Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V letalu nad Everestom

Življenje in svet (1933): Za letos so pripravili Angleži kar dve ekspediciji na Mont Everest.

Zračna odprava naj bi poletela nad vršac in napravila kar največ koristnih fotografij, ostalo, kar zanima znanost, naj bi pa opravila ekspedicija hribolazcev pod vodstvom raziskovalca Rutledgea, ki bo skušala doseči vrh preko nevarnih lednikov, ki so doslej še vsem naskakovalcem zastavili pot. Kakor je bilo pričakovati, je prva dosegla cilj letalska odprava in sicer dosti poprej, preden je »kopninska« odprava dosegla mejne višine.

Po zraku so letalci zavojevali Everest točno v treh urah. Pet minut pred pol deveto sta se dvignili obe letali z letališča Lalbalu, skoraj ob znožju predgorja Mont Everesta in pet minut pred pol enajsto sta že spet pristali. Tehnično se mora smatrati ta podvig za nov sijajen uspeh angleškega letalstva, ki je zadnja leta vobče zelo aktivno in mu padajo cele hekatombe novih svetovnih rekordov.

Za uspeh zračne odprave se morajo Angleži v prvi vrsti zahvaliti svoji temeljitosti in točnosti. Odprava je bila do najmanjših podrobnosti skrbno zamišljena in pripravljena. Nobene najdrobnejše morebitnosti niso organizatorji puščali v nemar.

Preden omenimo nekatere podrobnosti o samem poletu obeh pilotov Clydesdalea in Mac Intyroa, moramo spoznati še letala, ki sta jih povedla nad Everest. Aparata sta bila firme Westland in eden je bil krščen celo na ime »Houston« na čast darežljivi angleški športnici in bogatašinji, ki je finančno krepko podprla celo podjetje. Houstonova uživa v angleškem letalstvu dober sloves, saj je pred nekaj leti prav ona z denarno podporo omogočila Angležem udeležbo pri tekmi za Schneiderjev pokal, ki je nekakšno merilo, katera država največ zmore v letalstvu.

Vsako letalo je bilo opremljeno z motorjem znamke »Bristol Pegasus« z motorji v obliki zvezde na zračno hlajenje in z učinkom 550 do 650 konjskih sil. Večji učinek so imeli motorji, če je bil vklopljen zračni turbokompresor, ki je potreben zlasti v velikih višinah zaradi redkejšega zraka. Ker sta letali vojaškega tipa, so odstranili z njih vso za civilne potrebe nepotrebno opremo, mesto te pa so instalirali električne grelce, kisikove aparate, znanstvene merilne instrumente in v vsakem aparatu po eno filmsko kamero. Pilota in opazovalca sta bila zavarovana pred nadležnim mrzlim vetrom pod kupolo iz sljude, ki se popolnoma tesno prilega vrhnjima odprtinama na trupu, tako da je v letalu lepo toplo. Letali sta dvokrilnika z raz-petimi 14 m pri dolžini 10.50 m. Z zalogo goriva in olja ter z dodatnim tovorom, ki odpade na pilota in opazovalca ter na instrumente se lahko dvigneta 10.500 m visoko.

Pilota sta torej jako visoko merila, saj se dviga vrh Everesta »samo« 8441 m nad morsko gladino. Vsekako pa je bilo treba s tako višino računati zaradi megle, zlasti pa zaradi nevarnih navpičnih zračnih tokov, ki so v visokem gorovju izredno močni in utegnejo postati letalom usodni, če ne lete dovolj visoko nad terenom. Vzlic temu, da sta se letali lahko vzpeli skoraj 11.000 m visoko pa letalca na vsej progi nista prekoračila višine 9300 m kakor se je ugotovilo iz beležk barografov. To višino sta obe letali dosegli v pol ure, kar je spet nekaj rekordnega zlasti še, ker sta prišli ob Lo Tse nad severno ležečim predgorjem Everesta v območje zelo močnih padajočih zračnih struj, ki so vrgle včasi aparata v trenutku za sto ali celo dve sto metrov navzdol. Vršac Everesta sta zagledala opazovalca v višini ca. 5000 m, ko sta se letali izmotali iz debele plasti megle v nižjih legah.

Ena glavnih nalog zračne odprave je bila, napraviti dokumentaričen film Everesta in okoliškega gorovja in vobče kar le mogoče mnogo fotografičnih posnetkov ne samo tega in sosednjih vršacev, marveč celega Everestovega masiva. Na podlagi teh fotografij bi se izvršil po fotogrametričnih metodah s pomočjo posebej v ta namen konstruiranimi instrumenti relief gorovja. Prav zaradi tega sta se morali letali na povratku držati druge, nekoliko bolj vzhodne smeri, da bi zajeli na fotografijah kar najširši teren. Koliko se je fotografiranje, ki bi bilo za znanost neprecenljivega pomena posrečilo, zdaj še ni znano. Sodeč po izjavah pilotov, da je ležala tisti dan v gorovju zelo gosta megla, ki je segala ponekod skoraj 6000 m visoko, pa lahko sklepamo, da opazovalca svoje naloge nista mogla izvršiti tako popolno, kakor bi bilo želeti. Sele v višini nad 6500 m ja bil zrak docela čist in je sijalo nebo v nepopisno lepi, globoki modrini — pravijo poročila — tako da so se lahko fo-tografirali posamezni vrtači na prav kratko razdaljo. Nad nekaterimi grebeni sta letela avijona baje samo v višini do-brih 30 m. Dasi je pihal zelo močan veter z brzino ca. 45 m na sekundo, pa tako nizko letenje ni bilo nevarno, ker je bil veter zelo enakomeren in je držal ves čas isto smer. Letali sta po programu krožili nad Everestovim vršacem četrt ure, ves čas točno sledeč skrajnemu profilu gore, po katerem sta opazovalca naredila večje število fotografij. Nadejajo se, da bodo baš ti posnetki velika opora Rutledgeovi odpravi in vsem kasnejšim ekspedicijam, ki se bodo skušale peš povzpeti na vrh. Ravno skrajni del vršaca, med višinama 8400 in 8841 m je še popolnoma neznan svet, kamor še ni stopila človeška noga in baš ta del bo najtežje premagati, dokler ne bodo znane najpripravnejšo smeri za naskok. Fotografični dokumenti, ki so jih prinesli z višine angleški letalci, pomenijo za vse poznejšo vzpone na Everest veliko olajšanje.
Poslednji pas pod vrhom sta, kolikor se je dalo natančno študirali že zadnji odpravi 1922 in 1924 z daljnogledi. Toda jasno je, da topografični podatki, ki so se zbrali na ta način, ne morejo biti posebno zanesljivi. Fotografije, posnete na tako kratko razdaljo iz zraka, pa ne morejo varati zaradi tega so jih nemudoma odposlali v Darjeeling, odkoder so jih brzi sli takoj odnesli za Rutledgeovo odpravo.

Svet zdaj nestrpno pričakuje opisa poleta nad Everest iz ust letalcev samih. Zanimivo bo izvedeti, kako so se obnesli novi kisikovi aparati in obleka s električnim ogrevanjem v ledenem zračnem morju nad Everestovim masivom. Zanimivo bo slišati o vtiskih, ki jih je naredil na letalce neizmerni kaos ledu in skalovja, ki tvori največjo vzboklino zemeljske skorje, veličastno v svoji vekovni osamelosti,ki jo čuvajo nepristopni prepadi in strme stene, ki ponekod skoraj navpično padajo do 2000 m globoka Srečni, trikrat srečni smrtniki, ki so lahko gledali ta edinstveni prizor.

(-Jn)
Življenje in svet, 7. maj 1933

 

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti