Nedeljski dnevnik - France Stele: »Ledeni alpinizem« se je razširil iz Škotske in pri nas sedaj pleza v slapovih 15 do 20 fantov in deklet.
Vojvodinec je bil na počitnicah v Kranjski gori. Ko se je vrnil, je doma ves navdušen pripovedoval o lepotah slovenske pokrajine. Le nekaj mu ni in ni šlo v njegovo ravninsko glavo, takole je dejal: »Čudni so ti Slovenci. Ves teden garajo in se potijo v tovarnah in drugih službah, ob sobotah in nedeljah pa se ne zleknejo v senco ter obilno najedo in napijejo, ampak gredo v hribe, kjer garajo in se potijo še bolj kot med tednom ...
Pa smo najbrž res čudni? In med tisoči in sto tisoči Slovencev, ki hodijo v gore, so nekateri očitno še bolj čudni. Ni jim dovolj garanja in potenja po navadnih skalah, radi bi še napornejše vzpone. Kot da hočejo dobesedno uresničiti geslo modernih olimpijskih iger »Cicius, altius, fortius« (hitreje, više, močneje), čeprav njihova športna disciplina nikoli ne bo na sporedu olimpijskih iger. So kot vrvohodci, ki pa svojih veščin in poguma ne kažejo na napeti vodoravni vrvi, ampak na navpičnih ledenih svečah!
Plezanje v zamrznjenih slapovih! V zadnjih letih se je iz tujine začelo širiti tudi k nam. In eden od tistih slovenskih alpinistov, ki preskušajo svoje znanje v moči v ledu padajočih voda s previsnih sten, je tudi 24 letni Rajmond Kovač - Rok, strojni tehnik iz Ljubljane, zaposlen kot tehnolog v pripravi dela v »Mostovni«. Z alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1976 (»prej smo pač hodili v gore na ,družinske izlete'«), leta 1979 je bil udeleženec odprave v Pamir v Sovjetski zvezi, leta 1981 pa član 8 jugoslovanske alpinistične odprave na Lhotseju v Himalaji.
Plezanje po zamrznjenih slapovih se je začelo v šestdesetih letih na Škotskem, tja hodijo tudi Angleži. Škoti so še danes specialisti za to vrsto plezanja, veliko pa plezajo po slapovih tudi v Kanadi, v Evropi pa na Švedskem; pač tam, kjer je veliko slapov in podnebje, ki jih za dolgo časa okuje v led.
»Pri nas se je začelo leta 1978, ko so Matijevec, Vidmar in Oblak preplezali Luciferja v Martuljku,« pripoveduje Rajmond Kovač. »Lezli so tehnično: vrtali so luknje, zabijali ledne vijake uporabljali lestvice. Mi pa plezamo z lednimi kladivi, ki so bolj zakrivljena kot klasična, ter s cepini. Uporabljamo seveda tudi ledne vijake za zavarovanje in stojišča, na nogah pa so dereze.«
Leta 1980 sta Rok in Lidija Pajnkiher preplezala Luciferja, nato pa v isti sezoni še okoli deset zamrznjenih slapov, med njimi Peričnik, Peračico in Blatni graben v bohinjski soteski.
Sedaj pleza v slapovih okoli 15 do 20 slovenskih alpinistov. Kaj jih vodi k temu, da jim niso dovolj strme in včasih spolzke skale, ampak se podajajo v nevarni gladki led?
»Lezti po taki ledeni sveči je nekaj posebnega,« pravi Rok.
»Tudi generacije alpinistov pred nami so že razmišljale o tem, vendar tedanja oprema tega ni dopuščala. Plezanje v zamrznjenih slapovih je bolj nevarno od siceršnjega plezanja. Led je v glavnem steklen, leti stran v kosih ...«
Včasih pa se odlomi cel kos zamrznjenega slapa. Tako se je odlomila Peračica, spodnjih 30 metrov ledenega slapa je zgrmelo v globino. K sreči sta Lidija in Rok vzpon že opravila. Naokrog so leteli kosi ledu, veliki kot fičko ...
Človek, ki pleza v ledu, je ves moker od drobcev ledu, ki frčijo naokrog, moči ga voda, ki še teče po razpokah ali v notranjosti velike ledene sveče.
»Včasih ne prideš več naprej, ker je slap sestavljen iz samih tenkih ledenih sveč,« pripoveduje Rajmond Kovač, ki je v opisovanju svojih dogodivščin skromen kot vsi alpinisti, ki premagujejo najtežje stene in smeri. »Nekoč je pred mano počila ledena stena, slap se je malo posedel, vendar je k sreči zdržal ...«
To je vse, kar pove Rok. Nič pretiranega opisovanja čustev in občutkov v trenutkih, ko bi lahko počeni slap tudi ne zdržal ter zgrmel v globino, z njim in s tonami in tonami ledu pa tudi pogumni alpinist. Človek, ki hoče više in više, pa čeprav po gladkih in varljivih ledenih svečah, ki vise s previsov naših gora.
Najvišji slapovi
V Sloveniji je najvišji stalni slap Čedca v Makekovi kočni pri Jezerskem: 130 metrov. Sledi Boka blizu Bovca v Julijcih: 106 metrov. Tretji je slap Savinje Rinka v Logarski dolini: 90 metrov, nato Gregorčičev slap pri Vrsnem: 88 metrov, sledita pa Spodnji Peričnik (52 m), in slap Savice (51 m). V tem seznamu niso zajete skupne dolžine slapov, ki imajo dve ali več stopenj.
V Jugoslaviji je najvišji slap Studenog potoka, ki je visok okoli 400 metrov. Četrta je Čedca, sedma pa Boka.
Najvišji slap na svetu je Angelov slap v Venezueli, ki je visok okoli tisoč metrov. V Evropi so najvišji slapovi na Norveškem, prvih dvajset je visokih od 340 do 774 metrov.
France Stele
Nedeljski dnevnik, 6. marec 1983