Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nov izziv bele opojnosti

12.10.1984

petek, 12. oktober 1984, ob 09:40, Boris Štupar, ogledov: 1223

Dnevnik - Marko Paternu: Ekstremna oblika alpinističnega smučanja se uveljavlja tudi pri nas

LJUBLJANA - »Ekstremno smučanje« je del alpinističnega smučanja torej ni smučanje po skalah, jamah, slapovih in pod vodo, ampak po čisto navadnem snegu. V svoji lažji obliki zajema težje turne smuke, v težji obliki, ki jo v tujini imenujejo »ekstremno smučanje«, pa spuste po strmih snežnih in ledenih plezalnih smereh. Pri tem se smučanje in alpinizem tesno prepletata. Še več - prvo pogojuje drugo in narobe. Smer je treba z vso alpinistično opremo in znanjem preplezati, potem pa se moramo z njo spoprijeti še kot smučarji.

V grobem lahko rečemo, da alpinistično smučanje začne prehajati v svojo težjo obliko, ko naklon pobočja doseže približno 45°. Prave težave pa se pričnejo pri naklonih okoli 50°. Pri tem imajo ogromno vlogo snežne razmere. V poledenelem smo že pri 35° hudo izpostavljeni, smučanju po strmejših pobočjih pa se bomo morali v takem primeru odpovedati. V idealnih razmerah lahko premagujemo naklone do 60°. V še strmejših pobočjih pa lahko le še bočno drsimo ali krajše preskakujemo.
Na pobočjih, strmejših od 45°, normalna tehnika paralelnega vijuganja odpove. Obračamo z nekakšnimi skoki, katerih tehnična izvedba je odvisna od vrste snega in naklona. V hudih strminah se po vsakem skoku ustavimo z bočnim drsenjem in preučimo teren naslednjega skoka. Hitrost, ki jo dobimo pri takem skoku - obratu, krotimo z bočnim drsenjem.
Kot v vsakem športu tudi tu obstajajo pisana in nepisana pravila. Prva predstavlja težavnostna lestvica, podobna alpinistični, ki obsega najprej težavnost posameznega mesta glede na naklon in izpostavljenost (od S1 do S6, S7 so skoki čez posamezne skalne odstavke ali ledne odlome), potem pa še skupno oceno (od I do VI), ki je seveda najpomembnejša in zajame še dolžino smeri, objektivne nevarnosti in širino pobočij. Nadmorske višine in snežnih razmer praviloma ne upoštevajo.

Smučati v mejah svojih zmožnosti in znati včasih reči »ne« - tudi to je eno od zlatih pravil v alpinističnem smučanju. Potrebna je odlična psihofizična pripravljenost. Z običajnimi smučarskimi čevlji na nogah, z vso alpinistično in smučarsko opremo preplezati smeri, ki so ocenjene s plezalnimi ocenami od II pa tja nekam do V, ni mačji kašelj. Poleg tega moramo biti na vrhu dovolj spočiti za spust, ki je še precej težji od vzpona!
In kaj se zgodi, če vendarle napravimo napako, pademo ali zdrsnemo? Vse je odvisno od razmer. V mehkem snegu se lahko včasih hitro ustavimo tudi v nakloninah čez 50°. Na trdem pa je vsaka najmanjša napaka usodna. Tu se ekstremno smučanje praktično izenači s solo plezanjem. Do padca pač ne sme priti!
Prvi pravi alpinistično smučarski podvig sega v leto 1961, ko so presmučali Pallavicinijev ozebnik v Avstriji. S spusti v S steni Marmolade, Lyskama, Bernine in še posebej z grebenom Brenve se je v naslednjih letih odlikoval Tirolec H. Holzer. Postal je prava legenda in nekateri njegovi spusti so še danes pojem izjemno težkega. Danes so presmučane tudi tako slovite stene, kot so vzhodna stena Matterhorna, SV in SZ stena Eigerja, kopica težkih ozebnikov v Franciji, Italiji in Švici, stene v Andih, smučali pa so tudi že z višine več kot 8000 m.

Pri nas so v 70. letih le redki posamezniki lovili korak s tujino. Žal so bili njihovi spusti vse do letos napol pozabljeni, skoraj anonimni in večkrat celo nezabeleženi. Kako pomembni so bili, pa kaže dejstvo, da so bile mnoge stene in smeri ponovljene šele letos, mnoge pa na to še čakajo.
Med pomembnimi ponovitvami izstopajo Kačji jezik nad Martuljkom, smuk z vrha Jalovca, severna stena Storžiča. V tujini pa 2. jugoslovanski smuk z Mont Blanc du Tacula, tretji z vrha Mont Blanca itd.
Med prvenstvenimi spusti pri nas so pomembni Sinji slap, več smeri v severni steni Kočne, južna stena Kočne, smuk z Rjave skale, smeri v Begunjščici, S stena bohinjskega Vogla; na tujem pa kuloar Pelerins nad Chamonixom, smuk z Elbrusa, spust z dveh vrhov v Grenlandiji itd.
Novo generacijo, ki je opravila pomembne ponovitve in izpeljala te nove spuste, predstavljajo brata Karničar (AO Jezersko), I. Tomazin (AO Tržič), A. Gosar, N. Mole, M. Paternu in A. Zorčič (AO Slovenijašport), I. Vidic (AO Matica) in še nekateri drugi.

Na koncu še nekaj besed o opremi. Smuči so običajne, nekoliko krajše. Dolžina je odvisna predvsem od smučarjeve teže in se giblje med 185 in 200 cm. Čevlji so prav tako običajni, le v manjših naklonih in pri smučanju na velikih višinah se uporabljajo turni. Vezi morajo biti močne in naravnane tako, da se tudi pri velikih obremenitvah ne odprejo. K vsemu temu sodi še osebna alpinistična oprema. Plezamo in smučamo seveda z nahrbtnikom. Robniki in drsna ploskev morajo biti pripravljeni posebej za vsak spust.

MARKO PATERNU
Dnevnik, 12. oktober 1984

eXTReMe Tracker