Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pozimi na Krnčico


 

 

 

 

 

 

 

 

sreda, 17. april 2013, ob 05:30, Matija Turk, ogledov: 2485

Matija Turk: Greben, ki poteka od Krna proti Bovcu, smo s prijatelji med fotografiranjem ostankov soške fronte prehodil po dolgem in počez. Izmed  vseh  gorskih predelov soške fonte se mi je prav ta greben zdel vedno najbolj zanimiv.

Na fotografske pohode po visokogorju smo v glavnem hodili jeseni, ko so bili dnevi še topli in sveži. Uživali smo v jasnih dneh, ko so se na vseh straneh ostro zarisovale bližnje in daljne gore, poslušali šelestenje listja v gozdu in poležavali na suhih travah. Takrat sem pozabil na vse »zanimivosti«, ki so me čakale, da jih ujamem na filmski trak in se prepustil poslušanju spokojne gorske narave. In pomislil sem na ljudi, ki so zgradili vse te poti, bivališča, kaverne in strelske jarke. Na te gore so gledali drugače kot danes mi. Bile so jim sovražne, ravno tako kot nasprotnik. Četudi jim je uspelo zavzeti vrh, so morali vložiti vse napore v to, da so se na njem tudi obdržali. Še posebej pozimi, ko je bila preskrba enot otežkočena in ko so se vojaki namesto z nasprotnikom spopadali s snežnimi zameti in hudim mrazom. Takrat je bila lopata več vredna kot puška in vreča premoga bolj koristna kot zaboj ročnih bomb. In sklenil sem, da se bom v te kraje vrnil tudi pozimi.

Zima se je že prevesila v marec, bližala se je pomlad. Zimski dnevi v gorah so se iztekali in treba je bilo pohiteti. Ob prvi ugodni vremenski napovedi sem poklical Klementa, starega kamerada s »fronte« in ga povprašal, če bi šla skupaj na Krnčico (2142 m). Pred kratkim si je kupil dereze, ki jih je bil že uspešno preizkusil na Begunjščici in ob zagotovilu, da jih bo tudi tu potreboval, ni imel več pomislekov.

Zgodaj sva se odpravila od doma po že ničkolikokrat prevoženi ovinkasti cesti čez Idrijo v dolino Soče. Ko sva prispela v Kobarid, sva zagledala najin cilj, ki pa ni izgledal nič kaj zimsko. Južna pobočja Krnčice so bila z izjemo grap v glavnem kopna, le od sedla Vrata se je spuščal dolg snežni jezik. Na tihem sem si kar malo oddahnil, saj bi v resnih zimskih razmerah vzpon na Krnčico pomenil pravi mali alpinistični podvig. Pomislil sem na vso opremo, ki jo imava s seboj in ki jo nazadnje sploh ne bova potrebovala. A prezgodaj sem se veselil, saj nama je Krnčica kmalu pokazala zobe. Avtomobil sva pustila na predzadnji serpentini pod planino  Zapleč. Zakoračila sva kar naravnost v travnati breg in kmalu prispela do snežišča, ki je bil na svojem koncu ves preoran od starih plazov. Sneg je bil trd in ker je strmina postopoma naraščala sva z nahrbtnikov snela dereze in cepin. Hitro sva napredovala, vsak po svoji smeri, strmo navzgor proti sedlu Vrata. Pod sedlom je snežišče prekiraval tanek led, ki se je lesketal v jutranjem soncu. Brez derez tukaj res ne bi šlo. Previdno sva napredovala do Lopatnika (2012 m), neizrazitega vrha levo od sedla Vrata.

Vrh je bil kopen, saj je veter že davno spihal ves sneg a razmere na severni strani grebena so bile še povsem zimske. Avstrijska neosvojljiva »trdnjava« kota 1776 je bila na debelo pokrita s snegom. Tudi pogled na najin cilj je od tu že dobil bolj zimski značaj. Proti grebenu Krnčice, ki na sever prepada s 150 m visoko steno, je s sedla vodilo strmo zasneženo pobočje. Sedaj sva se morala odločiti, ali nadaljujeva po tem strmem in mestoma izpostavljenem pobočju naravnost na greben, ali pa da se tej težavi izogneva po mulatjeri, ki pripelje na južna, kopna pobočja, in po njih doseževa greben. V skladu z načelom, da v gorah za dosego ciljev izbirava vedno najlažje poti, sva se odločila za slednjo. S sedla sva se spustila nekoliko navzdol in na snegu poiskala obris mulatjere, ki preseka jugozahodno steno Krnčice. Pot je bila zasnežena, vendar zaradi svoje širine lahko sledljiva in prehodna. Ta mulatjera je zelo slikovita saj je speljana čez manjši predor. Onstran predora sva obstala pred velikim snežiščem, ki je v celoti prekrivalo pot in  se je kot lijak iztekalo v prepad. Ob pogledu navzdol sem že hotel predlagati, da bi mogoče vseeno poizkusila naravnost po grebenu, ko me je prehitel Klement in mimo mene zakoračil v strmo snežišče.

Prečila sva do sredine snežišča, potem pa se usmerila navzgor proti desni. Previdno sva zabijala cepin pred seboj čim globje v trd sneg in s prednjimi zobmi derez nabijala vanj, da so naju kmalu začeli boleti prsti. Ob spoznanju, da cepin in dereze dobro prijemljejo, je negotovost kmalu izginila. Ravno ko sva se dodobra privadila novi tehniki vzpenjanja sva dosegla rob, ki se prevesi na južno stran. Tu sva spet zagledala pot, ki je bila skoraj v celoti kopna. Snela sva dereze in udobno nadaljevala po poti, a sva kmalu spet naletela na novo snežišče, kjer se pot v nekaj serpentinah povzpne pod vršni greben. Po snegu sva presekala serpentine in dosegla strme kopne trave nekaj deset metrov pod grebenom. Zlezla sva po travah navzgor na ozek greben. Po grebenu, le tu in tam pokritem s snegom, sva nadaljevala proti vrhu Krnčice. Preden sva stopila na vrh, naju je čakala še ena ovira. Tik pred vrhom je na grebenu ležala velika opast, ki se je na desni podaljševala v ozko strmo snežišče, ki se je zaključilo nad prepadno grapo. Ker je bil sneg zaradi sonca že močno zmehčan nama je prečkanje tega snežišča vzelo nekoliko več časa. S cepini sva skopala za čevelj široko pot, da sva prišla do bolj trdega, stabilnega snega in potem varno prečkala snežišče. Naposled sva dosegla vrh, ki je bil povsem kopen. Greben in pobočja proti Krnu so bila še močno zasnežena, veliko bolj kot Krnčica. S Srednjega vrha so na sever visele velike opasti. Na vrhu se nisva mudila dolgo časa, kajti pred nama je bila še dolga pot.

Z vrha sva sestopila proti sedlu med Krnčico in Srednjim vrhom (2134 m). Večji skalni stopnji na grebenu sva se izognila po južni strani. Da bi zopet dosegla greben, sva morala prečiti še zadnje izpostavljeno snežišče. Sonce je že močno pripekalo in sneg se je na pozameznih mestih prediral do kolen. Strmina je vse bolj naraščala in na nestabilni podlagi sva ob vsakem prestopu lovila ravnotežje. Cepin je nudil le simbolično oporo. Ko sem že skoraj dosegel rob snežišča sem nenadoma za seboj zaslišal nenavaden šum. Ozrl sem se in videl Klementa, kako drsi po snegu navzdol. Zavpijem mu naj se ustavi, on pa brezuspešno tišči okel cepina v gnili sneg in ga reže kot platno. Ker pod seboj izpodriva mehki sneg hitrost ne narašča in na koncu snežišča pristane na ozkem robu mulatjere, ki gleda izpod snega, tik nad prepadnim pobočjem. Ko pride k sebi izjavi, da tu ne gre naprej in da naj se vrneva po isti poti. A povratek po isti poti bi bil sedaj še težji in nevarnejši. Ko ga le prepričam, da je to snežišče zadnja težava na najini poti, se le odloči za še en poizkus. Skupaj srečno doseževa greben in mesto, od koder je možen sestop na sever proti Grivi in Skutniku. Pospraviva dereze in cepin, si dobro zategneva gamaše in zdirjava navzdol proti zasneženim kraškim podom med Grivo in Skutnikom. Ko prispeva na zasneženo planoto začneva zopet hoditi bolj previdno. Od poletja mi je ta kraški svet ostal v spominu kot svet poln škrapelj, razpok in brezen, ki pa jih sedaj ne vidiva. Sneg se tu ni več prediral, zato sva zavila še proti Grivi (1999 m), skalnati kopi sredi kamnite puščave, kjer lahko poleti vidimo odlično ohranjene italijanske položaje. Debeli snežni zameti so prekrili zidove italijanskih barak, ki stojijo v vrtačah pred Grivo. Iz snega so gledale le posamezne skale, na eni izmed njih sva našla vklesan napis: 136 compagnia alpini. Z Grive se napotiva proti Skutniku (2074 m), ki so ga Italijani po podporočniku Valleru, ki ga je zasedel v prvih dneh vojne, imenovali Punta Vallero. Izogibava se vrtač in lukenj ter poskušava hoditi čimbolj po snežnih hrbtih. Tu in tam opaziva staljeno luknjo v snegu in okoli nje poledenelo površino. Pod Skutnikom ni  nobenega sledu o velikih kavernah, ki te presenetijo poleti, vse je  eno samo gladko snežno pobočje.

Od tu sva se spustila v snežno konto pod severno steno Krnčice in se po območju nekdanje italijanske poti povzpela nazaj na sedlo Vrata. Zadovoljna, da je sneg ves čas držal najino težo in da se nisva vdrla v kakšno luknjo, sva se na sedlu  še za nekaj trenutkov ustavila na soncu, ki se je počasi spuščalo proti zahodu. Pred nama je bil le še zaključni in najboljši del ture. Snežišče pod sedlom je bilo ravno prav odtajano za spust po zadnji plati. Zato sva vzela v roke cepin in veselo odričala dolini naproti. Ko sva se pri Kobaridu še enkrat ozrla proti rdeče ožarjeni Krnčici, sta nama na snežišču pod sedlom Vrata padli v oči dve dolgi  vzporedni črti.

 Besedilo in foto: Matija Turk  


Članek je bil pod naslovom Pozimi na Krnčico, po zasneženih položajih soške fronte  objavljen v reviji  Planinski vestnik, št. 2, 2002.

eXTReMe Tracker