Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 09.01.1984

Delo, Šport: ... Slovenska smer v steni Fitz Roya izjemen dosežek

Domžalska alpinistična odprava je v vzhodni steni proslulega vrha preplezala Veliko zajedo, kar se doslej še ni posrečilo nikomur
DOMŽALE - V domovino se je vrnila odprava »Fitz Roy 83«, ki je v organizaciji PD Domžale odpotovala v južnoameriško (argentinsko) Patagonijo 3. novembra. Cilj odprave pa je bil preplezati novo smer v V steni Fitz Roya ali Cerro Torra in zbrati kar največ podatkov (in navezati stike) za našo prvo odpravo na Antarktiko.
Odprava je odlično opravila oba dela načrta. Poglejmo po vrsti, tako kot so podatke zapisovali v dnevnik odprave. 10. novembra so štirje udeleženci prinesli prvo opremo za mesto baznega tabora ob reki Rio Blanco (720 m), že naslednji dan pa so bili Jeglič, Karo in Knez prvič pod steno in so 2150 m visoko v sneg izkopali veliko luknjo - bivak, Balant in Klemenc pa sta organizirala prenos opreme v bazo.

Odpravo so poleg Planinske zveze Slovenije, TKS Domžale in IS občine Domžale podprle tudi številne delovne organizacije: Metka - Celje, Slovenijašport, Foto Kolar iz Ljubljane, KORS - Rogaška Slatina, Elan - Begunje, LEK - Ljubljana, Kolinska, Droga, Kemoservis, TOKO - Domžale, Agroplod - Ljubljana, Generalturist - Ljubljana, Slovenijales, Ilirija -Vedrog, Centrofoto iz Trsta, klub Triglav in številni rojaki v Argentini.

Potem so si podrobneje organizirali delo: prenos preostale opreme je do 17. novembra opravil Balant, trojna naveza je v steni prodirala vse višje in višje, vodja pa je bil zdaj tu zdaj tam, tako da je lahko delo povezoval. Že v prvem poskusu so prešli mesto, koder so (komaj 50 m nad vstopom) doslej obračale vse odprave. Čeprav je v Patagoniji vreme slabo, so vendarle povprečno vsak tretji dan vstopali v steno. Le trije dnevi pa so bili brez padavin ali vetra.
Udarna naveza je včasih tudi sredi najhujšega viharja v steni pritrjevala vrvi 23 dni. Plezali so, ko pa je postalo to nemogoče, so se vrnili v bivak. Počakali so, da se je spet malo popravilo in znova odšli v steno, v kateri so v tem času prebili osem dni, 4. decembra je sledil prvi poskus: Jeglič in Karo sta plezala naprej in fiksirala novih 15 m vrvi, Knez in Klemenc pa sta nosila vso potrebno opremo.
Bivak so si uredili na zelo ozki polički, kakih 150 m pod robom stene, potem ko so v zadnjih raztežajih morali preplezati več zaledenelih slapov (naklonine 70-90 stopinj) v širokem kaminu. Ko so že računali, da bodo naslednji dan v dveh treh urah na robu stene, se je vreme spet pokvarilo. Namesto, da bi 5. decembra okušali slast zmage, so si morali reševati golo življenje. Že ponoči se je namreč začela orkanska snežna nevihta, temperatura je padla na -10°C in voda, ki je prejšnji dan žuborela vsepovsod, tudi po njihovi obleki in opremi, je zmrznila. Komaj so pričakali jutro. Spuščali pa so se med plazovi, ki so grmeli takorekoč neprekinjeno, v divjem vetru, pa tudi videli niso nič. Spuščanja po zaledenelih vrveh skorajda niso mogli kontrolirati, padali so tudi po več metrov globoko... Toda opoldne so bili vendarle vsi štirje srečno pod steno in se še isti dan spustili tudi v bazo.
Potem, ko so se za silo posušili in se za prvo silo tudi okrepili, so 7. decembra Jeglič, Karo in Knez ponovno zapustili varno zavetje baznega tabora. Po noči, ki so jo preživeli v bivaku, pa jih je presenetilo lepo jutro. Takoj so vstopili, plezali takorekoč brez prekinitve in ob 14. uri dokončali Slovensko smer. Neugnani kot so, pa se s tem niso zadovoljili. Že naslednji dan so - kot bi to delali za sprostitev - preplezali še prvenstveno smer v deviški steni desnega soseda Fitz Roya - 2754 m visokega Mermoza. Poimenovali so jo po Delavski enotnosti, da ni od muh pa govore osnovni tehnični podatki (V+, 60-80, izstop 100°, 400 m) in dejstvo, da je to šele druga smer v tej steni. In za konec še podatek, da je Klemenc sam 1. decembra preplezal steno (III-IV, 200 m) še neosvojenega in neimenovanega vrha nad bazo, visokega okoli 1700 m.
O zgodovini poskusov preplezati Veliko zajedo gradivo še ni v celoti zbrano. Občasne novice, dejstvo, da so v prvih 50 metrih našli celo še konopljine vrvi in podobne sledove iz prvih začetkov tamkajšnjega ekspedicionizma, pa potrjujejo, da je bila »veliki problem«. Vstopno snežišče (150 m) ima naklonino okoli 55°, Slovenska smer, ki je visoka nekako 950 m pa zasluži oceno VI+, A2/70-90°. Do vrha Fitz Roya (3375 m) je iz škrbine le še kakih 300 m, te pa je leta 1979 že preplezal Renato Casarotto med svojim solo vzponom. (V območju Velike zajede je pred domžalsko odpravo največ dosegla lanska japonska s Casegavo na čelu, ki pa se je po 50 m umaknila v levo in tako segla nekako 300 m visoko).

Odpravo »Fitz Roy 83« je organiziral alpinistični odsek PD Domžale, v njej pa je sodelovalo pet alpinistov. Stane Klemenc (33), fotograf pri ČGP Delo, sicer pa član AO Domžale, je bil vodja. Člani pa so bili Joco Balant (40), Janez Jeglič (23), Silvo Karo (23) in Franček Knez (28).

S tem vzponom so naši alpinisti ujeli zadnji vlak, ki pelje k uveljavitvi tudi v Patagoniji. V prihodnje bo mogoče doseči kak podoben uspeh le še z veliko sreče. Morda pa bo le počakala V stena Cerro Torra, v ospredje sili tudi Z stena Pier Giorgia ...

Odprta pot na Antarktiko
Druga naloga odprave »Fitz Roy 83« je bila raziskati možnosti in vzpostaviti stike za izvedbo prve jugoslovanske alpinistične odprave na Antarktiko. To zahtevno nalogo je uspešno opravil Joco Balant, ki je takorekoč v zadnjem trenutku zamenjal Janeza Bizjaka. Potem, ko je odločilno pomagal pri transportu opreme pod Fitz Roy, je Balant 22. novembra zapustil odpravo in odšel po svoje. V Ushaia in kasneje še v Buenos Airesu, je navezal plodne stike, odprava pa naj bi bila slovensko-argentinska, sedemčlanska, pripravili pa naj bi jo v sodelovanju s Clubom Andino Bariloche, ki bo sodeloval z dvema članoma.

FRANCI SAVENC

Novo planinsko zavarovanje
Planinska organizacija je dolgo iskala pot, da bi z zavarovanjem v planincev zagotovila možnost pomoči ob nesrečah

LJUBLJANA - Planinska dejavnost je, žal, včasih povezana tudi z nesrečo, poškodbami, včasih celo s smrtjo in zato tudi z nepotrebnimi, kdaj pa kdaj kar visokimi stroški. Že desetletja nazaj je ob vedno bolj odprti meji vse več planincev odhajalo v tuje gore; evropske Alpe so postale domače kot Julijci, Karavanke in Kamniške Alpe in tudi tam je bilo včasih kaj narobe, pa so za planinci ali k njihovim svojcem prihajali računi za pomoč reševalcev. To je prizadetim povzročalo nemalo težav in le solidarnosti širše družbe so se imeli zahvaliti, da jih nastali stroški niso spravili na boben.
Planinska organizacija je dolgo iskala poti, da bi z zavarovanjem vseh planincev ustvarila možnost pomoči v takih primerih, ki bi jih reševali s solidarnostjo prav teh in ob pomoči zavarovalne skupnosti Triglav. Na 19. skupščini Planinske zveze Slovenije je stvar naposled dozorela, sedaj je zavarovan sleherni organiziran planinec.
Pogoj zavarovanosti je včlanjenost v eno izmed planinskih društev in plačana članarina, iz katere Planinska zveza Slovenije odvaja premijo zavarovalni skupnosti. Vsako planinsko društvo bo moralo poskrbeti, da bo dobro organiziralo pobiranje članarine, saj je član zavarovan šele tedaj, ko plača članarino ter to dokaže z žigosano markico v svoji planinski izkaznici. Kot dokazilo velja tudi potrdilo o vplačani članarini oziroma ustrezni podatki v članski kartoteki društva. Jasno je, da bodo člani želeli, da so zavarovani čimprej po začetku novega leta, saj sicer nimajo pravice do odškodnine ob nesreči. Možnost zavarovanja je od 1. 1. do 31. 12. tekočega leta. Poglejmo še, kakšne so vrste zavarovanja in ustrezne premije!
Najprej je vsak pionir, član in mladinec zavarovan za primer smrti, invalidnosti in za primer, da mora povrniti stroške reševanja. Premija znaša 20, oziroma 25 dinarjev na leto; zajeta je že kar v članski, mladinski ali pionirski članarini.
Zavarovalna skupnost bo zavarovancu oziroma njegovim svojcem izplačala: v primeru smrti 10.000 dinarjev; v primeru invalidnosti do 20.000 dinarjev; stroške reševanja do 100.000 dinarjev. Prvi dve postavki sta simbolični, vendar ob nenadni nesreči pride prav vsak dinar saj nam pomaga premostiti marsikatero nevšečnost, ki bi bila sicer še večja. Kar zadeva pomoč pri kritju stroškov reševanja la rečemo, da je prispevek zavarovalnice zadosti realen in prilagojen stvarnim razmeram.
Za člane in mladince je z dodatnim prispevkom 50 dinarjev poskrbljeno še za primer civilne odgovornosti. Če nastanejo zahtevki s strani udeležencev v vodenih izletih in za škodo na opremi, bo zavarovalna skupnost povrnila oziroma izplačala: za poškodovanje ali smrt oseb do 200.000 din, za uničenje, poškodbo ali izginitev stvari do 60.000 din. Ta del zavarovanja bo koristen za aktiviste planinske organizacije, posebno vodnike in inštruktorje, pa tudi druge, ki s svojim delom v planinski organizaciji nenehno tvegajo, saj imajo kljub vsem vzgojnim akcijam, šolanju, tečajem in podobnemu dostikrat opravka tudi s slabe pripravljenimi in neveščimi ljudmi.
Kadar pride do škodnega primera, bo zavarovanec - planinec ali njegov svojec vložil zahtevek (potrjen na svojem planinskem društvu) zavarovalni skupnosti, ta pa se bo potrudila, da bo rešila primer v najkrajšem času.
Prvi korak smo storili in se odločili za zavarovanje. Sedaj bomo dobre namene in možnosti preizkusili v vsakdanji praksi. Marsikje bodo morali poskrbeti za boljšo notranjo organiziranost v društvu in slednja si bodo prizadevala, da člani čimprej plača jo članarino. Tisti člani planinske organizacije, ki so zaradi posebnosti svoje dejavnosti že doslej posebej organizirali svoje zavarovanje, bodo to, če žele, lahko še ohranili. Za odprave v tuja gorstva pa so še naprej obvezna posebna zavarovanja. Ta bodo od odprave do odprave sklepali vodje odprav oziroma organizator odprave.
• Skupščina Planinske zveze Slovenije je sklenila da bo članarina (vključno z zavarovalno premijo) za pionirje v letošnjem letu 60, za mladince 125, za druge člane pa velja priporočilo (višino določajo PD sama), da bi bila 225 din. Zaradi vse večjih stroškov, ki jih imajo PD z evidentiranem novih članov, pa je bila uvedena tudi vpisnina, ki na j bi bila za člane 100, za mladince pa 50 din.

PAVLE ŠEGULA

Dober začetek v Julijcih
Rehberger in Tomazin sta preplezala Direktno v Stenarju, Božičeva in Skok pa v Steni Tržaško - obe smeri sta veljali za problem

LJUBLJANA - Le redki so računali, da bo okoli novega leta že mogoče opraviti kak težji zimski vzpon. Vendar se je spet pokazalo, da so uspešni zlasti tisti, ki se dobro pripravijo. Oba vzpona nad Vrati to nedvomno dokazujeta. Tako v Stenarju kot v Steni niso bile dobre razmere, obe smeri so že večkrat poskušati preplezati pozimi, veljali sta kot »zimska problema«, vendar so bili plezalci vseeno uspešni.
Srečo Rehberger (AO Kranj) in Iztok Tomazin (AO Tržič), ki je pred kratkim dokončal študij na medicinski fakulteti in s tem dokazal, da ni le odličen športnik - alpinist in zmajar, sta zagazila pod Stenar 29. decembra. Iz Mojstrane do vstopa v steno in nazaj do bivaka na Rušju sta potrebovala skoraj sedem ur. V petek pa sta začela zares in v Direktni smeri (VI, A3, 600 m) do noči preplezala 9 raztežajev. Bivakirala sta »udobno« na snežnem balkonu pod previsom. Na starega leta dan sta potem preplezala najtežje raztežaje, toda zaradi navpičnosti je bilo le malo snega. Bivakirala pa sta sila neudobno na ozki polički štiri raztežaje pod robom stene. Na prvi letošnji dan sta v petih urah (skupno sta plezala 25 ur) dosegla rob stene, po uri pa še vrh Stenarja in z nočjo sta bila spet v Mojstrani.
Ines Božič (Obalni AO) in Janez Skok (Akademski AO) pa sta začela 31. decembra, toda šele okoli 13. ure. V Tržaški smeri, ki je pozimi odbila že nekaj navez, sta prvega dne plezanje končala v votlini pod prečnico v desno, drugi bivak pa sta si uredila dva raztežaja nad koncem težav, na začetku izstopnega prečenja v desno. Kakšno »delo« sta opravila, je mogoče oceniti že po izjavi Skoka: »V vsej smeri sem plezal le pet metrov brez derez!« Da je bilo snega precej, govori tudi dejstvo, da sta v smeri našla le tri že zabite kline. Žal pa je bil sneg sila različen, v senci pršič, drugod južen. Plezala sta skupno 20 ur.
Čeprav je za sedaj še nemogoče oceniti pravo vrednost obeh vzponov, saj se je zimska sezona tako rekoč komaj začela, za nekaj navez pa je znano, da so se odlično pripravile in da že povprašujejo tudi po razmerah v tujih gorah, zaslužita obe navezi za prvi zimski ponovitvi vse priznanje. Potrjujeta pa tudi dejstvo, da se zgodovina zimskega alpinizma ne piše le v obdobjih dobrih razmer.

FRANCI SAVENC

OD TOD IN TAM

Uspeh poljske dvojice
VARŠAVA - Vodilna poljska himalajca Wojciek Kurtyka in Jerzyk Kukuczka sta v spomin na preminulega soplezalca Alexa Mc Intyreja pripravila odpravo na Gašerbrum. Bazni tabor sta postavila na Južnem gašerbrumskem ledeniku (5100 m). Med 29. junijem in 1. julijem sta na alpski način z dvema bivakoma preplezala še deviški JVV greben Gašerbruma II (8053 m). 1. julija sta ob 16. uri dosegla vrh. Po uspešnem vzponu sta sestopila po prvopristopniški smeri iz leta 1956, tako da sta opravila prvo prečenje celotnega grebena Gašerbruma II. Vreme se je poslabšalo in šele druga polovica julija je bila lepša. 20. julija sta se ponovno odpravila na goro. Preplezala sta še nepreplezani JZ greben Gašerbrum I (8086 m). 23. julija sta stala na vrhu. Z dvema bivakoma sta na alpski način preplezala 2600 m visoko steno (kombinirano plezanje v kopni skali do V. težavnostne stopnje, v ledu pa do 50°).
Dve težki smeri na dva osemtisočaka, ki ju je preplezala ena naveza v eni sezoni, pomenita zares izjemno dejanje.

Nove smeri v francoskih Alpah
CHAMONIX - V Aiguille du Fou so Boivin, Bellin in Moioli preplezali novo smer Polnočna serenada, poteka pa desno od Ameriške smeri. Razen ene dolžine tehničnega plezanja A3, A4 s pomočjo krempeljca, rurpov in bakrenih glavic je smer prosto preplezljiva (ED 4-).
P. Etienne, E. Escoffier, T. Renault in C. Profit so prosto preplezali Ameriško diretissimo v Petit Dru (Harlin - Robbins) v 11 urah. Ocenili so ju z 6c (VII). Ključa smeri sta prva streha 7a in druga streha 7a+ (VIII). E. Escoffier pa je preplezal prosto tudi Ameriško smer v Aiguille v du Fou in jo ocenil z 7b— (VIII+, -IX).
V J steni Grand Capucina sta M. Piola in J. M. Boivin preplezala Flagrant delire (500 m ED+, 1 raztežaj A3, A 4). Lepo plezanje v dobri skali.
Pa še nekaj hitrostnih rekordov: Y. Astier je preplezal greben med G. Mulets-Mont Blanc-Aiguille du Midi v treh urah. J. Perrier in J. M. Bouncansud sta preplezala Gerasuttijev steber v Mont Blanc du Tacul v 1 uri in 15 minutah; Ameriško diretissimo v Druju v 2,30; Peuterey Integral v 11,30; J. greben Noire v 2,45. Brata Remy pa sta v avgustu splezala 40 novih smeri v Alpah. Pet od teh je bilo sploh prvih v tistih stenah. V El Capitanu sta prvič dve navezi preplezali hkrati smer Nos v enem dnevu. To je uspelo W. Braunu in R. Peeru, ki sta porabila 11 ur, druga dvojica pa jo je preplezala v 9 urah in 27 minutah (J. Bachor in R. Cashner).

Težko plezanje na 6000 m
LONDON - C. Bonington in J. Fotheringham sta preplezala novo smer v še nepreplezani Zahodni vrh Shivilinga (6501 m). Plezala sta pet dni na alpski način sledeč JV grebenu. Nekaj nad 6000 m pa sta zavila v J steno, kjer so težave v skali dosegle VI, VI+ stopnjo. Vrh sta dosegla 18. septembra. Pri sestopu sta sledila Z grebenu severne stene in tako izvedla prvenstveni sestop.
Japonska odprava pa je bila uspešna v J steni po Južnem rebru.

Novo v S steni Eigerja
KLEINE SCHNEIDEGG - V desni polovici S stene Eigerja sta bili splezani novi smeri. R. Ghilini in M. Piola sta splezala novo smer levo od Severne zajede. Vstopila sta po Češki diretissimi, potem pa zavila desno v steno in po petih bivakih izplezala. Smer je v glavnem skalna in zelo strma, zato ni nevarnosti padajočega kamenja. Po drugem bivaku je umik skrajno težaven, prav tako pa so mesta za bivak zelo skopa, saj je prostora le za enega plezalca. Drugi in četrti bivak sta sploh edina, ki imata vodo. Smer je bila označena kot ABO inf. (ABO - abominable - gnusobna).
Druga smer Spit Vedoneque pa poteka še desno od Ghilini - Piola. Visoka je 300 m in jo primerjajo z velikimi smermi v Verdonu. Splezala sta jo P. Maillefer in P. A. Steiner.

Italijani uspešni na K 2
TORINO - Italijanska odprava, ki jo je vodil F. Santori, je uspešno opravila drugi vzpon po J grebenu na K 2 (8611 m) po smeri, ki so jo leta 1982 preplezali Japonci. Ekipa je štela 20 članov. Bazni tabor so postavili na višini 4900 m na začetku S grebena. 31. julija sta vrh dosegla A. da Polanza in J. Rakoncaj. Pri sestopu ju je ujela tema in bila sta prisiljena bivakirati 50 m pod vrhom. Zaradi dobre kondicije sta ostala nepoškodovana kljub temperaturi -30° (brez bivak opreme).

Sam na Broad Peaku
AOSTA - Renatto Casarotto je sam uspešno preplezal v sedmih dneh S steni najvišjega vrha v Karakorumu Broad Peak Nord (7600 m). Še eno veliko dejanje tega izjemnega plezalca, ki se je doslej izkazal že v Alpah, Andih in Patagoniji.

Nova smer na Nanga Parbat
TOKIO - Japonska odprava je 31. julija dosegla vrh Nanga Parbata (8125 m) po novi smeri, ki poteka po levem boku S stene. Pri naskoku so postavili 5 višinskih taborov.

Planinarski list
REKA - Zadnja lanska številka četrtletnika PD Kamenjak »Planinarski list«, ki že 13 let razveseljuje ljubitelje gora po vsej Jugoslaviji, je v znamenju novega leta. Po uvodnem voščilu je opozorilo na naročnino (150 din, za organizacije 1.000) in kratek pregled društvene dejavnosti v letu 1983. Slede prigodni sestavki, zgodovinski in taki, ki so pomembni za kroniko. Stanislav Gilič je za alpiniste pripravil opise smeri v Risnjaku, ilustrirane s tremi fotografijami. Dr. Ivo Rakuljič napotke za prvo pomoč ob poškodbah. Zanimiv je prevod članka o Matthiasu Zurbriggnu, junaku Aconcague. Novosti so tudi za trasverzalce in še bi lahko naštevali. Zanimivo pa je tudi pismo G. Juretica iz Ilinoisa.

Naše planine 9-10/83
ZAGREB - Časopis PZ Hrvatske Naše planine je sicer nekoliko v zamudi - izšla je šele številka 9-10 za leto 1983 - toda aktualnosti mu ne manjka. Kot uvodnik je članek Željka Gobeca o I. zagrebški himalajski odpravi, ki se je povzpela na Anapurno IV (iz njene fototeke je nastal tudi zanimiv zidni koledar za letošnje leto). V nadaljevanju pa so članki bolj ali manj prigodni, večina pa je tudi v veliki meri informativnih. Ne manjka tudi vabilo na simpozij, ki bo letos ob 110-letnici organiziranega hrvaškega planinstva.


ALPINISTIČNE NOVICE

Ob koncu sezone
Tudi člani AO Celje so imeli decembra prireditev ob koncu sezone, ki so jo združili s sprejemom novih in volitvami. Njihovi novi pripravniki so Peter Petek, Rudi Podgoršek, Boris Rajšter in Niko Rožanski, alpinist pa Marjan Rihter. Za načelnika so izbrali Franca Čanžeka, njegov namestnik in gospodar opreme je Slavko Cankar, tajnik Marjana Šah, vodja AŠ pa Brane Povše. In še podatek: lani so opravili skupno 525 alpinističnih tur.

Bilten o odpravi v Kavkaz
Alpinistična odseka PD Kozjak in PD TAM sta pred dnevi izdala bilten odprave »Kavkaz 83«. Grafično in likovno zanimiv, vsebuje predstavitev vseh članov, nekaj sestavkov, pa tudi dnevnik odprave, zemljevid področja in zahvale tistim, ki so jih finančno podprli.

Druga izdaja Poti
Konec preteklega leta je pri Cankarjevi založbi izšla druga, dopolnjena izdaja knjige Nejca Zaplotnika Pot (850 din, 3000 izvodov). Za razliko od prve, ki je izšla v »žepni knjigi« (8000 izvodov), ima ta običajen format in obseg, ima tudi ilustracije, celo iz družinskega albuma, dr. Miha Potočnik je napisal spremno besedo, Mitja Košir pa bibliografijo. Po tednu dni knjige v knjigarnah ni bilo mogoče več dobiti.

Novo vodstvo AO Radovljica
AO Radovljica je 22. dec. na rednem občnem zboru za novega načelnika izvolil Dušana Kocjančiča, njegov namestnik je Peter Jug, gospodar Miloš Šnut, tajnica Diana Lavrih in vodja AŠ Blaž Jereb. Dosedanji načelnik Mirč Pogačar, ki odhaja v JLA, pa je o preteklem letu, ki je bilo za njih doslej najbolj tragično (v Trapezu sta se smrtno ponesrečila Milan Mravlje in Vili Tavčar), nanizal poglavitne podatke. Organizirali so uspešno šolo pa tudi odpravo v bolivijske Alpe, dobro so se odrezali v domačih gorah, Zahodnih Alpah in Dolomitih, precej pa so pomagali tudi pri delu matičnega PD. Med 11 alpinisti in 4 pripravniki so bili najaktivnejši Dušan Kocjančič (60 vzponov), Miro Pogačar (49), Zvone Andrejčič in Vili Božič (po 36) itd.

Smer bratov Golob
Rajko Štalekar in Fraček Tamše, člana AO Slovenj Gradec, sta 28. decembra lani preplezala Smer bratov Golob v Škarjah (VI, A2, 180 m). Razmere sta imela odlične (temperatura je bila ves dan nad lediščem, snega pa zaradi strmine, tudi ni bilo veliko) vzpon pa sta opravila v desetih urah brez bivaka.

V Storžiču
Tomo Česen in Andrej Štremfelj (oba AO Kranj) sta 29. preteklega meseca preplezala Cankarjevo smer v steni Storžiča, potem pa v sestopu še Kramarjevo.

Gorjanska grapa v Dimnikih
Janko Kunšič in Miha Žumer sta že 17. januarja 1982 preplezala grapo v J steni (nad Zasipsko planino) Dimnikov. Vzpona tedaj niso javili, ker niso bili prepričani, da je prvenstven. Sedaj so opravili še prvo ponovitev »Gorjanske grape« (eno mesto 90, večkrat 70, povprečno pa 50 stopinj, okoli 1000 m). Na zadnji dan lanskega leta so jo preplezali Andrej Beg (AO Jesenice), Slavko Klinar ter Kunšič in Žumer. Klinar in Kunšič sta potem prek Luknje peči, Rjavine in Rži nadaljevala do Kredarice, Beg in Žumer pa sta sestopila po grebenu k Macesnovcu in nazaj v Krmo.

Dve smučarski
Cveto Kemperle (Obalni AO), Andrej Lavrenčič (Obalni AO), Ivan Nedoh, Marjan Olenik (oba AS Sežana), Borut Slapernik (AO Tržič) in Ciril Svetina (AO Martuljek) so prvi dan v novem letu opravili turni smuk Krma-Kredarica-za Šmarjetno glavo-Hribarice-Kanjavec-skozi dolino Triglavskih jezer-Komna. Trije so naslednji dan odšli še na Krn.
Andrej Zorčič (Akademski AO) pa je 2. t.m. presmučal Centralno grapo (45/40°) v S steni Begunjščice. Po sledeh pa sklepa, da jo je kak dan pred njim nekdo že presmučal.

Še naprej vsak po svoje?
Poročila o delu AO in AS v lanskem letu je bilo potrebno poslati do 15. decembra in priložiti še program dela v letošnjem letu. Oboje ni potrebno le za spremljanje organiziranega dela naših alpinističnih kolektivov, temveč je tudi pogoj za registriranje članov.
Bežen pregled mape KA PZS ob koncu preteklega leta pa je pokazal, da je dolžnost izpolnilo v celoti le 16 AO in AS, samo poročilo pa je poslalo še IO AO.
V novembru lansko leto je KA PZS pripravila gradivo za novi »alpinistični pravilnik«. Gradivo je okvirno sicer že obravnaval novembrski zbor načelnikov, pisnih pripomb pa je še zelo malo. Toda le na osnovi le-teh bo mogoče pripraviti dober osnutek, ki naj bi ga naša alpinistična javnost čim prej dobila v razpravo. Samo na osnovi pavšalnih kritik, ki jih je moči zaslediti v raznih zapisnikih ali pa ustnih pripomb, namreč preoblikovanje ni mogoče.

Trikrat Sinji slap
24. preteklega meseca so v slabih razmerah (odjuga, srednji del je že odnesla voda) preplezale Sinji slap pod Češko kočo kar tri naveze: Sandi Marinčič (Akademski AO) - Zoran Gaborovič, Maja Dolenc-Ničo Kregar in Ksenija Lenarčič-Igor Krevelj (vsi AO Matica).

V steni Matajurskega vrha
Brata Bogomir in Janko Humar (Soški AO) sta 25. preteklega meseca preplezala novo - Božično smer (III, 40°, 300 m) v J steni Matajurskega vrha. Smer vodi po grapi v osrednjem delu stene in se konča z izrazito zajedo v skalni pregradi levo od desnega vrha. Razmere sta imela slabe.

Preplezala sta Trojko
Tudi nad Jezerskim je bilo okoli Novega leta na moč živahno. Vzpon prek stene Dolgega hrbta po smeri Šimenc-Škarja, ki so ga začele kar tri naveze, se je sicer kmalu končal, zato pa sta bila dva dni kasneje Aleš Bjelčevič in Sandi Marinčič (oba Akademski AO) uspešna v Trojki, imenovani tudi Smer Platenšusa (spodaj IV, zgoraj III). Za vzpon po smeri, ki je bila v spodnjem delu (3R) zaledenela, naprej pa je bila kombinacija skal in snega, sta potrebovala sedem ur in pol. Močno pa ju je zamudil dostop in še posebej greben Dolgega hrbta. Sestopila sta v dolino Kamniške Bistrice.

Na Krn
Člani AO Vipava so letos silvestrovali v Koči pri Krnskih jezerih. V naslednjih dveh dneh pa so opravili tudi nekaj vzponov. Marko Fabčič in Daborin Kodele sta 1.1. m. preplezala Centralno grapo v Lemežu (65/30-45 °, 550 m), naslednji dan pa še novo smer v J steni Babe. Prvi raztežaj sta ocenila s IV.-V, naslednje s III-IV, visoka pa je okoli 150 m in vodi po dokaj razčlenjenem svetu na vrh (levo od zajede sredi stene). Darko Hrovatin in Ivo Trošt pa sta 2. t. m. preplezala grapo levo od Centralne v Lemežu (40-45 °, 550 m).
V Gomiščkovem zavetišču pod vrhom Krna pa so silvestrovali člani AO Nova Gorica. Bilo jih je 12. Pravijo, da so opravili okoli 30 vzponov in tur, vmes pa sta tudi dva prvenstvena v S steni Batognice (90/60, oziroma 80/50°, 200 m).

Centralna v Planjavi
AO Kamnik je prvo skupno turo v letošnjem letu izvedel že 2. t. m. Tečajniki so se pod vodstvom inštruktorjev povzpeli na Korošico. Dare Božič in Frane Kemperle pa sta preplezala Centralno smer v Planjavi.

Vzponi bratov Karničar
Davo in Luka Karničar, oba sta člana AO Jezersko, sta zadnji dan lanskega leta opravila prvo zimsko ponovitev Ovčarske (V-/III, 900 m) v Babah ter prvo ponovitev slapu v Malem vrhu (90/70 °, 150 m), vsak za sebe pa sta zmogla še Sinji slap.
Davo Karničar je 27. decembra sam preplezal (2. ZP) Direktno v Malem Kupu (Kočna), 30. preteklega meseca pa je - kot šesti - presmučal še tisočmetrsko Grapo.

Jeseničani opravili v 635 tur
Tudi jeseniški AO ima v letošnjem letu novo vodstvo. Rudi Kocijančič je načelnik, njegov namestnik Marjan Bohnec, blagajnik pa Brane Bergant. Pripravili so tudi okvirno poročilo. Lani so opravili skupno 625 tur (25 aktivnih članov), med katerimi so tudi nekateri lepi vzponi. Plezali so tudi v italijanskih Dolomitih in Visokih Turah, pripravili so Gandijev memorialni pohod ter sodelovali pri zimskem pohodu na Stol ter triglavski štafeti. Veliko so delali tudi v bivakih. Andrej Beg, ki se je po trekingu pridružil odpravi »Gangapurna 83«, pa je na tej gori dosegel višino 6800 m, zanj rekordno lani. Zadovoljni so tudi z alpinistično šolo, razmere v kolektivu, ki šteje s tečajniki že kakih 40 članov, pa se nasploh spet izboljšujejo.

Alpinistični uspehi slovenskih partizanov
V zadnji številki (3/83) revije Telesna kultura sta za našo planinsko javnost še posebej zanimiva dva članka. Peter Markič je napisal sestavek Delo psihologa pri alpinistični odpravi, Miloš Rutar pa je pod naslovom Slovenski športniki v narodnoosvobodilni vojni obdelal pet gorniških in borbenih uspehov naših partizanskih enot: bitko Prešernove čete na Lipanskem vrhu, Jeseniške čete na Stolu, prehod Košute in Škrbine nad Kofcami, ki ga je opravil Kranjčev bataljon II. skupine odredov, premik III. bataljona Bazoviške brigade iz Trente čez Veliko Babo in Krn ter Jeseniško-bohinjskega odreda iz Vrat v Martuljek.

V premislek, za boljše razumevanje
Ob vrsti vse večjih uspehov naših alpinistov, je prav da zapišemo tudi kako kritično misel, da bi bili v prihodnje strpnejši. Še posebno, ker gre za prizadevanja tistih, ki opravljajo nehvaležno organizacijsko in vzgojno delo.
Povzemamo po pismu iz Maribora:
Za praznične dni od dnevu republike smo bili tudi mi v Paklenici, in sicer s tečajniki letošnje AŠ. Bilo nas je veliko in tudi vzponov smo opravili lepo število. Toda, ko smo se mi trudili, vodili naveze s tečajniki, jih opozarjali, jim pomagali ... so se »prosti plezalci« sprehajali okoli nas. Vsi po vrsti, smo imeli občutek, da so se nekateri imeli za sila pomembne.
Moti nas, da vsi ti »prosti plezalci« prihajajo z vsemi svojimi navadami tudi v šolske smeri, ob tem pa še razbijajo sistematični vzgojni proces alpinistične šole. Je kaj čudnega, da se med tečajniki potem slišijo tudi besede - čemu mi bodo vrvice, vponke, čelada, vrv ... ko pa vidim, da se da plezati tudi brez vsega.

Na meji smrti Reinholda Messnerja
Založba Obzorja iz Maribora je izdala že 23. knjigo svoje gorniške zbirke
MARIBOR - Reinhold Messner še ni dopolnil 40 let, vendar o njem že govore kot o največjem doslej živečem alpinistu. Upravičeno ali ne, je sicer težko presoditi, saj je težko primerjati še aktivne s pokojnimi in podobno, na vsak način pa je res, da se še o nobenem ni toliko pisalo. Težko bi tudi našli koga v vrstah sodobnikov, ki bi napisal toliko knjig in imel toliko predavanj, kot jih ima za seboj prav Messner.
Mariborska založba Obzorja, ki že vrsto let sistematično izdaja tudi planinske knjige (zbirka Domače in tuje gore), je pred leti že pripravila prevod Messnerjeve »Die rote Rakete am Nanga Parbat« (München 1971), toda z izdajo so bile težave. Z dvanajsto knjigo R. Messnerja, ki je izšla prvič leta 1978, teh problemov ni bilo. Prevod knjige »Grenzbereich Todeszone«, ki ga je za nas pripravil France Vogelnik, namreč te dni prihaja na police na-ših knjigam, čeprav nosi še letnico 1983.
Na ovitku je nekoliko nenavadna fotografija, o kateri je avtor knjige zapisal: »Na podobi ni svetnik, tudi Jezus Kristus ne, in ne jaz ... Na njej je plezalec med nebom in zemljo, v nasprotni svetloba, na obzorju, v mejnem območju.« In prav mejno območje med življenjem in smrtjo je tema te knjige, ki jo je vredno prebrati tudi zato, ker obravnava nenavadno tematiko - občutja ob padcih, ki se niso končali s smrtjo. Poučen in zelo informativen pa je tudi prispevek Franca Vogelnika o avtorju knjige, seznam njegovih knjig (dve še nista na seznamu) in nekaj najpomembnejših vzponov Messnerja po letu 1970, po letu, ko sta se z bratom povzpela na Nanga Parbat, med sestopom pa je Günther za večno ostal v ledenem blodnjaku.
Knjiga Na meji smrti ne obravnava enega samega vzpona ali odprave, tudi biografska ni, je kompilacija številnih avtorjev, ki so popisali svoje doživljanje »mejne situacije« (ali pa ga le povedali), prepletena z avtorjevim razmišljanjem. To ji daje tudi svojstven mik.

FRANCI SAVENC

Več kot tisoč pohodnikov na Savinjski poti
Največ obiskovalcev te poti je iz okoliških planinskih društev

HOM - Ko so 15. oktobra 1972 odprli Savinjsko planinsko pot, si najbrž nihče ni predstavljal, kako priljubljena bo postala. Prvo leto jo je prehodilo le 26 planincev, naslednje leto je število naraslo na 61, pa na 73, 83... Konec lanskega leta pa je seštevek vseh, ki so pot prehodili, že narasel prek tisoč.
Največ jih je iz PD Zabukovica (281), iz Celjskega PD (112) in PD Polzela (82), iz vseh PD Savinjskemu MDO pa jih je kar 732. Zanimivo je tudi, da je iz drugih republik pot prehodilo že 68 planincev, največ iz Zagreba (54). Iz statistike, ki jo vestno vodi Jordanova je nadalje mogoče razbrati, da je bil stoti pohodnik Luka Kočar (PD Ljubljana-Matica), petstoti pokojni Franci Kovač in tisoči Stane Štorman, ki jo prehodi povprečno po enkrat na leto. Največkrat pa jo je prehodil Branko Čeh iz Maribora (12 krat), ki je posredoval tudi največ pripomb na njeno urejenost.
Savinjska planinska pot je po mnenju večine dobro urejena, pomanjkljivosti pa skušajo sproti odpravljati. (Ob razširitvi ceste na Dobrovlje, so jim stezo povsem zasuli, čeprav je bila le-ta prvotna povezava z dolino). Vodnik, ki so ga izdali ob otvoritvi, je sicer že pošel in v pripravi je nov, zato pa je dnevnikov še dovolj. Opis poti in posameznih odsekov je najti kar v treh vodnikih Planinske založbe.

Aljaževa palica v Tržiču
Tržičani so pred dobrimi 112 leti poklonili kaplanu Jakobu Aljažu popotno palico in vanjo urezali 18 imen darovalcev. Palica je spet v Tržiču, tokrat kot eden vrednejših predmetov tržiške planinske razstave v paviljonu NOB. Pisni viri trdijo, da je Aljaž prišel v mesto pod Karavankami kot kaplan in direktor štirirazrednice leta 1871. Bil je tudi prvi planinec. Povzpel se je na teme Begunjščice. V Tržiču se je bolj proslavil s plezanjem na cerkveni zvonik. Župnik je naročil mojstru kleparju, naj na novo obleče zvonik. Premeteni obrtnik je po končanem delu podrl odre in nato povedal račun. Bil je tolikšen, da je prišlo do spora med naročnikom in mojstrom. Naposled je Aljaž predlagal, da bi zmerili površino novo prekritega zvonika in nato še enkrat sestavili račun. Splezal je po zunanji strani vitkega zvonika, premeril streho in klepar je odnehal.
Ob slovesu leta 1879 so hvaležni Tržičani prinesli Jakobu Aljažu bogato okrašeno popotno palico.

(M. K.)

Koledar orientacijskih tekmovanj
MK PZS že zbira podatke za koledar planinskih orientacijskih tekmovanj v letu 1984. Določili so datume in kraje, kjer bodo področna tekmovanja, posamezna PD, ki nameravajo organizirati svoja tekmovanja, pa morajo MK PZS čimprej javiti, kje in kdaj bo tekmovanje, zborno mesto, v katerih kategorijah bodo tekmovali in kakšne vrste bo. Slovensko republiško tekmovanje bo med 18. in 20. majem, pripravilo pa ga bo PD Ajdovščina. Julija meseca pa pripravlja MK PZS tudi tečaj za orientaciste.

Dom na Donački gori osrednja naloga
ROGATEC - Osrednja naloga 275-članskega planinskega društva iz Rogatca je tudi v letošnjem programu gradnja planinskega doma na Donački gori. Z mislijo o gradnji doma so se Rogatčani jeli temeljiteje ukvarjati v letu 1975, ko so pričeli zbirati že prve prostovoljne prispevke. Odtlej so planinci opravili že deset tisoč prostovoljnih delovnih ur in dom praktično že dogradili. Letos na poletje ga kanijo odpreti, dotlej pa bodo uredili le še njegovo okolico in sedem kilometrov ceste, ki vodi iz doline do doma.
Pri gradnji so rogaškim planincem z denarnimi prispevki pomagale mnoge delovne organizacije, posebej steklarna Straža iz Huma na Sutli, pa tudi obrtniki in telesnokulturna skupnost občine Šmarje pri Jelšah.

D. S.

  09.01.1984


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti