Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pogovor s Stankom Klinarjem

 

 

 

 

 

 

FRANCE STELE O STANKU KLINARJU

Profesorja Stanka Klinarja sem prvič srečal jeseni 1982 (že dobrih 30 let je od tedaj!) kot prevajalca pripisov k fotografijam v moji prvi knjigi Grintovci. Že tedaj me je prijetno presenetil, ko je neko fotografijo s slovenskim naslovom »Križani na razpotju« v angleščini preimenoval v »Mož bolečin«, češ da se morajo prevodi čim bolj približati razumevanju nekega naroda ... Tudi pozneje me je navduševala njegova temeljitost pri prevodih in še bolj pri oblikovanju geografskih naslovov fotografij v knjigah. In veliko slovničnih dilem mi je pomagal razrešiti in odvečnih besed odstraniti.

Ob teh strokovnih prevajalskih in pisateljskih pogovorih naju je pogosto zaneslo na hribovske poti in v skalovje, kjer kot alpinist in gornik starega kova še spoštuje zakone narave in se veseli preproste lepote. V odmaknjeni samoti Julijskih Alp in Grintovcev, predvsem pa Karavank, ki jim je posvetil planinski vodnik, je kot doma in pravi leksikon za prepoznavanje »nekoristnega sveta«.

Sem in tja sva sodelovala na predstavitvah knjig ali kakšnih slovesnostih planinskega značaja, ena zgodba se mi je pa najbolj vtisnila v spomin. Leta 1993 sem Prlekom pomagal pri izdaji knjige  Prlekija, v kateri sva kot soavtorja sodelovala tudi midva s Stankom in povabljena sva bila na predstavitev v vinski kleti njihovih goric, enkrat decembra je bilo … Stanko je predlagal, da greva skupaj in bi on peljal, »ker se ga ne misli napiti …« Prišel me je iskat z Lado karavan, v kateri je imel popolno alpinistično opremo s klini (sicer nič posebnega, saj je Klinar), kuhalnikom, posodjem, vrvmi itd. Tudi sam je bil oblečen v opravo za bivakiranje … Že po nekaj kilometrih vožnje proti Štajerski mi je bilo jasno, zakaj! Avto, sicer trpežne sovjetske izdelave, ni imel posluha za drobnarije in skozi vse možne detajle je pihalo. Tako sva imela že na popoldanski poti tja zimske razmere … Predstavitev je bila vesela in se je zavlekla dolgo v noč. Domov sva se vračala po tedaj še polovični avtocesti in Stanko je bil vse bolj redkobeseden. Tudi jaz! Odločila sva se, da zapeljeva na počivališče in da vsaj on kot voznik malo zadrema, da se kam ne zabijeva. Želje so bile večkratno uslišane. Mene je v navadni opremi že kmalu začelo zebsti in nisem kaj spal, Stanko je v globokem spanju bivakiral dobri dve uri … Čeprav me je zeblo kot psa, si ga nisem upal zbuditi. Prva je varnost! Potem sva nadaljevala pot proti Gorenjski, spet spočita v mislih …

 

Karavanke - uvodne besede iz 1. izdaje leta 1971

Miran Hladnik: Stanka Klinarja bi bolje predstavila ...

 

Dr. Davisova je trenutno v Angliji in nam je poslala svoj prispevek v angleščini (prepozno, da bi ga dostojno prevedli; to bomo storili čim prej).

 

ponedeljek, 29. april 2013, ob 05:30, Mojca Luštrek, ogledov: 6578

Klin se s klinom izbija, Klinar pa z argumenti 

S tokratnim sogovornikom spletnega mesta Gore-ljudje.net sva se začela pogovarjati že skoraj pred letom dni, saj menim, da za njegovo predstavitev ni treba kakega »jubilejnega« razloga, ampak zadostujejo njegove nesporne zasluge za slovensko planinstvo. Toda neprijazne okoliščine so povzročile, da sva pogovor končala le nekaj dni pred njegovim današnjim praznikom.

Čeprav je ljubiteljem gora tako ali drugače znan, naj ga na začetku podrobneje predstavim. Rodil se je 29. aprila 1933 (veliki slovenski biografski leksikon Osebnosti ga je za mesec dni pomladil) v delavski družini na Hrušici. Osnovno šolanje na Jesenicah mu je skazila vojna, zato mu v meščanski šoli in pozneje v gimnaziji ni bilo lahko. Po mali maturi leta 1947 in gimnazijski maturi leta 1951 se je vpisal na germanistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je leta 1956 diplomiral. Pravi, da je bilo zaradi pomanjkanja dobrih visokošolskih učiteljev njegovo znanje angleščine nezadovoljivo. Študij je nadaljeval ter leta 1989 magistriral z nalogo Slovenska zemljepisna imena v angleških besedilih in leta 1996 doktoriral z disertacijo Načelni vidiki prevajanja iz slovenščine v angleščino. Doktorirati »ni nameraval«, a serija njegovih razprav o prevajanju iz slovenščine v angleščino in slovensko-angleški kontrastivni analizi, ki jih je zaradi pomanjkanja učbenikov napisal, da je sploh lahko predaval, je bila tako dobra, da je »moral«.

V letih 1958–1960 je učil angleščino (po potrebi tudi nemščino, slovenščino in zgodovino) na osnovni šoli Prežihovega Voranca na Jesenicah, nato pa do leta 1968 na tamkajšnji gimnaziji. Odtlej do upokojitve leta 1998 je bil lektor modernega angleškega jezika na ljubljanski anglistiki. Pravi, da se je največ angleščine naučil tedaj od kolegice dr. Margaret Davis.

Leta 1961 se je poročil. Žena Majda je rodila hčerki Majo (1962) in Moniko (1965), kmalu zatem pa je umrla. Leta 1968 se je poročil drugič, tudi z Majdo. Družina se je povečala za Tomaža (1969) in Marjeto (1972). Zdaj ga razveseljuje že šest vnukov.

K uvodni predstavitvi spada tudi nekaj o tem, kaj je mož, znan kot mojster besede, lepega in koristnega napisal. Pogled v COBISS pokaže 260 enot, od tega več kot 170 avtorstev, kakih 20 soavtorstev, blizu 40 prevodov v angleščino, drugo pa so spremne besede, uredniško delo in/ali še kaj. Med avtorskimi deli prevladujejo tista iz njegove stroke, angleškega jezika, in planinska, gorniška. Za slednja je leta 1997 dobil zlati častni znak Planinske zveze Slovenije. Precej sodeluje z dr. Davisovo (predstavili smo jo 31. oktobra 2011), ki ve o njem povedati veliko lepega, in s Francetom Steletom (znanim slovenskim fotografom, čigar pogost motiv so gore, narava), ki je ta intervju prijazno popestril s prisrčno anekdoto.

To so podatki, zdaj pa k človeku, ki ga ni mogoče vtakniti v noben predal, uvrstiti v nobeno rubriko, stlačiti v noben stolpec, ker je trmast Gorenjec in strog, nepopustljiv v načelih, obenem pa mehka, pesniška duša. Takega sem ga spoznala že na fakulteti (pri njem sem opravljala prvi kolokvij in sem prijokala domov, češ, nikoli ne bom prilezla do diplome, potem pa sem dobila devetico in pohvalo), še bolj pa zdaj, ko naju druži ljubezen do hribov. V hribovskih jezikovnih polemikah, posebno imenoslovnih, je neizprosen, a ko sva po več kot četrt stoletja zaradi mojega planinstva spet navezala stike, se je pri meni oglasil s šopkom z domačega vrta – kako lepo staromodno! Takrat sem ga zadnjič videla strogega; kot nekdanjega profesorja sem ga vikala, a me je brž ustavil: zdaj nisva več profesor in študentka, ampak sva hribovca, hribovci pa se vendar tikajo. In ni trpel ugovora. Tisti, ki (s)poznajo samo eno njegovo plat (vseeno, katero!), veliko zamudijo. Pravzaprav zamudijo vse: Stanka Klinarja.

G-L: Planinci in gorniki te poznamo predvsem po pisanju. Katera tvoja tovrstna besedila so ti najbolj pri srcu?

Stanko Klinar: Vodnik Karavanke iz leta 1971 (Izdaje v letih 1975, 1983 in 1997 so bile vsaka nekoliko obsežnejša. Op. M. L.) je doživel največ strokovnega priznanja. Zame ima tudi domoljubni pomen (to je v oceni edini poudaril tudi Tine Orel), saj sem se trudil zapisati kar največ slovenskih zemljepisnih imen na severni strani Karavank in pokazati, da so slovensko pogorje. Malo nas je seveda skrbelo, kaj bodo rekli na oni strani meje, saj je bila takrat še precej »huda«, k sreči brez potrebe. Veliko sem si pomagal z Imenoslovjem koroških Karavank Josipa Šašla, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja izhajalo v Planinskem vestniku, in me boli srce, ker ga novejši pisci premalo upoštevajo. Novotarije, kakršna je na primer Pavličevo sedlo, celo na zemljevidih, me jezijo, ker so napačne. Nemški Sattel so prevedli nazaj v slovenščino! Pravilno je Pavličev vrh. Pri Korošcih vrh pomeni preval; saj imamo tudi Jezerski vrh in druge take primere.

Že pred prvo vojno so Avstrijci izdali Karawankenführer Ludwiga Jahneja. Moje Karavanke pa so bile prvi slovenski vodnik po novih pravilih, ki so se v Evropi, zlasti v Nemčiji, uveljavila okoli leta 1970: začne se z opisom dolinskih izhodišč (to naj bi bili kraji, označeni na avtokarti), razdeljen je po gorskih skupinah, v vsaki pa so obravnavani najprej koče in pristopi ter nato vzponi na vrhove; opisi si sledijo od zahoda proti vzhodu. S takimi vodniki pri nas nismo imeli izkušenj, zato je Franci Savenc, ki je bil takrat tehnični urednik pri Planinski založbi, priskrbel iz Nemčije pravila, da smo jih prevedli, in organiziral delo. Do neke mere sledi temu vzorcu tudi vodnik Friedricha Zoppa Karawanken, ki je izšel pri založbi Johannes Heyn v Celovcu leta 1974 in h kateremu sva bila kot sodelavca povabljena tudi s Francijem Savencem.

Marsikaj sem dobil pri Rudolfu Badjuri. Napisal je več vodnikov, v katerih je obravnaval Karavanke, na primer Jugoslovenske Alpe (v srbsko-hrvaškem jeziku). Bil je velik domoljub in zelo prizadeven človek; vsepovsod se je pogovarjal z domačini, saj je prisegal na ljudsko imenoslovje (s tem je morda kar malo pretiraval). Ni opisal poti, če je ni prehodil. Zaslužil bi si več priznanja, spodobilo bi se.

Pri bralcih je bila najlepše sprejeta knjiga Sto slovenskih vrhov (1991). To je – čisto drugače kot vodnik – zelo subjektivno delo. Vrhove sem izbral po svojem okusu in jih opisal bolj leposlovno, a na začetku vsakega opisa so osnovni podatki, zato imajo nekateri tudi to knjigo za vodnik. No, pri Široki peči sem bil vendarle malo bolj vodniški, ker ni zlahka dostopna in je treba znati plezati. Tine Mihelič je ni obdelal, saj so njegove Julijske Alpe planinski vodnik, ne plezalski, in se sklicuje na moj opis v Sto slovenskih vrhovih. V zvezi s to knjigo se mi je primerilo nekaj posebnega. Geolog dr. France Šušteršič, s katerim se takrat še nisva poznala, mi je pisal, da je ležal v bolnišnici in ko je prebral mojo knjigo, kar ozdravel. To je res imenitno!

Leta 2007 je pri Celjski Mohorjevi izšel vodnik za izletnike in planince Dovje in Mojstrana (Leta 2009 so ga ponatisnili. Op. M. L.). Napisal sem ga iz veselja pa tudi iz čuta dolžnosti. Moji Mojstrančani so tako prizadevni: pripravljajo Aljaževe dneve, Gustl (Avgust Delavec, 1918–2005. Op. M. L.) je leta neutrudno zbiral planinsko dediščino, vsi nekaj delajo, samo jaz nič, zato sem napisal vsaj knjigo.

G-L: Knjiga Sto slovenskih vrhov je postala kar kultno delo. Zavidljiva naklada 30.000 izvodov je že pošla, a je Prešernova družba kljub zanimanju ne ponatisne. Nisem edina, ki sem čakala nanjo v vrsti v antikvariatu, da sem jo lahko podarila ljubitelju gora in tvojega pisanja. Pisal pa si tudi članke, na primer v Planinski vestnik.

Stanko Klinar: Tudi. Veseli me, da sem v članku 90 let slovenskega vzpona čez Steno (Planinski vestnik 12/97. Op. M. L.) razjasnil, kdo je bil prvi Slovenec, ki je preplezal Severno steno. To so težke stvari. Henrik Tuma je trdil, da je bil to Trentar Ivan Berginc, čeprav za kaj takega ni nobenih dokazov. To so ponavljali mnogi samozvani zgodovinarji, še danes nekateri. Ampak Gustl mi je pokazal vodniško knjižico Janeza Koširja, kjer je dokaz, da je ta Mojstrančan 22. avgusta 1908 skupaj z znanima nemškima plezalcema Franzem Zimmrom in Gustavom Jahnom preplezal Steno po Nemški smeri. Poleg tega je Košir Mihi Potočniku pokazal, kje je plezal, Berginc pa svoje smeri ni pokazal nikomur. Nerazumljivo je, da nekateri vedo, kako je bilo, a molčijo, drugi pa se sprenevedajo, češ da Košir ni bil prvi slovenski alpinist, ki je dokumentirano preplezal Steno. Pa še kako je bil alpinist, saj je v Steni plezal brez vrvi in v okovanih čevljih, tristo pipcev! Tudi če se mu ni reklo tako!

Drugi tak članek, ki se ga rad spominjam, je o avtorstvu pesmi Oj Triglav, moj dom. Jakob Aljaž je trdil, da jo je napisal Aleš Ušeničnik, v resnici pa jo je Matija Zemljič, župnik pri sv. Tomažu nad Ormožem, čisto na drugem koncu Slovenije. Ko je bil bogoslovec v Mariboru, je objavljal v rokopisnem listu Lipica, in tako ga je pevovodja tamkajšnjega zbora prosil, naj prevede v slovenščino nemško domoljubno pesem o Schwarzwaldu, da jo bodo peli. Pa jo je več kot prevedel: Schwarzwald je nabrito nadomestil s Triglavom! Zemljič je bil skromen človek in si ni prizadeval ovreči napačnih trditev. Ker se je pod pesem podpisal kot Slavin kakor še več takratnih pesnikov, so jo tisti, ki niso bili zadovoljni z Ušeničnikom, pripisovali Sardenku ali Vandotu. Prav nič jih ni motilo, da je bil Vandot ob nastanku pesmi star komaj devet let!

Oba primera izvirata iz velike slovenske površnosti, zaradi katere se širijo napačne informacije, ki jih nihče ne preveri, tisti, ki vedo resnico, pa nič ne storijo, da bi jih ovrgli. Mene prepričajo samo trdni argumenti.

G-L: Kako se počutiš, zdaj ko so tvoje Karavanke dobile naslednico? Primerjaš, ocenjuješ? Se ti zdi, da imamo Slovenci dovolj dobrih vodnikov in podobne literature?

Stanko Klinar: Pri Planinski založbi je bila nekoč navada, da so k pripravi nove izdaje vodnika povabili tudi avtorja prejšnje. Pri meni so ta običaj prekršili. Kadar je novo izdajo prevzel nov avtor, se je s prejšnjim vsaj posvetoval. Jaz pa avtorja nove izdaje sploh ne poznam. Tudi novega vodnika ne, le od drugih sem slišal nekaj kritičnih mnenj, a zgolj po teh ne morem soditi.

Menim, da imamo pri nas dobro literaturo. V zadnjem času se mi zdijo zelo posrečena zamisel planinsko-izletniški vodniki po posameznih izhodiščih: Kranjska Gora, Tržič, Bohinj, Kamniška Bistrica, Jezersko, Preddvor.

G-L: Uporabniki vodnikov včasih več kot le posumimo, da pisec te ali one poti ni prehodil. Kaj načeloma misliš o tem in kako je v tvojih knjigah?

Stanko Klinar: Avtor mora prehoditi vse opisane poti, da je vodnik vsebinsko točen, uporabljati pa mora tudi pravilne izraze in imena. Če jih zgolj povzame po informantu, lahko zagreši marsikatero napako. Ljudje dostikrat prosto uporabljajo isti izraz za različne pojme, zato mora pisec vodnika njihove izjave preveriti. Če pa sam ne more prehoditi (dela) poti, mora najti vsaj dva informanta.

Ne spomnim se, da bi bil sam zagrešil kak smrtni greh, a da je kak opis pomanjkljiv, je čisto mogoče. Najbolj kočljivi besedi sta levo in desno, saj moraš najprej povedati, kje stojiš in kam gledaš. Zato raje uporabljam strani neba. Se pa seveda zgodi, da ne vemo, kje je sever, posebno na kakem platoju v megli.

G-L: Planinstvo, gorništvo, alpinizem, plezanje so stroke, ki potrebujejo in si zaslužijo slovensko strokovno izrazje. Prvi in doslej edini priročnik te vrste je slovensko-angleško-nemško-francosko-italijanski slovar planinskega, alpinističnega, plezalskega izrazja Planinski terminološki slovar (Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2002). Kako ste se soavtorji (kar devet vas je bilo) uskladili?

Stanko Klinar: Dokaj dobro. To so bili zelo pridni ljudje. Zlasti moram pohvaliti Pavleta Šegulo. Moja naloga je bila predvsem pregled ustreznosti izrazja, nabirali pa so ga drugi. Že dolga leta so v Sloveniji v rabi razni glosarji, zlasti nemškega izvora, pa tudi italijanski in francoski, prav tako angleški. To so bili viri za naše gradivo, ki smo ga prevajali v slovenščino, razlagali pomene, včasih pa se tudi zmotili. To se mi je razkrilo prav zadnje dni, ko prevajam knjigo Slovenske stene v angleščino. Slovensko besedo raz smo prehitro prevedli v edge. Ko sem dal prevod brati Angležem, se je izkazalo, da uporabljajo edge za nekaj vodoravnega, ne navpičnega. Če torej pomislimo na Jalovčev raz, je to prava katastrofa. Prava beseda za tak raz je arête.

G-L: Ko sva že pri jeziku – poglavitno torišče tvojega zanimanja in delovanja je gotovo imenoslovje. To je zelo slovensko: prepirljivo, kar se da. Ne strinjajo se Gorenjci in Primorci, ne ujemajo se zemljevidi, knjige in napisi, navzkriž so si jezikoslovci in ljudski imenoslovci ...

Stanko Klinar: Osnovna zapoved je spoštovati ljudsko poimenovanje. Če to podredimo standardnemu zapisu, ga ne smemo podrediti tako, da se izgubi prvotni pomen ali prvotna oblika. V krajevnih imenih je ljudska duša. To je v resnici poezija domačinov in zapisovalec imen se mora pobrigati za pravo obliko. Zdaj sva pa pri Prisanku, a ne? (Stanko Klinar je goreč zagovornik Prisanka, Prisojnik pa je po njegovem trdnem prepričanju »korekturna samovoljnost«. Op. M. L.) Napake se dogajajo tudi v izgovarjavi. Tako se recimo občno ime olša (v koroškem narečju jelša) po SSKJ sicer izgovarja [oṷša], a imena gore Olševe živ krst ne izgovarja [oṷševa], ampak celo pravopis določa izgovarjavo po črki, torej [olševa]. Od vseh takih napak pa me najbolj jezi napačno pisanje imena Štegovnik. Ne le da ga izgovarjajo z začetnim s, še naglas premaknejo in govorijo [stegóvnik]! Očitno so slovenski kartografi ime gladko prepisali od nemških, v nemščini pa se St- (na začetku besede) seveda pravilno izgovarja [št].

G-L: Vem, da prisegaš na Mangrt (brez drugega a). Toda uradno krajevno ime je vendarle Log pod Mangartom. Kaj pa porečeš na to?

Stanko Klinar: Ah, obstaja komisija za standardizacijo imen v okviru SAZU in najbrž smo obsojeni na to, kar tam zapišejo ...

G-L: A naj bo Mangart ali Mangrt ‒ vreden je greha. In mnoge druge gore tudi. Katere imajo posebno mesto v tvojem spominu in srcu kot najlepša doživetja ali kot največji dosežki?

Stanko Klinar: Ali je res greh splezati na goro (smeh)?! Najlepša doživetja me vsekakor vežejo na Triglav in njegovo Steno. Podoživljal sem dejanja pionirjev, katerih dela sem v mladih letih strastno prebiral in hotel na mestu videti, kakšna je navdihovalka njihovih dejanj. Tudi drugod sem ubiral klasična pota, se pravi, športno-alpinističnega razvoja nisem potiskal navzgor, z velikim užitkom pa sem stopil na kak Matterhorn – kar dvakrat sem bil na vrhu – ali si privoščil kak traversée na Mont Blancu ali Monte Rosi. Malo sem praskal tudi zunaj Alp. Na Škotskem sem se razveselil Slovenske smeri, ki sta jo v 30. letih začrtala Debelakova in Deržaj, in se razžalostil, da jo nekateri Britanci imenujejo Slovanska smer (Slav Route) in pripisujejo nekima Čehoslovakoma (glej W. H. Murray, Mountaineering in Scotland, stran 21, iz leta 2002), ko je vendar vse dokumentirano (glej Planinski vestnik 1937, stran 278).

G-L: Nadeloval si poti, hribolazil, vodil in učil druge, plezal, turno smučal, pisal o poteh in lepotah narave ... V gorah nisi samo telovadil, ampak se je tam napajala tudi ali celo predvsem tvoja duša.

Stanko Klinar: Poslanstvo hribov je ustvarjati harmonično osebnost. Imeli smo človeka, ki je ta ideal v veliki meri uresničeval. To je bil France Avčin: univerzitetni profesor, odličen pisatelj, naravovarstvenik, ekstremni alpinist, izumitelj. Na vseh področjih odličen. Zgled, kako se telesne in duševne lastnosti dopolnjujejo.

Zakaj hodimo v hribe, zakaj rečemo, da je gora lepa, sta večni vprašanji, na kateri še vedno nimamo zadovoljivega odgovora. Tu bi se kratko malo zatekel k besedam iz Sto slovenskih vrhov: »Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest. In nasprotno: šele človekova zavest ožari goro z lepoto. Objektivne, od človeka neodvisne lepote ni. Zato je človeku odmerjena prva misel, pa naj bo domačin, ki živi z goro leto in dan, ali tuji iskalec lepote, ki le tu in tam zaide v bregove. /.../ Moje vodilo je zato 'gora in človek', nikoli samo 'gora'. Celo medčloveške vezi so zaradi gora, in vsaj za čas planinskega izleta, prisrčnejše, v zapletih celo globlje, četudi se to prvi hip zaradi poudarjenega iskanja samote lahko sliši protislovno.«

Pripravila: Mojca Luštrek

Oznake: BIB

Komentiraj (1):

Heinrich Blagne, ponedeljek, 29. april 2013, ob 08:56

Kapo dol pred legendo in čestitke ob jubileju!

eXTReMe Tracker