Dnevnik odprave Manaslu 83 - Viki Grošelj: 47. dan - sobota, 23. aprila
Sobotno jutro je mrzlo in jasno. Veter še ni ponehal. Huda noč je za nama. Ob dveh sem se prebudil zaradi žeje. Spet sem natopil vode, primešal čaja in oba sva pila. Edov želodec ni prenesel tekočine in nekaj minut za tem je bruhal. Potem mu je bilo lažje, a šotor je bil čisto posvinjan. K sreči je vse zmrznilo v nekaj minutah in zjutraj sva nesnago kratko malo iztresla iz šotora.
Ob devetih sva po mučnem napravljanju le zlezla iz šotora. Vreme se je opazno kvarilo. Z juga so proti nama potovali temni oblaki in sever je bil vse šibkejši. Kljub temu sva krenila navzgor. Snežišča niso bila prestrma tako sva lahko napredovala nenavezana. Tristo metrov vrvi, ki sva jo nosila s seboj, sva hranila za obrobno zev in višji del stene, ki je strmejši.
Kljub dejstvu, da je bil to že najin peti dan na gori, sva hitro napredovala. Edo je vsakih petdeset metrov zapičil v sneg markirno zastavico. V primeru megle se bomo lahko le po njih orientirali. Iz koraka v korak se je panorama gore na obzorju širila. Med počitki sva zrla v zid Anapurn, ki se dviga na nasprotni strani doline. Množica manjših vrhov obkroža ta mogočni gorski zid. Enkratni pogledi! Najbolj pa naju je pritegoval mogočni Manaslujev vrh. Tik nad nama je bil. Pot nas bo vodila desno na greben in po njem do vrha. Povsem jasno sem videl, kje bo šla pot, če vreme vzdrži, bomo na vrhu pred prvim majem.
| O, vsi bogovi, popustite vsaj malo, vsaj malo zaustavite svoje velikanske metle, s katerimi pometate po himalajskih grebenih. Saj bomo odšli, prav kmalu nas boste pregnali, le še na tistole konico splezamo, v katero buljimo že več kakor mesec dni in ki se nam vedno bolj odmika. Toda bogovi ne poznajo usmiljenja do preprostih grešnikov in pometajo z nami kakor otrok z najmanjšimi igračkami, ki se jih je naveličal. Nazaj moramo! |
Ustaviva se ob obrobni zevi. Desetmetrski navpični ledeni skok je edina večja prepreka na poti do grebena. Naveževa se. Zaženem se v steno. Led je odličen in v nekaj minutah sem čez najstrmejši del. Plezam v zanosu, kot da sem kje v Alpah, pet tisoč metrov nižje. Višino komaj čutim. Med plezanjem proti skalam, ki se drže grebena, razmišljam, da bo treba v ledenem skoku postaviti lestev za šerpe. Ravno ko dosežem skale, se izteče tudi vrv. S klini jo pritrdim v skalo in čakam Eda, ki pleza za mano.
Temni oblaki so dosegli Manaslu. Močan veter nosi snežinke postrani. Neznosno mrzlo postaja. Med čakanjem na prijatelja pogledam na višinomer. 7030 metrov. Fantastično. Le še dobrih 1000 metrov nas loči od vrha Manasluja. Dobro sva napredovala. Sam nad sabo sem presenečen. Ko sem se pred dvema letoma ves polomljen vračal z Lhotseja, niti v sanjah nisem pričakoval, da bom še kdaj prišel tako visoko. Moral sem v bolnišnico, operacija hrbtenice, več mesečno zdravljenje, nenehen strah, da se poškodba lahko obnovi. Vse to je sedaj za mano. Ponovno sem dobil zaupanje v svoje sposobnosti. To je zagotovo nekaj najlepšega na svetu. Če bo šlo tako naprej, bom čez nekaj dni stal na vrhu svojega drugega osemtisočaka. Prvi je bil leta 1975 Makalu.
Edo je pri meni. Drgeta po celem telesu. Kljub bližajočemu se viharju skušam potegniti še 100 metrov vrvi. Plezam petdeset metrov navzgor. Na grebenu sem. Divji veter me ne spusti čez. Megleni zid oblakov ne dovoli razgleda. Ko bi le lahko pokukal čez rob. Danes nima smisla nadaljevati. Spet zabijem klin, pritrdim vrv, poleg vrvi obesim še vse kline in se nato za Edom začnem spuščati navzdol. Markirne zastavice so nama odličen kažipot. V štirici se ustaviva le za hip.
Puhasta oblačila in cepina pustiva v šotoru in se spuščava naprej. Megla in sneg naju silita, da hitiva kar se da. Sedaj, ko beživa v nižino, kjer so temperature znosnejše in zrak gostejši, šele začutim utrujenost petih dni dela na gori. Gaziva proti trojki, pa kar mimo nje do dvojke. Nevihta se umirja. Skozi raztrgane oblake celo posije sonce, sedaj nama ni treba več hiteti. Čisto počasi drsiva ob pritrjenih vrveh navzdol. Nastaja prelesten večer. Skozi koprene oblakov prodirajo mavrični žarki in gore okoli naju zažare v tisočih barvah.
Sediva pred šotorom tabora dve in molče občudujeva to lepoto. Samo razbolele mišice naju opominjajo, da sva bila pred nekaj urami 1700 metrov višje.
Pokličem bazo in povem kaj sva naredila. Vsi so navdušeni. Čestitajo nama. Srečna sva, saj sva zares opravila veliko dela. Na goro lahko krenejo ekipe v končni naskok. Pot do tabora 5 je odprta. Odhajava na zaslužen počitek v bazo. Potem pa še v končni naskok na vrh.
Kolikor je le mogoče udobno se namestiva v malem šotoru. Prvič po nekaj slabih nočeh trdno zaspim.
Viki Grošelj