Ognjišče: Njegova pot se je končala v Himalaji
Pred tridesetimi leti, 29. maja 1953 ob pol dvanajstih, sta novozelandski alpinist Edmund Hillary in nepalski vodnik Šerpa Tensing stopila na 8848 metrov visoki Mount Everest. Ta dva člana britanske gorske odprave sta bila prva človeka, ki jima je uspelo osvojiti najvišji vrh sveta. Everest je nad trideset let (od leta 1921, ko ga je naskakovala prva britanska odprava) odbijal napade izkušenih in vztrajnih alpinistov. »Everest je predstavljal vrhunec uspeha; najvišji izziv mesu in krvi in duhu. Bo sploh kdaj mogoče premagati naravne sile in doseči ta odmaknjeni vrh?« se sprašuje Hillary v svojih spominih. Ko je po zmagi nad vrhom prišel nazaj k tovarišem, je bil to zanj »ganljiv in nepozaben trenutek, pa vendarle tudi nekako žalosten«.
Ta občutek je izrazil slovenski alpinist Nejc Zaplotnik z besedami: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Nejc je pred štirimi leti, 13. maja 1979 ob 13.45, skupaj z Andrejem Štremfljem po Zahodnem grebenu, novi smeri, ki se odtlej imenuje Jugoslovanska, priplezal na vrh Everesta. Bila sta člana jugoslovanske odprave »Everest 1979«, ki je štela 25 mož. Dva dni kasneje sta vrh dosegla še Stane Belak in Stipe Božič, ki ju je spremljal šerpa Ang Phu. Nejc je pred tem osvojil že dva osem tisočaka: Makalu (8481 m), katerega je imenoval »najlepša gora mojega življenja«, in Gašerbrum (8068 m). Eden od prijateljev, ki so zaskrbljeni pričakovali njegov povratek z vrha Makaluja, je dejal: »Če bi mi Makalu vzel mojega Nejčka, bi šel gor in ves hrib podrl!« Te šaljivo iskrene besede pričajo, kako so Nejca vsi imeli radi. Ne samo kot vrhunskega gornika, ampak tudi kot človeka, kot prijatelja, kot moža in očeta. kot vzgojitelja.
Nejc se je srečno vrnil z Everesta, Makaluja in Gašerbruma, smrt pa je prežala nanj pod himalajsko goro Manaslu, osmim najvišjim vrhom sveta (8125 m), ki ga je naskakoval s prijatelji in tovariši iz Splita. Žalostna vest, da je vedno vedrega Nejca zasul plaz, smo zvedeli v nedeljo, 24. aprila 1983. Devet dni prej je Nejc dopolnil komaj enaintrideset let. Rodil se je namreč 15. aprila 1952 materi snažilki in očetu krojaču v Rupi pri Kranju. »Bil sem zelo bolan, tako da so že križ naredili čezme,« je povedal v svoji knjigi »Pot« (Cankarjeva založba, Ljubljana 1981). V teh izpovedih, razmišljanjih in spominih je Nejc razkril svojo žlahtno dušo, knjigo pa je posvetil »svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu — ženi Mojci«. Spoznala sta se v gorah in velikokrat sta bila skupaj v navezi. Zdaj bo morala Mojca sama voditi navezo njunih treh otrok na življenjskem vzponu.
Nejčeva knjiga je mnoge duhovno obogatila in jim pomagala odkrivati druge, v tem našem svetu pogosto pozabljene vrednote. Ena naših bralk nam je ob Nejčevi smrti poslala to razmišljanje, ki ga objavljamo kot hvaležen spomin na prvega slovenskega osvajalca Everesta in iskalca poti, ki vodijo navzgor.
Alpinist Nejc Zaplotnik je bil človek, ki ga bomo vedno ohranili v spominu. Mislim, da tako čuti vsak, ki je prebral njegovo Pot. Kaj šele njegova družina, prijatelji in vsi, ki so ga osebno poznali. Njegova knjiga je ena najlepših izpovedi, kar jih je bilo pri nas prelitih na papir. Čeprav Ognjišče ni revija z alpinistično tematiko, se moramo tudi na tem mestu posloviti od človeka, kakršnih je, žal, med nami bolj malo. Ob njegovem pričevanju se lahko zamislimo nad svojim življenjem. Našemu življenju in življenju večine ljudi našega časa velikokrat vladajo materialistično pohlepne želje, ki jih je Nejc, kjer je le mogel, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji zavračal. Kot verne ljudi nas je lahko sram, da tolikokrat zapadamo v zlagano prijaznost za katero se skrivata hinavstvo in sebičnost.
Nejc, nisem te osebno poznala, kljub temu pa me je, kot mnoge druge, ki so prebrali tvojo Pot ali kako drugače slišali zate, vest o tvoji smrti globoko pretresla. Obstala sem nekam prazna in brez besed in ničesar več nisem razumela. Strahotna je ta resnica, toliko bolj strahotna za tvoje najdražje, in vendar te ne moremo priklicati nazaj. Toda čutim, da ti moram povedati nekaj lepega, da ti moram govoriti.
Tvojo knjigo sem večkrat prebrala. Nekajkrat celo, včasih pa le kak posamezen odlomek, ki mi je bil posebno pri srcu. Ob iskrenosti, toplini in dobroti, ki diha iz tvoje knjige, sem se vedno zdrznila ob misli, kako zelo sem se, v nasprotju s teboj, navzela zmaterializiranih potrošniških navad. In vedno sem sklenila da bom ravnala drugače, pa sem v odločilnih trenutkih na vse dobre sklepe pozabila.
Tistega žalostnega nedeljskega večera, ko smo zvedeli zate, Nejc, pa sem se še enkrat usedla k tvoji Poti in jo prebrala od začetka do konca. Še nikdar prej nisem tako zelo čutila šibkosti svojega značaja kot takrat V tvojih besedah je skrita tista preprosta in resnična ljubezen, ki je jaz svoji okolici nisem skoraj nič dajala. Vrtela sem se okoli sebe, se poveličevala, sitnarila, kadar ni šlo vse po moji volji, in skrivala svoj pravi jaz za neštetimi pocukranimi maskami. Govorila sem velike besede o dobroti in ljubezni, kar pa sem delala, se je ponavadi obrnilo v pravo nasprotje in ni bilo vredno človeka. Tega večera pa je bilo tako, kot bi z mene odpadle vse maske, vse polakirane lupine, in sem zagledala v zrcalu pred seboj svoj bedni jaz. In počasi sem začenjala razumeti, da je ta preprosta in iskrena ljubezen edina Pot po kateri se bomo ljudje približali drug drugemu in tudi sami sebi.
Ko sem se drugo jutro zbudila žalostna, ker te ni več, sem znova segla po tvoji knjigi. Mogoče se nisi zavedal, da je tvoja Pot pomagala mnogim in nam bo še pomagala vreči s sebe oklep materializma in najti svojo smer v življenju.
Čutim, da postajam bolj človek. Sicer počasi in z velikim naporom, a vendarle. Nejc, hvala ti za to.
NINA