Anže Čokl: Uvodoma v svoje razmišljanje o zlatih cepinih naj najprej poudarim in izpostavim globoko spoštovanje do vseh nagrajencev in prejemnikov zlatih cepinov, kot tudi mnogih drugih vrhunskih alpinističnih dosežkov, ki niso bili izpostavljeni v okviru omenjenega ceremoniala.
Slovenskih in tujih. Naslov razmišljanja ima seveda simbolni pomen, saj ne gre za samo fizično obliko dotičnega priznanja, marveč princip tega “nagrajevanja” in označevanja, ki je sicer prisoten v tekmovalnih športih že od pamtiveka. Dobro sem si zapomnil besede sicer alpinističnega laika, dolgoletnega smučarskega funkcionarja Toneta Vogrinca, ko mi je nekoč v pogovoru dejal, da po njegovo alpinizem nikoli ne bo tekmovalni šport. Sam je to z njegovega alpinistično-laičnega, a športno-tekmovalnega argumentiranega vidika utemeljil s tem, da ni enotnih in absolutnih meril: ni merilnih točk, ki bi merile čas, ni označene višine, kjer bi to bilo merilo uspeha, ni enotnega metra prehojene oz. preplezane dolžine neke smeri, razmere so vsako uro, kaj šele leto/sezono drugačne itd.
Podelitve pred mnogo leti sem dojemal povsem drugače kot sedanje. V vsakem primeru so bili nominiranci v mojih očeh vedno vesoljci. Ali pa ljudje z nadnaravnimi zmogljivostmi. Namreč tako kot si niti predstavljati ne znam, kako izgleda plezanje v previsni plati z oceno 9b+, tako si tudi ne predstavljam prebit skoraj dva tedna nad višino 7.000 m. Že domača zima na primorskem kuclju ob sveži burji je namreč lahko prilično osvežujoča! Dejanja prvih in drugih so mi tako zelo nepredstavljiva, da je najlaže, če uporabim zlorabljen termin “vesoljc” in si o teh nad-ljudeh mislim svoje.
Kot je že davno nazaj razmišljal slovenski prejemnik Zlatega cepina, ki ga imam v čislih ne zgolj zaradi vizionarskih vzponov in alpinističnih dosežkov, temveč tudi zaradi “drže” in karakterja, ko je “zlati cepin zavrnil z obrazložitvijo, da se alpinističnih vzponov ne da ocenjevati, hkrati pa opozoril na pretirano tekmovalnost med alpinisti“, tudi sam šele zdaj po nekaj novejših zaporednih zlatih ceremonijah dojemam razsežnost teh besed.
Spotoma se tako spotaknem še ob pripetljaj zloglasnega fenomena “instant alpinizma”, ko so tri sezone nazaj, ko so v gorah širom Slovenije vladale res dobre zimske razmere, nekateri (kvazi) načelni alpinisti glasno izrazili nejevoljno ob (pretirani) internetni prisotnosti, razmahu spletnih strani in poglej-na-facebook-razmerami, o tem pisali, govorili in pridigali, naposled pa požrli besede in se “poceni prodali” v svet in storili enako. Morda pa le ni tako grozno objavit kakšno sliko na splet, da so sponzorji zadovoljni?
Sprašujem se, če v takšen pristan morebiti ne pluje tudi cel teden trajajoč dogodek izbora Zlatih cepinov? Se je nemara tudi v to elitno alpinistično srenjo vendarle uspela zasidrati zlovešča zahodnjaška kapitalistična ladja, s sponzorji in donatorji za krmilom, in so organizatorji, žirija in drugi odgovorni v želji po politični korektnosti namesto enega izbrali kar vseh šest (najboljših?) vzponov? Če se vzponov med seboj ne da primerjati ali nemara ni potem celoten koncept izbire najboljšega med njimi zgrešen in brez višjega smisla?
Odgovore na moje pomisleke bo dal čas. Če pa se sam kot povprečni turistični vikend alpinist spopadem z mislijo v vlogi žiranta, in bi se vendarle moral opredeliti za samo en nominiran vzpon, bi svoj glas namenil v roke in predvsem pozeble noge »super-dedkom« – z izjemnim vzponom po grebenu Mazeno na vrh Nanga Parbata!
Anže Čokl