Dnevnik - Primož Knez: Planinska zveza Slovenije ima 60.000 članov ali 2,8 odstotka vseh prebivalcev Slovenije, kar nas uvršča med deset najbolj planinskih narodov na svetu.
Ocenjuje se, da se vsaj nekajkrat na leto v hribe ali v gore odpravi 300.000 Slovencev. Gre torej za najbolj množično športno dejavnost pri nas. Planinska zveza skrbi za 1661 planinskih poti, ki so skupno dolge več kot devet tisoč kilometrov. Skrbi tudi za 176 planinskih koč in bivakov, v katerih je skupno več kot šest tisoč ležišč, in je tako tudi med največjimi »turističnimi« organizacijami. Na vprašanje, koliko je v Sloveniji vseh tistih znanih rdeče-belih markacij, na zvezi odgovora sicer nimajo. A če velja, da je na vsaki planinski poti po ena markacija vsaj na 50 metrov, pridemo do številke vsaj 180.000. Kapo dol markacistom! Ta ugledna slovenska ustanova letos praznuje 120 let delovanja. Predsednik PZS je zadnja tri leta Bojan Rotovnik iz Šaleške doline. Funkcija predsednika je, kot še mnoge v zvezi, prostovoljna, a je Rotovnik v Ljubljani na sedežu PZS vsaj dvakrat na teden. Tudi ob našem, seveda popoldanskem obisku v Dvorakovi ulici v Ljubljani, kjer je v pravi planinski koči, stisnjeni med visokimi betonskimi bloki brez razgleda, sedež Planinske zveze Slovenije, je bilo tam sila živahno. Ja, kot sredi sezone v kakšni od planinskih koč.
Podatka o številu markacij torej nimate, so pa sila pogosto posejane tudi na Slovenski planinski poti, ki letos prav tako praznuje visok jubilej, 60. obletnico. Se še najdejo planinci, ki pot od Maribora do Ankarana prehodijo v enem zamahu?Koliko je markacij, res ne vem, lahko pa podatek pripravijo strokovne službe... No, čisto zares pa bomo imeli kmalu evidenco vseh označevalnih in usmerjevalnih tabel. Ja, še se najdejo planinci, ki jo prehodijo v enem kosu, celo pretečejo. Klemen Triler jo je lani v osmih dneh in nekaj urah. Vsako leto pa knjižico štampiljk s poti odda okoli 200 ljudi. Pot je pomembna zato, da planince odvrnemo od najbolj obleganih ciljev, kot je recimo Triglav, in jim pokažemo tiste kotičke gora, kamor verjetno ne bi šli. Že dvajset let se trudimo, da širimo planinarjenje tako v času kot prostoru. Kar pomeni, da ne želimo, da gredo vsi na Triglav med 15. junijem in 15. septembrom. Gore so naša največja športna dvorana, ki nas vabi in sprejema 365 dni na leto. Za nas planince ni slabega vremena. Vsak dan je primeren za hojo v hribih ali gorah, le primerno je treba biti opremljen in izbrati za letni čas in vreme primerno pot.
Pa mora res vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav? Po možnosti v začetku avgusta in po možnosti sploh prvič tisto leto v gore. Množičnost v planinarjenju je sicer lahko navdušujoča, po drugi strani pa za naravo in ne nazadnje varnost ljudi lahko tudi precej obremenjujoča. Sploh če lezemo vsi naenkrat na isti hrib.
Dva tisoč usposobljenih planinskih vodnikov vsako leto pripravi tudi programe dela v posameznih društvih in vse to z namenom razpršiti ljubitelje gora po vseh poteh. Je pa dejstvo, da je Triglav simbol Slovenije. Mi smo seveda še posebej ponosni, da je prav gora eden od osrednjih nacionalnih simbolov, res pa je, da to potegne za seboj silno željo po tem, da se številni želijo povzpeti nanj. Trudimo se podaljševati sezono obiska, saj se je na Triglav ob ugodnem vremenu mogoče varno povzpeti vse do sredine jeseni. Vsekakor pa sem prepričan, da je tudi tisti, ki nikoli ne gre na Triglav, izvrsten planinec. V Sloveniji imamo neverjetno srečo, da gremo praktično iz vsakega domovanja vsaj na kakšen grič ali hrib od doma peš.
Verjetno je to tudi razlog za množičnost in ne nazadnje za visoko število članov PZS?
Razlogov za veliko povezanost Slovencev z gorami je več. Eden je zagotovo ta neposredna bližina gora ter lahka dostopnost poti. Take mreže planinskih poti nimajo nikjer na svetu. Planinarjenje je tudi cenovno sila ugoden način rekreacije. Hoja in plavanje sta osnovni človekovi aktivnosti in kot taki tudi zelo zdravi. Eden od razlogov pa je tudi tradicija planinske organizacije, ki je bila pred stoletjem in več branik slovenstva, slovenske besede v slovenskih gorah. Ta narodna zavest pa je bila pri Slovencih vedno močna in ponosen sem na to, da je planinska zveza organizacija, ki je nestrankarska, ki ne deli ljudi, pač pa jih združuje. Ne nazadnje še vedno velja, da smo v hribih in gorah vsi enaki. V dolini smo se Slovenci vedno delili, medtem ko so nas gore vedno združevale.
Kako pa je s članstvom v PZS, se ljudje še vedno odločajo za plačilo članarine zaradi popusta v planinskih kočah? Kako je z mladimi?
Pred dvajsetimi leti smo imeli več kot sto tisoč članov, zdaj pa se je članstvo ustalilo pri 60.000. Imamo cel kup programov, v številne vključujemo otroke in mladino. Imamo več kot 17.000 mladih članov in prejeli smo tudi formalni status mladinske organizacije. Seveda pa še vedno velja, da imamo člani v vseh kočah 50-odstotni popust. Ne samo pri nas, tudi v večini držav v Evropi.
V zadnjih letih ste medse končno sprejeli tudi gorske oziroma vi raje rečete turne kolesarje. Kolesarji na planinskih poteh in planinci se sicer ne marajo preveč, a se zdi, da se stanje izboljšuje in da je ob upoštevanju pravil obnašanja sobivanje mogoče.
Poskušamo biti krovna organizacija vseh dejavnosti v gorskem svetu. V kolesarskih vrstah je tako, da tudi vsi kolesarji niso enaki. Največ sporov povzročajo tako imenovani spustaši. Kolesarji se tudi sami tega zavedajo in želijo znotraj lastnih vrst omejiti to dejavnost v okviru urejenih parkov. Sicer pa imamo že nekaj let odsek turnih kolesarjev in vsi se zavedajo, kako se je treba s kolesom obnašati v naravi. Ne nazadnje smo vsi obiskovalci narave in za vse veljajo enaka pravila. Sicer pa sem vesel, da bomo letos na Obali odprli tudi prvo uradno skupno kolesarsko in planinsko pot ter tako na konkretnem primeru dokazali, da je sobivanje mogoče. Takih poti bo v prihodnje še več in upam, da bodo kolesarji to sprejeli kot gesto sodelovanja. Tudi kolesarji bodo morali prevzeti svoj del bremena pri vzdrževanju poti, sami tega namreč ne bomo več zmogli in bomo v nasprotnem prisiljeni zapirati planinske poti za kolesarje.
Zdaj je to na plečih markacistov, posebne in v preteklosti vedno zelo čislane skupine članov planinske zveze.
Prav za tako prostovoljno delo je potrebnega veliko znanja, se udeležiti posebnega tečaja, biti dve leti pripravnik ter opraviti še zaključni tečaj in izpit za pridobitev licence. Vsi zelo cenimo delo markacistov, planinske poti so javno odprte za vse, naša mreža planinskih poti je dobro vzdrževana in tako tudi varna. Okoli 700 markacistov ne skrbi zgolj za markacije, pač pa za urejanje in vzdrževanje vseh planinskih poti, tudi za gradnjo brvi, popravljanje jeklenic in klinov v visokogorju. Prav zato si želimo, da bi nam država pokrila vsaj materialne stroške. Vzdrževanje poti je delo v javno dobro. Želimo si, da bi tudi slovenska turistična politika prepoznala pomen planinskih poti za razvoj turizma. Zdaj recimo občine sploh ne morejo dela denarja od pobrane turistične takse nameniti za vzdrževanje planinskih poti, pa čeprav so prav te ponekod glavna in morda celo edina turistična znamenitost.
Pomemben del slovenske turistične infrastrukture so tudi planinske koče. Še pred leti je veljalo, da se dobre oskrbnike kar težko dobi. Pa zdaj? Kriza je verjetno naredila svoje.
Res, časi se spreminjajo. Še pred desetimi leti je bilo težko najti dobrega oskrbnika in društva so bila vesela, če sta se na razpis javila dva. Zdaj morajo izbirati tudi med deset in več prijavami. Oskrbnik planinske koče pa seveda ne more biti vsak, gre za odgovorno nalogo, ki se ji moraš povsem posvetiti. Veliko je koč, kjer so oskrbniki pravi prepoznavni znak koče in razlog, da jo ljudje obiskujejo.
Množičen obisk planinskih koč pa za seboj potegne tudi množično onesnaževanje. Kako se borite proti temu? In še nekaj je opaziti v planinskih kočah v zadnjih letih. Najdejo se tudi obiskovalci, ki so prepričani, da so prišli v mestno restavracijo in da bodo tako tudi postreženi. Ocvrti krompirček in pica res ne sodita v planine, kajne?
Naše koče delujejo v drugačnem okolju kot recimo v Dolomitih in drugih Alpah. Naše gore so iz apnenca, imamo velike težave z oskrbo z vodo in s čiščenjem odplak ter z oskrbo z električno energijo. Zato je skrb za naravo še toliko bolj pomembna. Še vedno velja, da je smeti treba nesti v dolino, zelo si želimo, da bi ljudje s seboj prinesli svoje rjuhe in podobno. Dolinskega standarda v kočah si že iz tega razloga ne moremo privoščiti, da ne govorim o tem, kaj v koče tako ali tako ne sodi. Vseh vplivov koč na okolje se zavedamo, zelo zgodaj smo začeli s programom opremljanja z malimi čistilnimi napravami, ki jih ima zdaj že okoli 40 koč, lani pa smo začeli uvajati certifikat okolju prijazna planinska koča in jih že lani podelili prvih osem. Res, zadnje čase je bila v javnosti zelo izpostavljena koča pri sedmerih triglavskih jezerih. Problem smo rešili, Planinsko društvo Ljubljana matica je za 200.000 evrov postavilo čistilno napravo, v načrtu pa je še nekaj ukrepov za omilitev vplivov na okolje.
Glavna planinska sezona je pred vrati, čeprav je v gorah še huda zima. Klasičen nasvet planincem je verjetno ta, da v gore nikakor ne nepripravljen?
Zlato pravilo hoje v gore je, da smo primerno psihofizično pripravljeni. Če želimo iti na daljšo turo, je treba nujno najprej na nekaj krajših. Seveda je treba opozoriti še na ustrezno planinsko opremo, ki pa jo je treba znati tudi uporabljati. Preden se odpravimo v gore, pa je treba preveriti trenutne vremenske razmere in stanje na poti. Če bomo ta tri pravila upoštevali, bomo naredili ogromno za varno in doživetij polno obiskovanje gora.
Primož Knez