Boris Štupar: .. ali kako se gorski reševalci pripravljamo na iskanje blovdkov
Ali kako se gorski reševalci pripravljamo na iskanje blovdkov
V življenju počnemo marsikatero zadevo iz notranjih vzgibov, ki si jih lahko razlagamo na tak ali drugačen način. Marsikdo si ob svojih začetkih obiskovanja gora ne predstavlja, kam ga bo to vodilo. Gore so pač torišče številnih različnih dejavnosti.
Ko te pot v gorah po mladostniških in neučakanih časih pripelje tudi do manj prijetnih doživetij, ko si v gorah priča tudi neprijetnim in žalostnim dogodkom, moraš nekje najti nove poglede. Včasih hočeš kakšno dejanje narediti dobro, pa ti ne uspe in ne veš, kaj bi storil. Lahko si poiščeš zglede, ki jih srečaš pri nekaterih ljudeh, ki so svoje življenje posvetili goram. V svojem udejstvovanju pa niso iskali priznanj, ampak so le opravljali dolžnosti, ki jim jih je narekovalo življenje. Moram priznati, da je takšne ljudi vse težje in težje najti.
Pri reševalnem delu se pogosto srečuješ z dogodki, ki so na prvi pogled povsem novi, zahtevni. Morda se lahko nanje tudi pripravimo. Prepotrebne izkušnje je treba na nek način pridobiti in jih znati uporabiti. Za pridobivanje novih vrst znanja lahko preberemo tudi kakšen zapis ali knjigo z gorniško vsebino, kot je naslednja -
Janez Gregorin je v noveli Pot v meglo (Blagoslov gora, Slovenski dom 1940) po svojih pogledih in s svojim načinom opisal nesrečo Janše in Mikšiča v Malem Hudem grabnu pod Podi (Kamniško-Savinjske Alpe). O začetku dogajanja je v koči na Kokrskem sedlu zapisal tudi tole:
Tema je kakor v rogu. V tej viharni noči, ko zunaj ni žive duše, svatujejo nečiste sile. Divje se pode, grohotajo se in reže, besen je njihov ples, kalne megle razmetava in vrtinči; na ogromnih perotih vetra se žene od skal k skalam, z vrha k vrhu nekaj umazanega, zlobnega.
V prvem bledem jutru sila viharja poneha. Le na skodlasti strehi od časa do časa še zaropota pločevinasti petelin na dimniku.
Počasi leze skozi okno medla, otožna svetloba. Kakor grozo vzbujajoči fetiši, izstopajo oprezno iz črnega nočnega niča predmeti. Šele prav po malem si prevzemajo oblike, ki so jim bili z besedo za dan in luč dali ljudje.
Na ležišču se nekaj zgane. Roka nerodno seže po svetilki. Končan pogleda na uro.
»Pet je že Tone! Vstati bo treba!« pravi sosedu polglasno in ga dregne.
Mihelčič se pretegne. Tako lepo je bilo spati. Najrajši bi se izgovoril, da mu ni nič kaj prav, da ga boli želodec ali karkoli že. Pa ve, da ne bi zaleglo, zato vrže odejo raz se in skoči iz ležišča na tla.
Iz drugega kota se pred okno pomoli skuštrana glava. Čas se obrne k njima.
»Ali mislita naprej? Zanič kaže! Rajši ne hodita! Dež vaju bo!«
To je Ihta, dolgin. Menih še smrči, da se trese lesena stena.
»Nazaj morava že jutri! Sicer pa nič hudega, če naju malo, namoči! Tja sem že hodil, pot poznam. Zašla ne bova.«
Proč obrnjen tako odgovarja Končan.
»Kam pa se napravljata?«
»Čez Skednje in čez Glavo v Dolič. V petih urah sva pa tam.«
»Bosta, če vaju ne bo ujela prehuda megla. Skednje dobro poznam, pa me je v megli prekleto basalo, in oskrbnika tele bajte tudi. Kar vprašajte ga. Meglo pa bomo danes imeli kakor pribito.«
»Saj ne bi tiščala ven, ampak letos še nikjer nisva bila, in težko, če bova do tega še prišla. Človek pa nerad hodi zaman.«
»Kakor vesta pa naredita! Če ne marata za pameten svet -- vajina stvar!« si misli Ihta in se nejevoljno zlekne nazaj na ležišče. V tem pogorju ima menda pravico kaj nasvetovati.
(Končan in Mihelčič - ponesrečena Janša in Mikšič, Ihta in Menih - pisatelj sam in še nekdo iz njegove druščine, Čez skednje in čez Glavo v Dolič - mišljena je pot čez Velike pode na Skuto in v Okrešelj)
France Malešič pa nam v knjigi Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom (avtorji:France Malešič, Cene Griljc,Vlasto Kopač, Miro Štebe in Tone Škarja - Planinska zveza Slovenije 2002) opisuje nadaljevanje konca oziroma njen »konec«, povzet po pripovedovanju Lojzeta Erjavška:
10. julija 1936 sta se 23-letni Vid Jernej Janša in 25-letni Mladen-Marcel Mikšić, študenta prava iz Ljubljane, drugi po rodu iz Zagreba, ki sta prejšnji dan odšla s kolesi od doma v Bistrico in obljubila da se vrneta po dveh dneh,odpravila iz Cojzove koče na Kokrskem sedlu proti Kamniškemu sedlu, a tjakaj nista prišla. Ni ju bilo nazaj.
20. julija v Bistrici ni zvonil telefon. Vsenaokrog so se zbirali oblaki z deževnimi meglami. Proti večeru so bratje izvedeli za dva pogrešanca in naročilo načelnika Maksa Koželja, naj se takoj odpravijo na iskanje.
Vedeli so le to, da sta se pogrešana odpravila po grebenski poti čez Grintovec proti Kamniškemu sedlu. Naredili so načrt. Sklenili so, da gresta France in Peter še isti večer na Kokrsko sedlo.
21. julija sta dopoldne pregledala vse Dolge stene, južna in vzhodna pobočja Grintovca, Mali Grintovec in Legarje.
Tone in Lojze sta zjutraj odšla čez Gamsov skret do Ovčarije pod Skuto. Zaradi goste megle nista videla ničesar in sta velikokrat iskala drug drugega. Začelo je deževati. Z bratoma sta bila domenjena, da se ob 12. uri dobijo na Mlinarskem sedlu. Zaradi goste megle sta se morala povzpeti prav pod stene Skute in Štruce in prebrskati vsak kotiček posebej. Brez uspeha sta se nato povzpela po južnem grebenu na Štruco in z nje na Skuto. V knjigi ni bilo podpisov.
Premočena sta se spustila po meliščih pod Dolgim hrbtom in se sešla z bratoma. Po kratkem počitku in malici so se zaradi debele snežne odeje Grintovcev odločili ponovno pregledati ves svet pod njimi.
France in Peter sta odšla nazaj čez Grintovec na Dolško škrbino in dalje proti Kočni.
Tone in Lojze sta se podala čez Mlinarsko sedlo in navzdol na severno stran proti Češki koči. Po poti ni bilo uspeha. Zato sta sklenila pregledati vsa snežišča v vznožju severnih sten. Da bi hitreje pregledovala, sta šla vsak na svojo stran. Bilo je izredno veliko snega; čeprav sta imela kramžarje, jima marsikje ni bilo mogoče priti do roba krajne zevi. Potrebna je bila skrajna previdnost. Ogrožalo ju je padajoče kamenje. Zvečer se je vreme poslabšalo. V nevihti sta se zatekla v Češko kočo.
Tretji dan, 22. julija sta prehodila vsa snežišča nad Vodinami, prečila razpoko Ledenika pod Skuto in se po prejšnjem dogovoru z bratoma povzpela s Savinjskega sedla na Križ. S Kranjske Rinke sta opazila brata, ki sta iskala po Malih podih. Spustila sta se k njima.
Zajela jih je megla, ki je spet obetala deževje. Škoda je bilo vsake minute. Odločili so se za tri smeri. Peter je odšel v Turski žleb in na severno stran Turske gore, France po grebenih Turske gore, Tone in Lojze čez Male pode navzdol v Žmavcarje, na južno stran Turske gore in spet navzgor proti Kotličem. Ko sta zadnja dva pregledala svoj del, sta na Kotličih počakala Franceta, ki se je z njima križal in odšel čez Boštjanco proti Kamniškemu sedlu, sama pa sta pregledala še plaz s Kotličev na severno stran proti Okrešlju, nato pa navzgor po poti z Okrešlja na Sedlo, kjer so se spet sešli.
23. julija iskanja niso začeli z veseljem. Bili so gotovi, da bo ves trud brez uspeha, saj so doslej prehodili vse kote, tako da že niso več vedeli, na katero stran naj se obrnejo. Edino grabni, ki strmo padajo z Velikih podov proti Koncu, so še ostali nepreiskani.
France in Peter sta ponovno odšla čez Kotliče proti Žmavcarjem in nadaljevala proti Velikim podom. Tone in Lojze sta že prejšnji večer sestopila v Bistrico in zjutraj začela iskati ponovno od začetka. Šla sta do vznožja in zavila proti Jurjevcu in Velikemu Hudemu grabnu. Ko sta preiskovala strme skoke po grabnu, jima je pot zaprl velik balvan. Vrnila sta se niže in tam izstopila na travnate stene Jurjevca. Višje v položnejšem svetu sta naletela na odtise žebljev na mehki zemlji. Sledi so se še dobro poznale, svet pa je tako skrit, da verjetno tamkaj ni hodil nihče drug kot pogrešanca. Šla sta za stopinjami, a so se kmalu nehale. Le tu in tam sta opazila sveže odtrgano skorjo ruševja, praske čevljev na kamnu, pohojeno travo in spet sled čevlja na prsti.
Uvidela sta, da sta na pravi poti za ponesrečencema. Uganila sta njun namen. Janša in Mikšič sta bila z Velikih podov zavila navzdol, ker sta mislila po bližnjici priti v dolino. Nato pa sta nižje doli spoznala, da je Veliki Hudi graben zanju neprehoden in sta se obrnila navzgor.
Njuni sledovi so peljali čez majhen raz. Ko sta jima Erjavška sledila, sta za robom v bližini nad Malim Hudim grabnom zagledala druga dva brata, ki sta jima sporočila, da sta že na mestu nesreče. Spustili so se do ponesrečencev in jima v prvi in zadnji pozdrav zmolili očenaš.
Ležala sta skupaj, na trebuhu in že skoraj zasuta z gruščem, ki ga je naplavilo neurje. Verjetno bi ju že ob naslednjih neurjih za vedno zasulo. Nad njima sta bila v zemljo zapičen cepin in nahrbtnik. Ob njiju ni bilo nobenih drugih stvari.
24. julija so Erjavški iz Bistrice krenili ponju. Pri Žagani peči so se jim pridružili še štirje drvarji, ki so pripravili nosila. Odšli so proti Malemu Hudemu grabnu. Zavili so ju v platno, položili na nosila in začeli spuščati po skalnih čereh. Spuščanje je bilo izredno naporno in potrebovali so veliko moči in spretnosti. Drugo za drugim so zaviti trupli spuščali po vrveh čez skalovje, nato plezali navzdol za njima in ju spet spuščali. Sledilo je prečenje. Najtežje so ju spustili čez 20-metrsko steno po vrveh in šele potem sami preplezali strmo skalovje. Nasproti jim je prišel Maks Koželj. Na produ je bilo napredovanje hitrejše. Po dva in dva sta se izmenjevala ob reševalnih drogovih, dokler niso prispeli do koče pri Žagani peči.
Tamkaj je uradna komisija, ki sta jo poleg Koželja sestavljala sreski sanitetni referent in kamniški zdravnik dr. Julij Polec in sreski tajnik Čermelj, opravila uradni postopek.
Lojze Erjavšek je zaključil svojo pripoved: »Ne bom opisoval spravljanja trupel v dolino. Povedati hočem le, da rešilnih odprav ne vodi le dolžnost; združena mora biti s požrtvovanjem in z ljubeznijo do bližnjega. Le tako boš pravilno opravil tisto, kar je dolžnost. S težkimi srci smo stali drugo jutro v Kamniški Bistrici ob mrtvaškem vozu in strmeli v dve mladi trupli, v sto strtih nad…«
Zgodba sama se s tem še ni končala, saj tudi v takratnih časih niso bili imuni na zadeve, kot so denar, računi in druge posledice. Predstavlja pa nam reševalce, na katere smo lahko upravičeno ponosni.
Nam je opis lahko učna ura, ki je ni potrebno plačati. Zapis o drugačnih časih, drugačnih ljudeh in drugačni organiziranosti. Vsakdo, ki ga zanima reševanje zapletenih problemov, bo lahko izvedel, kaj je potrebno pri takšnem delu, kako se organizirati, koliko časa vztrajati pri iskanju. V podrobnostih je skrit marsikateri napotek. Seveda pa je potrebno delo prilagoditi drugačnim okoliščinam, nevarnostim, drugim krajem, da ne bo kak »Trentar ali Kranjec« užaljen, ampak ga bo zapis le spodbudil k drugačnemu razmišljanju. Tako bodo prišli časi, ko se bomo učili tudi drugače in delo, ki smo si ga naložili, nam bo zopet v zadoščenje.
Predvsem, ko bomo takšne in podobne dogodke lahko preprečevali že z »nasvetovanjem«.
Pa lep blovdkov pozdrav!
Boris Štupar