Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Boris Simončič (1963 - 1983)

Tone Škarja - poglavje iz njegove knjige Po svoji sledi/G-L: Boj s helikopterjem

četrtek, 11. avgust 1983, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2268

Matevž Lenarčič: Na svetu je dvoje pokrajin, dvoje povsem različnih prostranstev, ki pa ju nekateri med nami zmorejo doživljati kot dve sorodni, vzvišeni obzorji.

To so polarne neskončnosti in gore, kjer še vedno veje bela tišina med skalami in robmi ter meri gigantske razdalje ...

Spoznati in doživljati to, na prvi pogled pusto, mrzlo in tulečo tišino je dano malokaterim med nami. Boris Simončič, vrhunski alpinist iz Zagorja je bil eden izmed njih. Le nekaj po vrnitvi z alpinistične odprave v Patagonijo in malo pred načrtovanim odhodom v Himalajo v južno steno Anapurne I je 20-letnemu študentu FTK v Ljubljani med sestopom z vrha uspešno preplezane severne stene Les Courtes v francoskih Alpah plaz kamenja in snega tragično prekinit življenjsko in športno pot.

S svojim življenjskim slogom, odpovedovanjem in večnim iskanjem ter doživljanjem izzivalnih pokrajin je Boris znal sprejemati klic tišine in samote. Vedno mu je sledil. Njegova misel je veljala življenju, ne smrti, vedel je, da je preveč dragoceno, da ga ne bi živel polno in radostno.

Nejc Zaplotnik je bil njegov veliki vzornik. Ob njegovi smrti je dejal: »Bolje je, da živiš, tako kot je Nejc, ne pa da desetletja životariš brez ciljev in vsebine, to mnogi počnejo. Kako globoka in resnična je ta miselnost, razume le malo ljudi. Nam, ki skušamo živeti podobno kot je on, tega ni težko doumeti ...«
Cilji, skovani na isti poti, so se naenkrat zrušili, zbledeli. Ostali smo sami, na začetku poti, ki bo za vse nas, ki smo ga poznali, tako težka. V naših srcih zija praznina, v kateri se prepletata bolečina in živ spomin na našega tovariša.

Matevž Lenarčič (vir ?)

 Vir: arhiv planID, Priredil: G.Š.

eXTReMe Tracker