Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zmeraj krasna je narava

Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Potoška Baba – Javorov vrh - Potoška gora – Josipina Turnograjska

Malo poležavam, potem pa le skočim pokonci. Zunaj je že sončno jutro. Uh, kako prijeten občutek. Pripravim si zajtrk, spakiram v torbo in ob pol devetih skočim na kolo in se poženem proti Gorenjski. Juhuhu, pomlad je končno tu. Drvim proti hribom. Med potjo si ogledujem rožice, ki so morale dolgo čakat, da so lahko pokukale na plano. Ptički mi prepevajo in sonček me greje. Začnem si žvižgat ono lepo pesem »Življenje je lepo«. To bo letos moja prva tura malo bolj iz Ljubljane. Tako zelo se veselim. Zanima me, kaj cveti. Na to turo grem trikrat na leto. Dvakrat spomladi in enkrat v jeseni. Najprej zaradi obilice velikih zvončkov, potem zaradi cvetočega čemaža. V jeseni pa uživam v miru med jesenskimi barvami.

Prispem na polje. Pokaže se mi razgled na vse strani. Prava pravljica. Smučišče na Starem vrhu je še belo. Ob strani se vidi Blegoš z belo glavo kot starček. Ratitovec ima še tudi belo barvo. Jošt in Šmarjetna pa sta v soncu in vabita na obisk. Stol je še odet v belino, prav tako Begunjščica. Tudi Dobrča ima še veliko belo fliko. Storžičeva skupina je tudi polepšana z belino. V snegu je tudi še Kočna, sploh pa Grintovec. Maj se bliža, po hribih je pa še veliko snega. Za Malo Poljano se vidi del Košute, ki pa je popolnoma bela. Uh, kakšni božanski razgledi. Uživam, uživam. Po novem asfaltu prispem v Trboje. V Prebačevem zavijem proti Voklemu. Vonjave cvetočih grmov zamenja vonj sveže navoženega gnoja ali gnojnice. Nič zato, saj vse to spada zraven. Mene ne moti.

Prispem do razgaljenega drevesa na polju. Pred njim je križ, na levo in desno pa kozolca. Na eni strani je Storžič z Zaplato, na drugi pa Kočna, Grintovec in zasneženi Krvavec. Naslednji prizor, ki me pričaka je Voklo z gospodarskimi poslopji in cerkvenim zvonikom, zadaj pa Storžič in Zaplata. Seveda spet vlečem fotoaparat iz torbe. Kdo ve kolikokrat ga bom danes še potegnila, ko je vse okoli mene kamor pridem tako lepo, da se ne morem upret. Užitek mi je vozit proti Gorenjski, ker lahko vozim in gledam hribe. To mi daje dodatno moč in energijo. Hura. Naslednji lep prizor je star kozolec med drevesi. Ja, moji kozolci. Spet jih bom gledala celo leto, jih občudovala in božala z očmi. Z Abrahamom sva se na začetku leta zmenila, da bo priden, da mi ne bo nagajal, da bom lahko celo leto aktivna. Upam, da bo držal besedo. Je že tako, da ga bom morala vlačit s sabo, če hočem ali ne dokler bom živa.

Približujem se Šenčurju. Ob gozdu se pasejo srne. Ob cesti je lepo obnovljeno znamenje. Ko prispem iz Šenčurja so moji hribi že bližje. Spet se ustavim ob lepem prizoru. V Srednji vasi sta na polju dve cerkvici sv. Katarina in Radegunda. Med njiju pa je stisnjen zvonik. Zadaj je Kalški greben in Krvavec. Božansko. Pred Visokim moram spet počakat in naredit posnetek. Lani obnovljeno znamenje, na levo Storžič, na desno pa Zaplata. Ne manjka niti kozolec. Srce mi kar razbija. Na koncu Tupalič vedno postojim, fotografiram in uživam ob razgledu na Storžič in Zaplato. Mislim, da ne bom hodila po snegu. V soncu me pozdravlja tudi Triglav. Zavijem proti Preddvoru. Spet se moram ustavit. Spredaj voda, za njo lepa stara hiša, od zadaj pa se postavlja Hudičev boršt. Kako je to čudovito.

Nadaljujem proti Potočam. Gonim v hrib in si žvižgam: »Življenje je lepo, če ga živiš ... «. Komaj čakam, da odložim kolo in se zapodim v hrib. Aha, Potoška gora je kopna. Super. Pred mano je grad Turn, zadaj pa na hribčku sv. Jakob. Zviška gleda name. Moram pritiskat na pedala, ker se vzpenjam. Sem že v gozdu. Tu je vonj po smoli od podrtih dreves. V tem uživam. Zavijem do mojega parkirišča. Ko sem prvič iskala to pot na Babo sem imela srečo, da je bil pri vikendu ravno gospod, ki me je usmeril vsaj na začetku na pravi kolovoz. Dovolil mi je tam parkirat. Videla sem ga še enkrat, potem pa nikoli več. No, pa saj sva se takrat naklepetala za naprej in za nazaj. V bistvu je to ena bolj urejena uta. Enkrat jo je že moral podret po nalogu inšpekcije. No, na takih se spotaknejo na vilah pa ne. Po slovensko. Veliko sva se pomenila. Doma je bil na Jezerskem. Povedal mi je, da se je njegova mama priženila tja iz Savinske doline. Spomladi je hotela posadit krompir takrat, ko je bila doma navajena. Ni upoštevala mnenja drugih. Krompir je seveda v takrat še mrzli jezerski zemlji bolj zmrznil in ni kalil. Se je pa potem prilagodila jezerskim razmeram. Tako se pameten človek uči, neumni pa vztraja pri svojem in napake ponavlja. Planinske čevlje pustim kar v torbi na kolesu. Še zadnje stvari pospravljam v nahrbtnik.

Po poti prihaja mladenič. Seveda ga takoj ogovorim. Zapleteva se v pogovor in skupaj greva na Babo. Vidim, da je prijeten razumen mladenič. Z njim se lahko pogovarjam o vsem. Zanimivo. Ko prispeva do grape sem zelo radovedna a bodo cveteli veliki zvončki ali ne. So, so, a jih je veliko manj kot običajno. Drugače jih je polna grapa in pobočje na levo in desno. To je nepopisno lepo. Vse je belo. Vmes pa poganja čemaž. Če si pravi ljubitelj narave, ti tam zastane dih. Ko to vidiš enkrat, moraš to videt vsako leto. Ne gre ti iz spomina. Lani sem vzela s sabo par, ki se ima za velike ljubitelje narave. Šli smo z avtom prej, kot sem šla prejšnji dan sama s kolesom, naredili smo isto turo in smo bili kasneje doma kot sem bila sama s kolesom. Na licu mesta vidiš ali človek blefira ali je res to, za kar se razglaša. Jaz sem plavala od sreče ob teh lepotah, njiju se pa sploh ni dotaknilo. Lezli smo kot polži. Zato pa raje hodim sama in uživam. No, danes pa imam prijetno družbo, katere sem zelo vesela. Uživava ob zvončkih. Ko prispeva na planino na Babi se malo usedeva in naprej klepetava. Planina se zelo zarašča. Pastirska koča je spremenjena v vikend. Spredaj so klopi za uživanje. Malo vstran je posipan pepel umrlega ljubitelja Babe. Ko sem prvič tu raziskovala sem šla po eni poti in prišla na WC. Primerja se lahko z Erazmovim iz Predjame. Sediš na deski in gledaš v dolino dokler še ni listja. No, sem si rekla, sedaj sem pa odkrila znamenitost. Ena pot zavije dol proti domu na Čemšeniku. Malo nad kočo pa je vrh Babe. Midva pa klepetava. Moram priznat, da še nisem srečala mladega človeka, ki bi razmišljal in gledal na življenje tako zrelo, razmišljujoče in realno. Če bi bila mladina na takem nivoju kot je on, se nam ne bi bilo treba bat za prihodnost. Mladenič z razumom zrelega človeka kot, da je že dolgo na svetu in se je veliko naučil. Neumni se učimo skozi življenje, pametni so pa sposobni že mladi realno razmišljat o življenju in se odločat. Čim več takšnih. Jaz bedak se pa učim zelo počasi in še ponavljam napake. Imela sva pa kar zanimive debate. Imel je dekle, pa je mladenič ugotovil, da ona ne rabi moža, ampak copatarja. Odločen je bil, da copata pa ne bo in sedaj je sam. Pravi, da so dekleta vsa takšna. Fantje imajo na izbiro ali postanejo copatarji ali pa ostanejo sami. Upam, da se bo našla ena pametna normalna deklica in bosta eden drugega osrečila. Danes pač moški niso več moški, ženske pa ne ženske. Vse je deformirano. V takem okolju rastejo otroci in tako imajo skrivljeno predstavo o partnerskih odnosih in vlogi moškega in ženske v družini. Partnerja skupaj živita, imata otroke in se skupaj grebeta za denar. Sta si pa samo znanca in se ne pogovarjata o najbolj pomembnih stvareh, o čustvih, željah, potrebah, o njiju. Politiki perejo možgane neumnim državljanom, v službah nadrejeni neumnim delavcem, doma pa partner partnerju. Jaz pravim, da gresta idealno skupaj eden pokvarjen, drugi pa neumen. Vedno poslušam kakšne smo ženske. Vsakemu odgovorim, da kakršno si je dobil, tako pač ima. Naj ne posplošujejo na vse. Pač imamo agresivne moške, copatarje in še nekaj normalnih se najde. Pri ženskah so pa tiste zakompleksane, ki zatirajo in ponižujejo svoje partnerje, oni pa v njih vidijo bogove. Veliko jih poznam. Če bi žena rekla, da je trava roza barve, bo on tako videl in še druge prepričeval, da je tako. Vse več je na žalost takih mojstrov in mojstric za pranje možganov. Spijo v mrzlih posteljah in letajo okrog za drugimi, da bi dobili to, kar doma nimajo. Ko zmanjka žensk, se pa spravijo še na otroke. Izobrazba ne igra nobene vloge. Imajo vse mogoče nazive, telo je pa brez duše. Duhovno so pa na dnu. Svet je zmešan.

Končno le greva na vrh. Jaz se ustavim pri skrinjici in si ogledujem Kalški greben in zasneženi Krvavec. Levo se pa baha Grintovec ob mogočni Kočni. Skačem po grebenu Babe, ki se vse bolj zarašča. Pokaže se mi Slaparska gora in Javorov vrh. Črta je bela, a me ne gane. Skakljam dalje in občudujem spomladanske cvetlice. Mladenič je šel naprej, ker želi it na Zaplato. Sedaj si pa kar prepevam ono lepo »Življenje je lepo«… Tako zelo sem vesela in srečna. Pozdravlja me teloh, tevje šele leze iz tal, pa žafrani, trobentice, resa …

Prispem v goli gozd. Oglasi se mi kukavica. Tu že naletim na krpe snega. Obidem ga. Nato prispem na markirano pot, ki pelje od doma na Čemšeniku na sedlo. Do sedaj sem bila na nemarkiranih stezicah. Mladenič domačin je bil presenečen, ker sem se pojavila na tem terenu, saj zelo malo ljudi pozna ta konec. Je samo za hribovske sladokusce. Prispem na sedlo od koder gredo poti na vse strani. Ena na Potoško goro, druga k Jakobu, tretja pa na Javorov vrh in proti Zaplati. Poženem se proti Javorovemu vrhu. Pa sem hitro v snegu. Kjer se le da, se ga probam izognit. Ob poti je en poseben iglavec, ki je tam posebnost. Nimam pojma kam bi ga uvrstila. Odpira se mi razgled proti Zaplati in Hudičevem borštu. Vse več je snega. Ne morem se ga več izogibat, moram kar čez njega. No, planinske čevlje sem pustila v torbi na kolesu, zraven pa še pamet. Sneg se mi ponekod vdira tudi do kolen. Obute imam poletne superge in kratke kolesarke. Sneg mi pada v superge in mi hladi nogice. Seveda imam noge mokre, a nazaj pa ne bom šla.

Prispem na vrh, ki je obložen z debelo plastjo snega. Čeprav ni poraščen in štrli proti soncu, ga še ni stopilo. Vzamem sendvič z lososom in sirčkom in uživam v božanskih razgledih. Tu je čudovito razgledišče. Gledam, če bom kje videla mladeniča, a ga ni. Nenadoma zagledam nad sabo jadralnega padalca. Vrtim se in ga gledam navzgor. Izziva me. Sem kot vrtavka. Začne mi mahat, jaz pa seveda nazaj. Potem odjadra proti Storžiču. Sonček me greje. Sem v kratkih kolesarkah, s kratkimi rokavi in premočenimi supergami. Ampak jaz uživam. Na desno je nemarkirana potka na Slaparsko goro. Enkrat sem tja čez peljala enega upokojenca. Je bolj tiste vsevedne, samovšečne sorte. Celo pot sva se prepirala. Takim, se pa ne pustim. Naletela sva na preluknjano drevo. Zlezla sem v lukno, on pa je fotografiral. Potem mi je ena znanka povedala, da je bila tista fotka na eni gozdarski razstavi. Češ, da sem odlično izpadla v izdolbenem deblu. Ko sem ga slučajno enkrat srečala v hribih, sem mu zagrozila, da ga bom tožila, ker je dal mojo fotko na razstavo. Verjel je, jaz sem pa uživala. Ko je komandiral drugo ženo, ga je ta nekajkrat namahala in jo je popihal od nje. Sedaj se pa le malo boji žensk, ko so se prej morale one njega. Ha, ha, ha.

Pred mano je Veliki Javornik, Kozji vrh, Stegovnik, zadaj pa beli greben Košute. Naravnost je Virnikov Grintovec, zadaj pa še čisto beli Obir. Desno se pokaže špičast vrh Pristovškega Storžiča. Pred njim se vleče greben Velikega vrha, ki se nadaljuje proti Kočni. Vse imam pred sabo. Celo zimsko–pomladno pravljico. Da imam mokre noge kar pozabim. Kdo bi pa mislil na to ob teh lepotah. Zaslišim, da nekdo prihaja. Seveda je mladenič, ker je imel tudi nizke čevlje in je moral obrnit. On tudi pleza, celo šest plus. O tem jaz lahko samo sanjam. Razlagam mu razglede, saj imam vse te poti prehojene in prevožene ceste. Skupaj greva potem nazaj na sedlo. Tam je on zavil proti Jakobu, jaz pa proti Potoški gori. Rekel je, da ni hotel povedat nobenemu kolegu kam gre. No, pa saj mu ni bilo dolgčas, saj je srečal pravo klepetuljo. Povedal je tudi, da se lahko o takih temah pogovarja le s starejšimi, ker mladi ga imajo za bolj čudnega. So pač zaostali. Nisem ga vprašala po imenu, po starosti pa. Je enkrat mlajši od mene, pa s takimi pogledi na svet in življenje. Bravo, bravo.

Pridem na vrh Potoške gore. Pod skrinjico na drevesu je papir. Tega je bilo še malo okoli, pa tudi čiki kulturnih balkancev. SRAMOTA. Taki naj raje bodo doma in tam svinjajo. Malo nižje že naletim na kronce. Malo še uživam na Mihčevih kopiščih od koder je lep razgled na ravnino, Julijce in Škofjeloško pogorje. Lepo se vidi tudi grad Turn. Okoli kopišč je polno pastirskih koč spremenjenih v vikende. Potem se spustim nazaj v grapo. Potegne veter in omamno zadiši po velikih zvončkih. Naberem še mladega čemaža in odskakljam do kolesa. Poslušam šumenje Kokre, ki teče spodaj. Vzamem kolo in se spustim navzdol. Potem zavijem še proti gradu.

Pred gradom srečam stanovalca doma starejših, ki je v gradu in v zgradbi zraven. Malo poklepetam z njim. Pove mi, da je že dolgo tam, ker se mu je malo zavrtelo in kroži z roko pred glavo. Takih srečam vse več. Odraz stanja v družbi pač. Kolo zvlečem naprej po potki, ga zaklenem in pohitim proti Josipinini senčnici. Prestavim se v svet kulture in duha. Srečam enega gospoda. Vprašam ga, če kaj ve o Josipini. Začel je brat s table, ki stoji na mestu kamor je zahajala Josipina. Takoj je začel kritizirat, da so dobili bivši lastniki nazaj gozdove in kaj vse je dobila nazaj cerkev in tralalala … To me pa razjezi. Nazaj so morali dat to, kar so ukradli. Pa spet začne. Če bi kdo njemu vzel hišo, bi se pa bunil. Tako je pač pri nas. Tako lep dan sem imela, pa bi mi sedaj prekleta politika to pokvarila, to pa ne. Gospod gre po svoje, jaz pa se prestavim nazaj, nazaj v čas velike Josipine.

Grad Turn je imel v 15 in 16.stol. vlogo obrambnega položaja pred Turki. V 18. stol. ga je kupil Martin Urbančič, Josipinin ded. Josipinina mati Jožefina je bila rojena v isti hiši v kateri je kasneje, tri leta pred smrtjo živel France Prešeren. Josipina se je rodila 9. 7. 1833 na gradu Turn. Njen učitelj je bil tudi Lovro Pintar. Navdušil jo je za slovenski jezik. Začela je pisati prve povestice. On jo je vzpodbujal. Bila je lepa, izobražena in nadarjena. Ljubila je naravo in okoliške gore. Pisala je pod psevdonimom Turnograjska. Josipina, Fanny Haussmannova, Luiza Pesjakova in Pavlina Pajkova so orale ledino ženskega literarnega ustvarjanja. Kako so moški gledali nanje pove tudi mnenje Janeza Trdine, ki je dejal: »Ženske naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu. To njih je poklic.«* Napisal je tudi: »Babe naj se v te reči ne mešajo, naj primejo rajši za burkle in igle. Za pametne ljudi so ženske avtoriteta le v kuhinji in postelji.« Josip Jurčič pa ni nasprotoval ženskemu ustvarjanju.
Josipina je spoznala pesnika, pravnika in politika Lovra Tomana in začelo se je triletno dopisovanje. Napisala sta si 1.069 pisem, ki so bila okrašena, bidermajerska in različnih barv. Eno pismo je lahko obsegalo tudi petindvajset strani. Take ljubezni danes več ne obstajajo. Poročila sta se in se preselila v Gradec. Po preboleli mrzlici je hitro zanosila. Umrla je mlada, stara še ne enaindvajset let, po rojstvu mrtvega otroka, ko se je prehladila. Ko je umrla je Toman napisal verze:

»Ko si ti ljubezen mi obstala, S tabo, duša moja
vse sim ljubil; Ko rožico si v zavezo mi podala, S tabo, duša moja
vse sim snubil; Ko te zgodnja jama zakopala, S tabo duša moja
vse sim zgubil!«

Mladenič Josip Stritar pa je napisal nagrobnico objavljeno v Novicah.
»Cvetlica mlada stala na livadi, Naj lepša, kar pomlad jih je rodila; Še komaj nježno nedro je razvila, Cvetela v pervi svoji je pomladi ... Ostala večno boš nepozabljiva U serce vsacega Slovenje sina. Naj tihi mir košice Tvoje kriva!«
K njej na grad je hodila tudi Primicova Julija. Poznala je tudi Prešerna, ki je tudi vplival nanjo. Ko prebereš »Na grobu Prešerna« kar je napisala Josipina, se ti orosijo oči. Pisala je povesti, pesmi in bila je prva slovenska skladateljica.

Malo posedim na klopci in se vračam v njen čas. Sprašujem se kaj vse je nastalo na tem mestu? Kako je uživala tu v naravi med drevesi in ptičjim petjem. Koliko pisem je napisala na tem mestu? Kako zanimiva oseba, čeprav je tako kratek čas živela. Koliko Slovencev ve zanjo? Malo, žalostno, zelo malo. Bolj poznajo tiste iz trač časopisov. Zame ne obstajajo zvezde na zemlji, če pa, bi mednje dala njo. Potem je tudi Trdina spremenil mnenje. Zapisal je, da je bila Josipina lepa kot Petrarkova Lavra, medtem ko bi naj bil njen um še večji. Bila je prva in prava Slovenka … Pokopana je v Gradcu. Njej se je posvetila domačinka Mira Delavec s čudovitimi knjigami.

Hitro se zapodim še do Novega gradu. Vmes poskakujem med rožicami in drevesi ter med čemažem. Srce mi igra pomladno melodijo. Josipina je napisala: »Na drevesu tam sedela, v gaju tičica je zala, se po vejčicah zibala, spomladansko milo pela …Vse je živo, vse prepeva, z glasam glas se bistri ujema, poslušavcem serce vnema, potopljeno v radost dneva … Uh, kako lepo.

Prispem na Novi grad ali Pusti grad ali Neuburg. Ta grad je bil že omenjen leta 1307. Je na višini 644 m. Danes je ohranjenih samo nekaj zidov od spodnjih prostorov. Od njega je lep razgled. Pot do njega je danes označena in urejena. Ko sem ga že pred mnogimi leti iskala, sem se vlekla skoz neko trnovje in vem, da ga prvič sploh nisem našla. Drugič pa. Med domačini krožijo različne zgodbice o teh razvalinah. V ruševinah bi naj bila zakopana zakleta kraljična. Rešijo jo lahko samo z odgovorom na vprašanje : »Kdo je bil najboljši Kristusov prijatelj?« Čez dolgo so šele našli odgovor v svetem pismu. To bi naj bilo jagnje. Ne vedo pa skozi katero odprtino bi poslali jagnje, da bi jo rešili. Bil je pomembna utrdba grofov Andeških. Lastniki gradu bi naj bili tudi Celjski grofje in Habsburžani. Kaj se je zgodilo z njim ni znano. Je bil porušen ob potresu, ali so ga razdejali Turki, ali pa je požgal Jan Vitovec. Spustim se nazaj k Senčnici. Njena najbolj znana pesem je Zmeraj krasna je narava. Zarja rujna se razliva čez plavoto čisto neba, veličastni se snežniki kopljejo u njenom zlatu … In radosti napolnjeno mora serce vzihnuti: »O KAK KRASNA JE NARAVA!«

Prispem do kolesa in ga zvlečem spet na cesto. Grajska vrata na obzidju so odprta. Zapeljem se na dvorišče. Poslikam doprsni kip na steni gradu. In radovednica vpraša ženske, ki so stale pri vhodu o spominski sobi. Imela sem občutek, da je ena uslužbenka. Vprašala me je od kod prihajam in sem povedala. Ker sem bila pa še s kolesom me je peljala v sobo. Novi del doma renovirajo, zato je bilo polno slik in vsega v njej. No, ampak nekaj sem pa vseeno videla. Gospa je bila frizerka. Pohvalila sem ji frizuro, potem me je pa še peljala v drugi prostor in mi še nekaj zanimivosti povedala. Zunaj je kapela v kateri je bila tudi grobnica. Sedaj je v njej mrliška vežica. Povedala mi je, da si je lastnica posesti zraven zgradila hišo, da lahko upravlja z gozdovi. Tudi to hišo sem videla in celo lastnico, ki sicer živi v Avstriji. Nisem jim povedala, da sem v spominski sobi že bila pred leti. Takrat ni nihče vedel za to sobo. Potem sem našla čistilko, ki je slučajno čistila tisti del, da me je peljala v sobo. Pravijo, da kdor jezika špara, kruha strada. Pa tudi manj ve in vidi.

Spustim se navzdol in proti domu. Zavijem na travnik kjer si vsako pomlad naberem regrata. A smola. Navožena je gnojnica. Peljem se domov brez regrata. Med potjo se še enkrat ustavim, se obrnem in z očmi objamem te lepe gore. Vsa vesela in napolnjena z energijo in vtisi prispem domov. Za večerjo si naredim čemaževo juho s krompirjem in smetano. To imam rada.
Pred spanjem pa še enkrat preberem njeno lepo pesem »Zmiraj krasna je narava«.  ... Sonce plava za gore že, zadnje svoje svitle žarke razpošilja čez nebesa in obliva zemljo z zlatom … noč tiha zemljo trudno je ovila v černo krilo. Vsa narava v sladkom miru odpočiva in nabira spet moči za mladi danak …Čara takoga objeto mora serce vzdihnuti: »ZMIRAJ KRASNA JE NARAVA«

Alenka Goričan

Foto: Alenka Goričan


dLib.si

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti