bi ga ta komisija sestavila.
Vsa ta korespondenca gre v vednost vseh predsednikov društev. Nekaj jih ob tem postaja nervoznih, ker jim gostilničar nažira duševni mir. Nikogar pa ne zmotijo očitne neresnice in izmikanja korektnemu in konkretnemu odgovoru. Ne pomislijo, da si na ta način ne moreš ustvariti partneja – ustvariš si lahko le nasprotnika. Še manj pa jim kapne na pamet, da bi po vsej logiki sodnik, ki se ne drži pravil in ki ne spoštuje resnice, ne smel imeti licence in odgovornega položaja.

Ob konkretnem vprašanju gostilničarja, če lahko dobi odgovor, ki ga je ustvarila imenovana komisija, je nekaterim predsednikom društev že vsega preveč. Odgovor gre v smislu – rešuj svoje osebne probleme kjerkoli, le nas pusti na miru. To ni naš problem. Pa se vrnimo k športnemu plezanju.

Ob opisanem vedenjskem vzorcu postane razumljivo, zakaj nekdo svoje interese zaščiti s skalami. Ali to je problem panožne zveze? Ali je morda to le problem domačinov v Ospu (ali kje drugje) in posameznih plezalcev, ki naj ga rešijo sami kot vedo in znajo?!

Moje stališče je, da se je treba zelo resno pogovarjati z vsemi ljudmi, s katerimi mislimo sodelovati. Pripraviti je treba celovito strategijo in sestaviti ekipo vredno zaupanja. Priznati je treba svoje napake, se zanje opravičiti in jih popraviti. Z vpletenimi se je treba tehtno pogovoriti o možnem načinu sodelovanja in podpisati obveze (te mora sprejeti najvišji organ panožne zveze). Skupaj z vpletenimi je treba doreči pravice in dolžnosti uporabnikov, način kontrole in tudi sistem kaznovanja za kršilce. Organizacija ali sodelovanje v kakšni delovni akciji v skupno korist, bi verjetno dodala še kakšno pozitivno točko. Dolgoročno medsebojno zaupanje je edina možnost, da bo plezalni šport zaželjen in ugleden. Z izmikanjem odgovornosti, potvarjanjem resnice in s prepričanjem, da to ni naš problem, se tega cilja zanesljivo ne da doseči.

Pavel Škofic 

Komentiraj (1):

Primož Auersperger, nedelja, 5. maj 2013, ob 17:27

Morda je v Ospu rešitev že to, da se uredi spodobno plačljivo parkirišče, s avtomatskim parkomatom, podobno kot v Bohinju. Tako bi imeli mir s parkiranjem, domačini bi dobili nekaj denarja in vsi bi bili srečni, morda le tisti ne, ki jim je 3 EUR za parkiranje prevelik strošek (2 EUR za pir na pumpi pa ne).

eXTReMe Tracker