Jutro (1933): Nepričakovan uspeh drugega vzleta nad Himalajo ...
Angleška je sprejela z velikim navdušenjem vest, da je drugi polet britske letalske ekspedicije nad Mount Everest uspel nepričakovano dobro.
Zasluga za to gre izvrstni organizacij podjetja, drznosti njegovih članov, a tudi njih — neposlušnosti.
Prva ekspedicija namreč ni uspela tako, kakor bi morala. Znanstveni cilj, da bi se iz zraka fotografirala skoraj neznana južna pobočja osrednje skupile Everesta, se je deloma izjalovil, ker vremenske prilike v višinah niso bile tako idealne, kakor so prvotno poročali. Letalci so se vrnili celo v prepričanju, da bi bil polet nad najvišjimi vrhovi Himalaje tvegana stvar tudi v tu najboljših možnih ozračnih prilikah. To poročilo je imelo za posledico, da sta vladi v Londonu kakor v Kalkuti odrekla odpravi dovoljenje za ponoven poskus. Omejili naj bi se začasno na manjše polete, v kolikor bi bili potrebni, da se dopolni film o Mount Everestu in njegovi okolici, ki je bil na programu ekspedicije.
Ta odredba je bila velik kamen spotike za člane ekspedicije. Depeše so letele sem in tja, da bi se razveljavila, a brez uspeha. Navzoč temu, da je bilo še mnogo filmskega materiala na razpolago in zadosti kisikove zaloge za polete v najvišjih višinah, je delo brezplodno počivalo oziroma se je omejevalo na nepotrebne akcije. Tedaj se je zgodilo nekaj svojevrstnega. 19. aprila bi se bil moral izvršiti spet manjši polet. Odgovorni vodja ekspedicije pa je ležal tedaj z visoko vročino v postelji.
Vreme se je hipoma zjasnilo, pogoji za nov velikopotezen poskus so se zdeli izvrstni. In temu videzu raziskovalci niso mogli odoleti. Dve letali, ki sta se bili dvignili k manjšemu poletu, sta se usmerili preprosto proti Mount Everestu, in sicer z zahodne strani, da bi imeli veter v hrbtu za pravi vzlet. Do višine 18.000 čevljev niso iz štedljivosti uporabili kisikovih aparatov. V višini 22.000 čevljev je imelo letalo, v katerem sta brila poročnik Mac Intyre in Fisber, zastopnik britske Gaumontove filmske družbe, težave z vžigalnikom.
Fisher, ki je bil zaposlen s snemanjem, je moral Intyru z odvijalnikom na pomoč, da sta popravila stroj, potem pa je moral z odvijalnikom manipulirati okoli svoje filmske kamere, s katero tudi ni bilo nekaj v redu. Med popravljanjem sem in tja, krmarjenjem, snemanjem sta dosegla 32.000 čevljev pri 42 stopinj Celzija pod ničlo, veter pa je bril z brzino 120 milj na uro. Odvijalnik je padel Fischerju iz rok in izginil nekam na nepalsko ozemlje, a tedaj sta bila Everestu že na 500 yardov blizu in Mac Iantyr je povedel aparat okoli vrha na bližino 100 yardov (manj nego 100 m!). Filma je zmanjkalo, toda naloga je bila dosežena: Fischer je bil posnel vso bližnjo okolico Everesta, v kolikor se je skladala s celoto s posnetki prvega poleta.
Drugo letalo z lordom Clydesdalom kot pilotom in polkovnikom Blackerjem kot opazovalcem je doseglo višino 31.000 čevljev in Blacker je opravil svojo nalogo temeljito: posnel je s kamero vsa pobočja, brezdna in manjše vrhove na jugu Mount Everesta, tako da je s tem rešil tudi znanstveno nalogo ekspedicije. Fotografije so uspele sijajno, za kar gre zahvala tudi pilotoma, ki sta znala v najhujšem vetru obračati svoji letati po potrebi in ju po potrebi obdržati v isti višini. Lady Houstonova, denarna podpornica ekspedicije, ki je prej sama brzojavila, naj se ta ne spušča več v boj z »demoni Himalaje«, je izrazila pogumnim možem svoje občudovanje in priznanje. Vse se je dobro izteklo.
Jutro, 27. april 1933