Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zmaga, plačana z življenjem

Nedeljski dnevnik (1983): Reinhold Messner - zakaj še živim
Japonec Yasuo Kato se je sicer povzpel na vrh Everesta, toda med bivakiranjem v strašnem nočnem mrazu je umrl

Reinhold Messner in Yasuo Kato, najboljši alpinist na svetu in njegov izzivalec, sta uprizorila - vsaj tako je videti - na Himalaji smrtonosni dvoboj. Južni Tirolec je odnehal tik pod vrhom. Japonec pa je dosegel vrh - vendar se ni več vrnil. Reinhold Messner opisuje zdaj, ko se je vrnil domov v svoj kraj na Južnem Tirolskem, kako in zakaj je preživel o dramo.

»Južna stena gore Cho Oyu (8153 m) je vedno zelo nevarna in pozimi, od 1. decembra do 31. januarja, ni še nihče priplezal nanjo. Ta južna stena je bila tokrat moj cilj. Toda nevarnosti zime smo lahko ocenili šele takrat, ko smo bili že tam.
Ko smo v začetku decembra 1982 prišli v bazno taborišče in si z daljnogledi ogledovali steno, smo videli, da po spodnjem delu stene neprestano drsijo plazovi. Z daljnogledom na razdaljo 3 kilometrov nisem mogel odkriti nobene smeri, za katero bi lahko rekel: ta je stoodstotno zanesljiva. In že takrat sem prvič podvomil, če bomo sploh lahko prišli do srednjega dela stene.
Potem sem tudi že od spodaj videl, da prek Cho Oyu visi ogromna snežna zastava, ki jo je izoblikoval severozahodni veter, ki pozimi piha po himalajskih gorah. Nekako sem že tudi čutil, da je to napihan sneg in da bi lahko obtičali v kadunji pod vrhom. Takrat še nisem slutil, kako prav imam.

Bivakiranje pri minus šestdeset
V steni smo potem na višini med 6500 in 7500 metri naleteli na veliko hujše plezalske težave, kot smo pričakovali. Bil je skoraj navpičen led najslabše vrste. Toda tam nam je še uspelo priplezati na neki greben in se tako zaščititi pred plazovi. V trenutku pa, ko smo na strmi ledeni polici prišli na položno pobočje, smo z grozo ugotovili, da sneg nima tal. Moje temne slutnje so dobile potrditev.
Stena ni bila preveč strma, gledano s plezalsko tehničnega vidika sploh ne bi smela biti problem. Toda najnevarnejša je bila možnost, da se stena, ki vodi do vrha in bi jo morali prečkati diagonalno, lahko odlomi. Če pa se odtrga takšen plaz, potem ni niti najmanjše možnosti za preživetje. V tistem trenutku smo imeli dve možnosti: ali vse staviti na eno karto in iti na vrh, ali pa se obrniti.
Takrat sem si rekel: če gremo še 600 metrov navzgor od zadnjega taborišča do vrha in bomo morali bivakirati na prostem brez zaščite, potem se živi bržkone ne bomo več vrnili. Pozimi je prehladno, da bi lahko preživel noč v bivaku. Temperature padejo včasih tudi do minus 60 stopinj.
Za mene namreč ni prihajalo v poštev tisto, kar sta istočasno na Mount Everestu naredila Japonca Yasuo Kato in Kubayaski. Namreč reči, gremo na vsak način na vrh, potem bomo pa že videli, kako bomo prišli dol. Šeststo metrov pod vrhom sem se odločil za vrnitev. Moj tovariš - soplezalec mi je pritrdil, ko je tudi sam spoznal brezizhodnost izrednih snežnih gmot.
Bila sva tako blizu cilju, ko sva se obrnila. Vedela sva, da sva doživela poraz. Toda vedela sva tudi, da se hočeva vrniti živa.
Če bi bil tudi Kato na Everestu tako preudaren, bi bil še danes živ. Japonec - bil je eden najboljših alpinistov - je bil že dvakrat prej na Everestu. Poznal sem ga osebno in se z njim tudi pogovarjal. Izmenjala sva izkušnje. Pravzaprav sva imela iste cilje, za sabo pa iste uspehe. Spomladi 1978 in 1980 je bil obakrat s kisikovo bombo na Mount Everestu. In drugič, torej leta 1980, je šele zvečer priplezal na vrh Everesta sam, naredil še fotografije in nato začel sestopati. Takrat je imel tudi drugega soplezalca, snemalca, s katerim je bivakiral. Toda to je bilo spomladi, v začetku maja, in takrat je lahko preživel. Maj je namreč najtoplejši mesec na Himalaji. Takrat se gibljejo temperature na vrhovih od 0 do minus 40 stopinj ponoči.

Potrebna je tudi sreča
To je prav gotovo velika razlika v primerjavi z zimo, ko ponoči temperatura na splošno zdrkne na minus 60 stopinj. Brez šotora pomeni prenočevanje na prostem zanesljivo smrt. Kato bi to moral vedeti. Bil je izkušen. Toda v odločilnem trenutku je tveganje napačno ocenil. Japonca sta se tudi uračunala s kisikom, ki naj bi zadostoval za 15 ur. Ko je Kato namreč prišel z vrha, je bila že noč. S svojim spremljevalcem je ob južnem vrhu, ki je samo 100 m nižje od glavnega vrha, izbral prostor za bivakiranje. Sprva zanesljivo ni bilo tako hladno, saj je bilo oblačno, v tem primeru pa ni tako hladno, kot če je jasno.
Toda kasneje je nastopil vihar, ki je razpihal oblake. Opolnoči je postalo hladneje in najkasneje takrat so bile prazne tudi kisikove bombe. Toda le toliko časa, dokler ima človek kisik, je telo dovolj prekrvavljeno in izgoreva sladkor v krvi ter tako proizvaja toploto. Če pa ni več kisika, postane v trenutku mraz.
Številni smrtni primeri izvrstnih alpinistov v zadnjem času so me utrdili v prepričanju, da iz same konice najboljših plezalcev kar polovica izgubi življenje in le polovica ostane živih. Torej vsak drugi izgubi življenje v gorah. Lani so se ponesrečili kar štirje izmed desetih najboljših svetovnih alpinistov: Reinhard Karl, Kato kakor tudi Bordman in Tasker iz Velike Britanije. Trdim: ni več vprašanje znanja ali bom preživel, zakaj plezati znamo vsi - ne, to je vprašanje občutka, povezano s potrebno srečo.
Sam vedno znova pravim, da je plezanje izredno nevarno in umetnost pri tem je disciplina tveganja. Hočem reči: tveganje je vedno prisotno. Ne moremo reči, grem na Cho Oyu ali na Mount Everest in na podlagi svojih izkušenj ničesar ne tvegam. Če bi ravnal tako, bi bil že vnaprej mrtev. Zakoni narave so tu in tem se moram podrediti.
In podredil sem se tudi tokrat. Nisem prišel na vrh. Toda za jesen 1983 sem že zaprosil za novo dovoljenje za vzpon. Sam sem prepričan; ta poraz na gori Cho Oyu je na koncu zmagoslavje preudarnosti. Naposled bi bil lahko izsilil in se povzpel na vrh. Toda, da bi se vrnil tudi živ - o tem močno dvomim. Zakaj tudi jaz, tako kot Kato na Everestu, noči brez šotora ne bi bil preživel. Vedel sem za tveganje. Kato prav gotovo tudi. Jaz sem odnehal. Kato pa je sprejel tveganje. On je mrtev. Jaz pa sem živ.«

13.02.1983

Vir: arhiv planID, priredil: G.Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti