Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zlati cepin samo še plastična plaketa?

torek, 9. april 2013, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3031

Anže Čokl: Uvodoma v svoje razmišljanje o zlatih cepinih naj najprej poudarim in izpostavim globoko spoštovanje do vseh nagrajencev in prejemnikov zlatih cepinov, kot tudi mnogih drugih vrhunskih alpinističnih dosežkov, ki niso bili izpostavljeni v okviru omenjenega ceremoniala.

Slovenskih in tujih. Naslov razmišljanja ima seveda simbolni pomen, saj ne gre za samo fizično obliko dotičnega priznanja, marveč princip tega “nagrajevanja” in označevanja, ki je sicer prisoten v tekmovalnih športih že od pamtiveka. Dobro sem si zapomnil besede sicer alpinističnega laika, dolgoletnega smučarskega funkcionarja Toneta Vogrinca, ko mi je nekoč v pogovoru dejal, da po njegovo alpinizem nikoli ne bo tekmovalni šport. Sam je to z njegovega alpinistično-laičnega, a športno-tekmovalnega argumentiranega vidika utemeljil s tem, da ni enotnih in absolutnih meril: ni merilnih točk, ki bi merile čas, ni označene višine, kjer bi to bilo merilo uspeha, ni enotnega metra prehojene oz. preplezane dolžine neke smeri, razmere so vsako uro, kaj šele leto/sezono drugačne itd.

Podelitve pred mnogo leti sem dojemal povsem drugače kot sedanje. V vsakem primeru so bili nominiranci v mojih očeh vedno vesoljci. Ali pa ljudje z nadnaravnimi zmogljivostmi. Namreč tako kot si niti predstavljati ne znam, kako izgleda plezanje v previsni plati z oceno 9b+, tako si tudi ne predstavljam prebit skoraj dva tedna nad višino 7.000 m. Že domača zima na primorskem kuclju ob sveži burji je namreč lahko prilično osvežujoča! Dejanja prvih in drugih so mi tako zelo nepredstavljiva, da je najlaže, če uporabim zlorabljen termin “vesoljc” in si o teh nad-ljudeh mislim svoje.

Kot je že davno nazaj razmišljal slovenski prejemnik Zlatega cepina, ki ga imam v čislih ne zgolj zaradi vizionarskih vzponov in alpinističnih dosežkov, temveč tudi zaradi “drže” in karakterja, ko je “zlati cepin zavrnil z obrazložitvijo, da se alpinističnih vzponov ne da ocenjevati, hkrati pa opozoril na pretirano tekmovalnost med alpinisti“, tudi sam šele zdaj po nekaj novejših zaporednih zlatih ceremonijah dojemam razsežnost teh besed.

Spotoma se tako spotaknem še ob pripetljaj zloglasnega fenomena “instant alpinizma”, ko so tri sezone nazaj, ko so v gorah širom Slovenije vladale res dobre zimske razmere, nekateri (kvazi) načelni alpinisti glasno izrazili nejevoljno ob (pretirani) internetni prisotnosti, razmahu spletnih strani in poglej-na-facebook-razmerami, o tem pisali, govorili in pridigali, naposled pa požrli besede in se “poceni prodali” v svet in storili enako. Morda pa le ni tako grozno objavit kakšno sliko na splet, da so sponzorji zadovoljni?

Sprašujem se, če v takšen pristan morebiti ne pluje tudi cel teden trajajoč dogodek izbora Zlatih cepinov? Se je nemara tudi v to elitno alpinistično srenjo vendarle uspela zasidrati zlovešča zahodnjaška kapitalistična ladja, s sponzorji in donatorji za krmilom, in so organizatorji, žirija in drugi odgovorni v želji po politični korektnosti namesto enega izbrali kar vseh šest (najboljših?) vzponov? Če se vzponov med seboj ne da primerjati ali nemara ni potem celoten koncept izbire najboljšega med njimi zgrešen in brez višjega smisla?

Odgovore na moje pomisleke bo dal čas. Če pa se sam kot povprečni turistični vikend alpinist spopadem z mislijo v vlogi žiranta, in bi se vendarle moral opredeliti za samo en nominiran vzpon, bi svoj glas namenil v roke in predvsem pozeble noge »super-dedkom« – z izjemnim vzponom po grebenu Mazeno na vrh Nanga Parbata!

Anže Čokl

Komentiraj (4):

Igor Pavlič, sreda, 10. april 2013, ob 10:04

Človekova neskončna ežlja po rangiranju, predalčanju, "sistemizaciji" itd. bo večna! Seveda je to posledica človeških lastnosti samih, posledično tudi sponzorjev in medijev, brez zvezdnikov in dogodkov ni dela! Pa saj niso važne sekunde, metri, umetniški vtis itd., veliko je športov, kjer imajo galvno ebsedo sodniki, ne merilne naprave! Nagrade in priznanja se podeljujojo tudi v umetnosti, v vseh zvrsteh, pa še kje drugje, recimo na lepotnih tekmovanjih, pa za avto leta, da en omenjam Nobelovih nagrad, za področje miru so dosegkle že bizarne razsežnoti. Ljudej smo nečimrni in naivni, nagrade motiviriajo tudi kandidate! Najbolj smešno mi je pa na področju marketinag. Večina kupcev/uporabnikov (recimo smuči, pancerjev itd.) nikakor ne potrebuje izdelkov, ki jih uporabljajo slalomisti, smukači, še manj ap skakalci), ampak popolnoma drugačne, nihče en smuča po snegu, kis o ga tlačili, polivali, gnojili ali solili ves teden, tako kot nihče ne poteerbue avtomobila, ki zmaga na rejliju Monte Carlo ali na dirkah F1. Ampak ljudje mislijo, da če nekdo zna izdelati hitre smuči za zmagovalca, to pomeni, da zna izdelati tudi takšne za njega. Saj jih verjetnio zna, ampak to jim je postranska dejavnost! Kupci pač ne dirkajo, tekmovalci smuči dobijo zastonj, unikatne! Sistem deluje. In proizvajalci se ne hvalijo s "tisoči zadovoljnih kupcev", ampak z medaljami,globusi, "zlatimi cepini" in podobnimi rečmi! ZAložbe pa z romani in ostalimi zapisi, ki so prejel nagrade! In prodaja je potem odvisna od tega, namreč kaj je menila neka "komisija". Iz tega tudi dejstvo, da večina umetnikov postane slavnih šele po smrti, nekateri precej po njej! Tisti "nagrajenci" velikokrat utonejo v pozabo!

Jaka Ortar, sreda, 10. april 2013, ob 11:50

G. Pavlič, prosim vas, vzemite si še minutko in popravite svoj komentar, da bo normalno berljiv. Nekje na polovici sem obupal. Pa brez zamere.

Metod Škarja, sreda, 10. april 2013, ob 17:39

Ko sem si podrobneje pogledal vse vzpone, bi sam tudi glasoval za Nanga Parbat. Ostalih pet je res mogoče približno istih, tudi podobno število dni v steni. Greben Mazeno pa izstopa po dolžini in višini ter času, prebitem na gori, s tem da ima na koncu grebena (11. dan) tudi težko enodnevno plezanje po ostrem grebenu, potem pa šele sledi vršna piramida.
Slika, ki je bila najpogosteje objavljena, je zavajajoča, ker kaže pot alpinistke in 3 šerp, ki so 13. dan sestopili z zaključka grebena na Rupalsko stran (predtem sta 2 šerpi opravila poskus do nekaj pod 8000 m). Dva, ki pa sta prišla na vrh, sta pa ravno tako opravila ta poskus skoraj do 8000 m, vendar se nato po povratku do ostale skupine naslednji dan odločila še za en poskus, uspešno prišla na vrh in sestopila po Kinshoferjevi na Diamirsko stran. Skupaj sta bila na gori 18 dni.
V množici linkov je težko najti pravega, a na naslednjem je celotna zgodba s slikami:
http://mazenoridge.com/ ,
sama zgodovina osvajanja (najdaljši greben na taki višini, zato je bil ves čas visoko zaželjen cilj) pa na mazenoridge.com/mazeno-ridge/.

Metod Škarja, sreda, 10. april 2013, ob 17:55

Najdaljši greben na osemtisočaka, se moram popraviti...

eXTReMe Tracker