Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na smučeh po prepadnih strminah

Teleks - Davorin Karničar (Marjan Raztresen?): Ekstremno smučanje ima pri nas vse več pristašev - Šport samo za dobro pripravljene in seveda pogumne

Kako ocenjujemo zahtevnost smuka?
Tako pri nas, kot v ostalih alpskih deželah, težavnostna lestvica za ocenjevanje alpinističnega smučanja še ni dokončno sprejeta. Najbolj sprejemljiv je predlog francoskega alpinista - smučarja Francoisa Labardeja, ki ločeno ocenjuje težave posameznih mest in težavnost celotnega smučanja. Posamezna mesta ocenjuje:
S1 - poti, ceste, zelo položno.
S2 - rahlo nagnjena pobočja.
S3 - široke, odprte strmine do 35°, včasih tudi več.
S4 - strmina do 45°, ko izpostavljenost še ni velika.
S5 - v glavnem 45° do 55° v kuolarjih (ozebnikih), toda na manj strmih
pobočjih, če je izpostavljenost velika.
S6 - pri veliki izpostavljenosti pod 50°, drugače več kot 55°.
S7 - skoki čez skalne odstavke in ledene odlome na zelo strmih pobočjih.

Za opisovanje celotne ture (smučanja), pa uporablja bolj nazorno črkovno skalo:
L (L) lahko
WS (MT) manj težko
ZSO (KT) kar težko
S (T) težko
SS (ZT) zelo težko
AS (IT) izredno težko
EX (EX) ekstremno težko
Ob tem pa razlikuje med zgornjo (+) in spodnjo (-) mejo. Seveda pa so te ocene prikrojene ugodnim snežnim razmeram in izključujejo smučanje, ko nastopi nevarnost snežnih plazov.

Davorin Karničar, bolj znan kot Davo, je star 22 let, doma z Zgornjega Jezerskega in je absolvent ljubljanske Fakultete za telesno kulturo, kjer je tudi prijavil diplomsko nalogo o alpinističnem smučanju. V smučarskem svetu ni neznan - v letih od 1975 do 1982 je bil član pionirske, mladinske in članske B (dve leti) državne reprezentance v alpskem smučanju. Njegov največji uspeh je 2. mesto v slalomu na Balkaniadi 82, ima nekaj republiških slalomskih naslovov pri starejših mladincih in en naslov republiškega prvaka v veleslalomu (v odsotnosti najboljših). O svoji tekmovalni poti pravi: »Nisem dovolj hitro izpolnil pričakovanj in sem na koncu za malenkost zgrešil normo, pogoj, da bi še naprej ostal v državni reprezentanci. Verjetno bi dosegel veliko več, če bi me uvrstili v smukaško vrsto, a nihče ni pomislil na to. Ker sem se ob smučanju tudi veliko ukvarjal z alpinizmom, sem nemalokrat slišal, naj se odločim za en ali drug šport. No, združil sem oba. Poleti pač hodiš po gorah, gledaš stene in pozimi te zagrabi, da bi jih tudi presmučal,« pojasnuje Davo začetek svojega ekstremnega smučanja. Prav letos je v njem dosegel svoje največje uspehe. Prvi je presmučal Sinji slap pod Češko kočo (ocena težavnosti je S7), se spustil z vrha Koroške Babe (S4, S5), z bratom Luko pa sta se spustila s Kočne izza Velikega kupa (S6, S4), sam pa je opravil še 6. ponovitev po severni steni Grape v Kočni (S4). Vse to (in še marsikaj drugega) je presmučal letos. In še ne namerava zaključiti sezone. Konec maja namerava z odpravo Zveze planinskih društev Zagreba v Južno Ameriko, Cordillero Blanco, kjer načrtuje, da se bo s smučmi spustil s treh, štirih šesttisočakov.

Ko sem stal s smučmi na vrhu ledenega, 50 metrov visokega skoka, z naklonino nad 70 stopinj, sem vedel, da ko bom začel drseti, ne bom več mogel odločati o tem, do kam bom drsel, ali da bi se morda celo modro umaknil. Moral sem do zasnežene police pod slapom, na kateri je bilo toliko puhastega snega, da sem pričakoval varno zaustavljanje. Ko sem se odločil in se spustil v globino Sinjega slapa pod Češko kočo, sem sprva še čutil, da stojim na smučeh, zatem pa je bilo pomembnejše zadevanje boka ob strmino, kajti smuči sem držal bolj ali manj uspešno, proč od pobočja, da ne bi z njimi zadel katerega od ledenih robov, zaradi česar bi me lahko obrnilo in bi nadaljeval z glavo navzdol. S prevalom sem se ustavil na gredini, po kateri sem nadaljeval smučanje do spodnjega skoka (12 metrov), ki ima na polovici strmo polico. Srečno sem doskočil nanjo, nato pa oddrsel po položnejšem delu do grape pod slapom. Doslej najzahtevnejši alpinistični smuk v Sloveniji je bil za mano. To je bilo tudi moje prvo smučanje 7. stopnje po težavnostni lestvici Labardeja in še najlažje bi ga opisal z besedami mojega dobrega prijatelja (in sorodnika) Toneta Karničarja, ki mi je dejal, da je to po njegovem še najbolj podobno »ruski ruleti«.

Alpinistično smučanje, kaj je to?
Več kot 10 let je minilo, kar se je v Sloveniji v okviru turnega pojavilo še alpinistično (pravijo mu tudi ekstremno) smučanje. Ob vedno popolnejši smučarski opremi se dviga tudi kvalitetna raven te aktivnosti, ki razširja možnost smučanja v gorah do skrajnih naklonin, kjer se še obdrži sneg. Ob tem seveda ne gre izključiti skokov prek navpičnih skalnih mest, ki ločujejo dve snežni vesini, in padcem podobnih drsenj preko strmih delov zaledenelih slapov, ki lahko v steni predstavljajo edini naravni prehod, kjer ni treba sneti smuči. Načelno pa smučamo le tam, kjer to zmoremo izključno s smučarsko opremo, brez pomoči alpinistične.
Podrobnejši pogled v način smučanja po zahtevnih smereh pove, da lahko smer ponovimo zelo »čisto« ali pa s pomočjo alpinistične opreme, ki pa naj bi služila izključno ob pristopu na goro. »Čisto« smučanje po določeni smeri pomeni, da uporabljamo izključno smučarsko opremo, svoje znanje in spretnost, ki nas obvarujeta pred padcem. »Nečiste« ponovitve pa so vse tiste, ko posameznik poseže po alpinistični opremi, ki zagotavlja večjo varnost. Če torej primerjamo nekoga, ki si upa presmučati 60-stopinjsko naklonino s smučarskima palicama in drugega, ki se s cepinom naslanja na pobočje in prestavlja smučko do smučke, je le treba priznati, da obstoja med njima tolikšna razlika, kot v alpinizmu med prostim in tehničnim plezanjem. »Nečiste« ponovitve so tudi tiste, ko mora posameznik sneti smuči, čeprav le za nekaj metrov, ker mu iztek ne dovoljuje skoka, pa tiste, ko drsi s smučmi po strmih vesinah ob vrvi … Kadar pa v dolgi smučarski smeri prekinja možnost »čistega« smučanja visok skalni skok (daljši od 10 metrov), je spust ob vrvi čezenj popolnoma upravičen. »Ekstremisti« torej stremimo za pravim smučanjem v steni in ne za plezanjem s smučmi na nogah, kar po eni strani zmanjšuje naše manevrsko področje, po drugi strani pa dovoljuje zahtevne spuste le najbolj veščim ponavljalcem. Povsem svoje zahteve ima smučanje na velikih nadmorskih višinah, kjer moramo zaradi upočasnjenega reagiranja človekovega organizma uporabljati cepin, saj lahko le z njim zaustavimo usodni padec.
Tako v višinah kot v izredno strmih stenah, seveda tam, kjer je dovolj prostora za vijuganje, uporabljamo tehniko smučanja, ki nam omogoča, da smo vedno v ravnovesnem položaju. Zavoje povezujemo počasi. Po vmesnem bočnem drsenju izplužimo do vpadnice z zgornjo smučko, nato prenesemo težo in ob zaključevanju zavoja vzporedno priključimo drugo smučko. Čim manj krat pa spreminjamo smer s pomočjo skokov, kajti nahrbtnik, ki ga centrifugalna sila po doskoku vleče v drugo smer, nas lahko vrže iz ravnovesja. Spreminjanje smeri s skoki je neizogibno le, kadar naletimo na skorjast sneg, ki se pod težo smučarja lomi, sicer pa v ugodnih snežnih razmerah in na zmernih nakloninah vijugamo paralelno. Skoke s smučmi prek navpičnih mest si seveda lahko dovoli le tisti, ki ima dovolj izkušenj in zna preceniti, če je na doskočišču dovolj prostora, da se bo na njem lahko ustavil.

Posebna oprema za alpinistično smučanje
Pogojem in razmeram, s katerimi se srečujejo alpinistični smučarji, je treba prilagoditi tudi smučarsko opremo, ki se v marsičem razlikuje od opreme za smučanje na urejenih smučiščih.
Pri izbiri smuči je treba največ pozornosti posvetiti dolžini in njihovim lastnostim. Za razliko od »normalnih« smuči nista tako pomembni višina in teža posameznika, ampak predvsem uporabnost smuči za nošenje na nahrbtniku in smučanje po zelo strmih pobočjih, ozkih ozebnikih in prehodih. Seveda se ne smemo odločiti za prekratke smuči, na kakršnih bo težko »loviti« ravnovesje. Glede na dolžino morajo biti smuči ustrezno trde, takšne, da zagotavljajo v ekstremnih strminah večjo stično (prijemalno) površino kot mehke, ki se pod težo smučarja ukrivijo le toliko, da prijema le najširši del na špici in repu smuči. Tudi tehnika zavijanja s smučmi na strmih pobočjih govori v prid krajši in trši smučki, ki natančneje reagira na obremenitve. Če upoštevamo vse našteto, je za alpinistično smučanje najprimernejša tekmovalna slalomska smučka, dolga 180 do 195 centimetrov.
Glede na tehnično izvedbo ločimo dve vrsti vezi. Prva je v celoti trdno pritrjena na smučko in ne omogoča vzpenjanja s smučmi na območjih, kjer je pristop do strmih snežišč v stenah, po katerih nameravamo smučati, daljši. Ker pa je za alpinistično smučanje značilno, da se smučar skuša tudi povzpeti po smeri, ki jo namerava presmučati, je takšna vez lahko enakovredna drugi, kateri se peta dviga in spušča ali je pritrjena na smučko. Ta vez pa ima bistveno prednost v kombinaciji s »psi« (trakovi iz tjulnove kože, ki jih pritrdimo na spodnjo ploskev smuči, da ne drsijo nazaj), kadar moramo prehoditi velike razdalje in tako prihranimo čas in energijo, saj bi v nasprotnem primeru nosili smuči na nahrbtniku. Izberemo močnejše, tekmovalne vezi, ki zagotavljajo dovolj varno gibanje na smučeh v gorskem svetu, kajti po padcu zaradi sprožene vezi lahko le redko kdaj mirno spet pripnemo smuči in se odpeljemo naprej. Oblika vezi zelo vpliva na uspešnost smučanja v ekstremnih strminah. Zato je treba izbrati vez, ki čim manj sega prek robov smuči, saj ravno na predelu vezi najbolj pritiskamo na smučko in del vezi, ki bi segal preko smučke, bi nas na strmem in trdem snežišču začel spodnašati. Če nameravamo smučati na velikih nadmorskih višinah, kjer predstavlja ob alpinistični opremi vsak del smučarske opreme dodatno in precejšnje breme, pa moramo stremeti, da je vez čim lažja.
Za alpinistično smučanje uporabljamo, odvisno od težavnosti in nadmorske višine (zaradi teže), dve vrsti obuval. Smučarski čevlji naj ne bodo premehki, kajti s svojo čvrstostjo pomagajo vzdrževati ravnovesje pri zahtevnih prestopih (slapovi, strma in trda snežišča, ozebniki), da bi si kar najbolj olajšali prenos opreme, lahko pritrdimo na smučarske čevlje dereze, da zagotavljajo varnejšo stopinjo. Sprednji del ob prstih mora biti čim bolj ozek, na notranji strani pa naj čevelj ne sega prek širine smučke, da ne bi na strmih delih razbremenjeval pritiska na robnik smučke in bi bila tako nevarnost za morebitni zdrs ali padec večja. Uporabljamo jih za vse smučarsko zahtevnejše spuste, če seveda niso pretežki ob pristopu. Čevlji iz umetnih snovi in z gumijevimi podplati, na katere lahko pritrdimo smuči, so namenjeni predvsem za hojo na velikih nadmorskih višinah, z vsemi temi ustreznimi značilnostmi. Kot taki so za alpinistično smučanje neprimerni, vendar jih tam, kjer je največja težava premagovanje višine s potrebno opremo (nad 5000 metrov), uporabljamo tudi za smučanje. Pri tem pa moramo posvetiti posebno pozornost smučanju prek zelo strmih in trdih predelov, saj so takšni čevlji dokaj mehki in sega njihov podplat tudi do 4 centimetre prek notranjega roba smučke.
Ostalo opremo, ki jo pri alpinističnem smučanju še uporabljamo, narekujejo težavnost in način pristopa ter, seveda, smučanje navzdol.

Začelo se je leta 1973
Začetek alpinističnega smučanja pri nas sega v leto 1973, ko so bili opravljeni prvi zahtevni smuki. Med njimi velja omeniti zlasti smučanje z vrha Triglava, ki so ga opravili Franci Mrak, Janez Brojan in Mitja Košir. V naslednjih letih so temu sledili novi, zanimivi uspehi naših najboljših »ekstremistov«: Nejc Zaplotnik in Tomaž Jamnik sta smučala z vrha Jalovca, Špika, Kočne (na jezersko stran), s Skute preko Mlinarskega sedla na Zgornje Ravni, brata Marjan in Jože Rozman sta prva presmučala severno steno Storžiča po Kramarjevi smeri, Lado Vidmar in Vanja Matijevec sta se spustila prek Hudičevega žleba v Prisojniku. Po letu 1980 so pomembne smučarske ponovitve v domačih gorah opravili Andrej Zorčič, Niko Mole, Iztok Tomazin, Luka in Davo Karničar, ki so smučali z Mojstrovke, Dovškega Križa, Storžiča, Velike Babe, Turske gore itd., seveda po zahtevnejših smereh.

Uspešnim smukom v domačih gorah, so sledili tudi uspehi v tujini:
leta 1978 - Pallavicinijev žleb v Grossglocknerju (Franci Mrak, Lado Vidmar), leta 1979 - spust s 6040 metrov visokega Kitaraja po SV steni (Matej Kranjc, Luka Karničar);
leta 1982 - spust z višine 6800 metrov na gori Kangguru (Branko Šeparovič).
Lani smo dobili nov jugoslovanski višinski rekord, ki velja še danes. Matej Kranjc, Tomaž Jamnik in Luka Karničar so se spustili z višine 7400 metrov, s Pika Komunizma (v SZ), na čigar teme so prvi prinesli smuči.
Kot zanimivost, kaj vse je mogoče presmučati, naj omenim še nekaj podvigov tujih smučarjev: Toni Valleruz je presmučal vzhodno steno Mt. Blanca (Brenvo), Jean Marc Boivin se je s smučmi spustil po vzhodni steni Matterhorna, Sylvain Saudan se je spustil po južni steni P. Walkerja, Heini Holzer je presmučal Biancograt, Brenvo in Piz Palu, Sylvain Saudan pa se je spustil s smučmi še po pobočju Daulaghirija, z višine 8068 metrov, kar je svetovni smučaski višinski rekord.
Za konec naj še dodam, da lahko v alpinističnem smučanju pričakujemo številne nove uspehe, ki jih bodo dosegli maloštevilni alpinisti - smučarji, ki obvladajo obe panogi. Nove uspehe bodo dosegli tudi zato, ker je ta veja alpinizma še sorazmerno mlada. Prav zaradi slednjega tudi še ni bilo hujših nesreč. Teh se bomo seveda še najprej obvarovali, če se bodo z ekstremnim smučanjem ukvarjali posamezniki, ki bodo nanj odlično pripravljeni. Možnosti za prve spuste s smučmi z vrhov je še veliko, tako doma kot v tujini, mnogo je še strmih ozebnikov in težko dostopnih snežišč, kjer je mogoče smučati. Nič manj strma in naporna pa niso pota do sredstev, ki bi omogočila, da bi jugoslovanski alpinistični smučarji dokazali svojo kakovost tudi v svetu.

Davorin Karničar (Marjan Raztresen?)
Teleks, 3. maj 1984
 

03.05.1984

Vir: arhiv planID, priredil: G.Š.


Dvanajstega maja 1973 so se z vrha Triglava na smučeh spustili Janez Brojan, Mitja Košir in Franci Mrak in tako postali prvi, ki jim je to uspelo ...

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti