Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Intervju: Silvo Karo

petek, 19. april 2013, ob 09:27, Boris Kumer, ogledov: 3198

Dnevnik - Zdenko Vrdlovec: Te dni poteka v Cankarjevem domu 7. festival gorniškega filma Domžale z okoli 40 filmi vseh dolžin, razpršenimi v štiri programe: alpinizem, plezanje, gore, šport in avantura ter gorska narava in kultura.

Prevladujejo tuji filmi, toda v vsakem programu je tudi nekaj slovenskih: med alpinističnimi sta to Nanga Parbat: gola gora Stipeta Božiča in Aurora polaris Anžeta Čokla, med plezalnimi celovečerec Jureta Breceljnika Divji (o francoskem hendikepiranem plezalcu), 20-minutni Na pogled Mihe Kalana in štiriminutna Skrivnost 8c Uroša Kneza; v okviru programa »gore, šport in avantura« bosta prikazana celovečerni T(h)ril(l)er Klemna Trilerja, Uroša Feldina in Janeza Lavriča in Zlati teptači Amirja Muratovića, v okviru »gorske narave in kulture« pa kratka filma V objemu Himalaje Petra Vrčkovnika in Dolina Soče Gregorja Kresala.

Vsi štirje programi so tekmovalni, nagrade pa so denarne (ena po 1500 in štiri po 800 evrov); žirijo sestavljajo režiserka Špela Kuclar, ustanovitelj švicarskega festivala gorniškega filma Pierre Simoni, alpinistka Neda Podergajs in režiser Matjaž Žbontar. Festivalski program dopolnjujejo retrospektiva s filmoma Lhotse 2000 Milana Romiha in Čopov steber – prvič pozimi Dušice Kunaver ter predavanja starejših in mlajših alpinistov (Matevža Lenarčiča, Urbana Novaka, Vlaste Kunaver, Denila Cedilnika - Dena in Janeza Bizjaka). Izbor festivalskih filmov je vsak dan na sporedu tudi v celjskem kinu Metropol, v domžalskem Kulturnem domu Franca Brenka pa bodo v petek prikazani zmagovalni filmi. Ustanovitelj in vodja festivala gorniškega filma Domžale je Silvo Karo, tudi sam nekdanji alpinist.

Zakaj se festival imenuje Domžale, poteka pa v Ljubljani?Leta 2002 sem ob svetovnem letu gora organiziral filmski festival na Bledu, ki se mi je zdel idealen kraj za festival gorniškega filma. Toda takšen festival ne more obstajati brez lokalne podpore, ki je na Bledu nisem dobil. Pozneje sem jo dobil v Domžalah, kjer sem doma, tam pa ni bilo ustrezne infrastrukture za filmski festival. Najboljšo infrastrukturo ima pač Cankarjev dom in tako je festival gorniškega filma, ki ga finančno podpira občina Domžale, v Ljubljani.

Nekoč sta v Sloveniji nastala dva alpska filma, Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga, zdaj pa je tovrstnih filmov že dovolj za festival.
Gorniških filmov je res že veliko, vendar če hočeš dobiti dobre, je treba hoditi po tujih festivalih in tudi navezati stike s producenti in režiserji. Dobre gorniške filme je namreč zelo težko dobiti, zdaj celo že prihaja do tega, da producenti takšnih filmov zaračunavajo festivalsko projekcijo. Vseeno se na naš festival povprečno prijavi nad 50 filmov, v programe pa jih uvrstimo okoli 40.

Med njimi je tudi kar nekaj slovenskih.
Namen tega festivala je vselej bil, da bi spodbudil domačo produkcijo gorniških filmov. Navsezadnje imamo dober in v svetu priznan alpinizem, ki pa ga v filmu še ne znamo pokazati, čeprav z današnjo filmsko tehniko to ne bi bilo več tako težko. Res pa je, da tehnika ni dovolj, potrebna je dobra ideja, kot se lahko prepričamo prav na festivalih gorniškega filma: najboljši med njimi pač niso tisti, ki imajo lepe in drzne fotografije, ampak tisti z dobrimi idejami.

Toda ali ni filmska tehnologija zelo spremenila tudi gorniških filmov? S kamerami na plezalčevi čeladi je mogoče dobiti prav fascinantne posnetke.
Nedvomno. Če samo pomislim na čase iz 80. let, ko sem še plezal – takrat je bila edina uporabna kamera bolex. Z današnjimi majhnimi in lahkimi kamerami se res da hitro narediti alpinistični ali plezalni film, a vseeno potrebuje tudi dobro idejo. Če bi bila tehnologija dovolj, bi imeli samo filme z lepimi gorskimi posnetki. Toda, ponavljam, tudi za gorniški film velja, da mora imeti neko idejo in privlačno zgodbo. Naj omenim samo črnogorski film Življenje je v režiji Vladimirja Perovića: štirje možje odhajajo na goro, film kaže vsakega posebej in šele na koncu razkrije, da je vsak imel drugačen cilj: eden je šel po vodo, drugi je šel iskat divje čebele, tretji je posekal osamljeno drevo, četrti pa je zlezel na vrh gore zato, da je dobil signal za mobilni telefon.

Glede na »legendarno« slovensko ljubezen do gora bi moral tudi festival gorniškega filma imeti dober obisk.
Naš festival povprečno obišče okoli 3000 gledalcev. Zelo dobro pa so obiskana tudi predavanja alpinistov, čeprav starejši radi potožijo, da njihovi nekdanji podvigi danes nič več ne pomenijo. A je že treba pokazati, da ima tudi alpinizem svojo zgodovino. V programu retrospektiva imamo letos zgodbo o Čopovem stebru, ne tiste iz leta 1945, ko sta Joža Čop in Pavla Jesih ustvarila prvo slovensko alpinistično legendo, marveč tisto iz leta 1968, ko so trije alpinisti, Stane Belak - Šrauf, Aleš Kunaver in Anton Sazonov - Tonač, preplezali to triglavsko steno pozimi, ko je pet dni neusmiljeno snežilo. To je bilo tudi eno največjih dejanj slovenske gorske reševalne službe, prav tako pa tudi uvod v osvajanje himalajskih sten: prav plezalci iz »zimskega Čopa« so v pionirskem obdobju slovenskega himalajizma odigrali odločilno vlogo.

Vaš festival gorniškega filma je mednaroden in že tradicionalen, toda domžalska občina je še vedno njegova edina materialna podpora.
Seveda težimo k temu, da bi festival spravili na spodoben nivo, tudi in predvsem v finančnem pogledu, a žal nam je Slovenski filmski center, ki sofinancira tudi slovenske festivale, že drugič odtegnil podporo, in to potem, ko smo jo že nekaj let prejemali. Toda ko smo program še razširili in ga obogatili z mladinskim, smo podporo izgubili. Tako je izvedba festivala povsem odvisna od denarne pomoči domžalske občine, kar nas sili k nekoliko skromnejšemu programu, predvsem pa k odpovedim tujih gostov, filmarjev in alpinistov.

Zdenko Vrdlovec

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, petek, 19. april 2013, ob 17:18

Ena nerodnost se je prikradla ob predvajanju filma »Čopov steber – prvič pozimi (1986)«. Na DVD-ju film namreč odlično dopolni in zaokroži Dodatek:

1. Spontana reševalna akcija
Pripoveduje vodja reševalcev France Zupan. Film je posnela ekipa RTV
2. Medijski odmevi
Pripoveduje Radovan Riedl, snemalec v ekipi RTV
3. Alpinistična oprema v Čopovem stebru
Pripoveduje Anton Sazonov – Tonač. Film je posnel in realiziral Borko Radešček.

Škoda, da ta dodatek ni bil predvajan (ne vem zakaj?) in je zato reč malce obvisela v zraku. Zanimivo in zabavno je videti stare intervjuje, opremo. Še jaz, ki spadam v »ta staro gajbo« sem opisovani gorilnik na špiritne tablete videla prvič v življenju. Pa Aleševe doma izdelane »waterproof« rokavice, bunda … Zanimivo! Res, fantje so bili kerlci in pol – brez patetike - domovini v ponos! Kdor pa je zamudil predstavo, pa si seveda na DVD-ju lahko ogleda najdaljšo in najtršo zgodbo v naših gorah v celoti.
Cenjenemu organizatorju pa prišepnem še željo oz. vprašanje, ki morda ni samo moje: ali bi bilo možno festival izvesti kakšen mesec ali dva prej?

eXTReMe Tracker