Slovenec - Josip Lavtižar: Potrkalo je precej močno na vrata.
Trkanje se je kmalu ponovilo in vmes se je slišalo govorjenje. Vzamem svetilko in grem odpirat.
»Ah, ti si, Ivani«
»In to je moj mladi tovariš, adjunkt Sitar.«
»Prav, prav, me zelo veseli. Le hitro na gorko!«
Podal sem jima roko in ju peljal v sobo. Oba sta bila v turistovski opravi in imela celo vrvi prevezane čez hrbet.
»Pa ne bo tako hudo,« sem dejal. Menda ne bosta plezala v zimskem času na Jalovec?«
»Ne zameri, da te nadlegujeva v pozni uri, ko se že morebiti spravljaš spat. Pravkar sva se pripeljala z vlakom in sva namenjena v Planico. Toliko sem že čital o tej dolini, rad bi jo sam videl.«
»Ampak v tem snegu?« sem vprašal. »S tovarišem se bosta borila z zameti, ki jih je par metrov, in še morebiti s plazovi. Pravijo sicer, da drži srenj; v tem slučaju bi bilo boljše. Ugaja pa mi, da imata nekoliko špartanskega duha in se ne bojita prirodnih sil.«
»Jutri je pustni torek,« je pripomnil navdušeni planinec Ivan. »Da se izogneva
norijam, obhajala bi ta dan rajši v naravi med gorskimi velikani.«
»Ne bi bil mislil, da so vaju tako vzvišeni nagibi pripeljali k nam. Rad vama postrežem po svoji moči.«
Drugo jutro je stala megla do dna doline, kar se v naših krajih ne primeri velikokrat. Vreme je bilo južno in snežinke so padale na zemljo. Nastali so pomisleki radi obiska Planice, toda onadva sta bila tako trdno odločena za pot, da jima nisem jemal poguma. Posebno Sitar je težko čakal, da bi prej ko mogoče odšli. Krepko je zastavljal okovano palico v sneg, in parkrat sem se mu moral celo umakniti, da se palica ni seznanila z mojo nogo in z njenim kurjim očesom.
»Rada bi dobila vodnika,« je omenil Ivan.
»Kaj vodnika, saj grem jaz z vama. Danes imam prost dan, kar se zgodi le redkokrat, in danes tudi sneži, kar je pri nas prav pogosto. Samo odriniti moramo takoj.«
Pot je bila v začetku precej shojena in zvožena. Ko pa smo prišli do Kovačeve senožeti, ki ji pravijo Slatna, je bilo konec človeškega in živalskega sledu. Privezali smo krplje na noge in stopali po snegu, ki se ni skoro nič vdiral.
»Kako divja je ta okolica!« je vzdihnil Sitar, ki se je do sedaj večinoma gibal v mestnem ozračju ter največ časa presedel pri svojih konceptih v pisarni. »Sam sneg, samo skalovje, otrpnenost, smrt.«
»Pa vendar vse pristno, nič prisiljenega ter prav radi tega, četudi mogočno in silovito, lepše nego tam, kjer je vse uglajeno,« mu je odvrnil Ivan. »V tej divjini te čaka zabava, po kateri te ne bo bolela glava. Tukaj boš postal šele človek po zahtevah narave.«
»In medved bo moj brat, in divja koza moja Sestra,« se je ponorčeval Sitar.
Kmalu smo dospeli pod stene Cipernika, ki straži ob levi strani Planice in ima isto višino kakor svete Višarje (1792 m). Njegove razčesane čeri in globoko vdolbene soteske so segale trdo do naše poti. Sem in tja smo morali prekoračiti visoke kupe snežnih plazov, ki so pridrli z višin in se ustavili v nižavi. Nismo bili še sto metrov od jarka pod Suhim vrhom, kar se je zaslišal za nami ropot, sličen grmenju ob hudi uri. Kakor na povelje se obrnemo nazaj in vidimo, kako se valijo mogočne snežne plasti ter drvijo pomešane s kamenjem, s štorovi in grmovjem navzdol. Zračni pritisk je bil tako močan, da nas je enako viharju potisnil naprej in da smo bili vsled snežnega prahu naenkrat vsi v beli obleki.
Le palice so nas vzdržale, da nismo popadali po tleh.
»Prijatelj,« zakličem, »stvar je postala nevarna. Če se ne izognemo nesreči, so današnje pustne šeme bolj pametne kakor mi. Ne zahtevam, da bi se vrnili, smo namreč že na pol pota, kreniti pa moramo nižje v gozd, kjer nas lavina radi drevja ne more doseči. Saj poznata srednjeveški izrek: »Media in vita in morte sumus.« (V sredi življenja smo v smrti.)
Skozi gozd smo hodili precej težje prerivali se med smrekami in mecesni tei kolebali sem in tja. Sitar je tožil, da je utrujen, toda bili smo vendar dobre volje v za vesti, da se sedaj ne more dogoditi nič hudega. Zopet na planem nam je začel udarjati na uho mogočni vodni šum in kmalu se je pokazala ob steni visoke Ponce podolgovata bela lisa, slap Save-Nadiže. Domačini jej pravijo Nadiža, ker teče ob času večjega deževja kakor mogočen potok skozi vso dolino, ob suhem vremenu pa se izgubi med peskom. Veseli smo bili, da smo že blizu izvira Save, razveselilo nas je pa tudi vreme ki se je obrnilo na bolje. Snežinke so pojenjale in gore so se prikazovale izza megle. Vse tri Ponce (visoka, srednja in mala) so stale pred nami, razsvetljene od sonca prav tako Mojstrovka in Strugova špica. Na koncu doline se je odkril slikovito prikrojen orjak s strmimi stenami in z vitkopiramidalnim vrhom. Bil je glasoviti in le veleturistom dostopni Jalovec, o katerem so obče trdi, da je radi svoje izrazite oblike ponos Julijskih Alp in najvišja gora za Triglavom.
Obkroženi smo bili s samim skalovjem in snegom, iz katerega se je videla streha pastirske koče, obdane z visokimi smrekami in bukvami. Zasedli smo klopico pred kočo in se odpočili, kajti tura je trajala skoro tri ure, ko se pride v poletnem časi prav lahko v poldrugi uri.
Konec sledi
Josip Lavtižar
Slovenec, 9. maj 1923