Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Stena je tudi športna arena

24.09.1984

ponedeljek, 24. september 1984, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1590

Jana (1984), športniki imajo besedo - Stane Trbovc: Domžalčan Silvo Karo je prosto splezal Steber v Šitah - »devetica s piko«!

To je bila pred dnevi gotovo najbolj vznemirljiva novica med alpinisti in ljudmi nasploh, kajti kot je bilo od naveze Franček Knez - Silvo Karo pričakovati prvenstvene smeri, ponovitve najtežjih, reševanje posameznih velikih problemov, ki so še v naših stenah, pa je bila naša prva »devetica« vendarle majčkena senzacija.
Že pred časom je v naši rubriki nastopil eden izmed članov te danes gotovo najbolj ekstremne slovenske alpinistične naveze Franček Knez, ki je takrat zbudil tudi precej polemik v alpinističnih in planinskih krogih, ko je dejal, da je zanj plezanje izključno športni motiv, da je to vrhunski šport, ki ga ne gre primerjati zgolj s klasičnim alpinizmom ali celo planinstvom.

Silvo, se vi kaj razlikujete v tem pogledu od svojega tovariša in tudi soplezalca pri zadnjem dosežku?
»Danes plezajo ljudje zaradi različnih nagnjenj ali motivov. Nekateri zgolj za sprostitev, za veselje, drugi spet imajo pred seboj samo športni vidik, torej alpinizem ali plezanje, kakor že hočete, kot vrhunski šport. Jaz zdaj plezam samo s športnim motivom, torej z vidika vrhunskega športa. Zato vsak dan po dve uri treniram, vsak konec tedna sem v stenah. Brez takšnega dela ni uspehov. Brez primernega treninga si danes ni mogoče misliti, da bi lahko zlezel kakšno sedmico. Toda vsaka takšna stvar pride sčasoma.«

Ko že omenjate sedmico, prej smo zapisali tudi devetico, je bralcem treba razložiti, da gre seveda za težavnostne stopnje v alpinizmu, da je najlažja pač tista, ki jo v alpinizmu označujete z rimsko številko I., nato pa naprej tja do IX., ob tem dopolnjujete te številke še s + ali -, da ne bi bilo treba toliko razlagati. Toda začeli ste z mislijo, da je treba vse graditi postopoma, da tudi uspehi v najtežjih delih sten pridejo sčasoma. To je vsekakor pomembno prav v sedanjem času, ko se je število alpinistov potrojilo, če ne še bolj povečalo, in ko nismo samo enkrat brali o nesrečah v stenah, pri katerih so predvsem mladi precenili svoje sposobnosti.
»Morda v kakšnem športu lahko dokaj hitro prideš v vrh, v alpinizmu pa je to nemogoče. Ogromno je treba delati, trenirati, spoznavati in se učiti. Že nekaj let sem resno delal in treniral, morda bi se bil lahko spustil v težje stvari, recimo v ameriškem Koloradu, ko sva z »Johanom« Jegličem lazila po ameriških gorah, toda ni bil še čas za to. Potrebuješ vendarle tudi veliko izkušenj, kajti brez teh lahko vsako tveganje hudo plačaš. Res pa je precej mlajših, ki ne razmišljajo tako. V enem letu ne moreš kar v najbolj zahtevne smeri. Pa pridejo in vidijo pod steno kakšne le malo starejše, kot smo recimo mi, vidijo nas samo v plezalkah, se pravi majicah in najbolj nujni opremi, pa mislijo, da se lahko spustijo v takšno plezarijo tudi sami.«

Vzemimo Triglavsko steno, ki je očitno veliki cilj vseh mladih. V kolikem času jo lahko preplezate vi, da bodo primerjave bolj jasne?
»Ne bi rad hvalil samega sebe, toda nekaj dejstev je, mimo katerih ni mogoče iti. Če si dobro pripravljen, če poznaš steno, predvsem smer, ki jo želiš premagati, potem si lahko v dveh urah na vrhu. V tem času te tudi vreme ne more presenetiti. Če pa si v steni skoraj ves dan, potem je tudi vreme faktor, ki ga moraš upoštevati.
Zadnjič sem plezal v steni in sem se zjutraj vračal po Nemški, pa sem videl tam v Gorenjskem turncu dve navezi. Odšel sem v Vrata, nekaj pomalical in nato spet odšel v steno, splezal Helbo in Čopov steber, kar zahtevno kombinacijo, pa sem nato čisto pod vrhom videl navezi. Jaz sem še prišel na vrh, njiju pa je v steni že ujel naliv. Včasih je hitrost torej lahko odločilnega pomena.«

Se pravi, če nisi sposoben dovolj hitro, a seveda tudi varno, kar pomeni uspešno, preplezati zastavljene smeri, potem moraš nositi s seboj kompletno opremo, kot so jo alpinisti dolga leta pač vlačili. Brez nje je tveganje mnogo hujše.
»Predvsem moraš poznati sebe in svoje sposobnosti. Ne smeš se precenjevati in v tem primeru podcenjevati stene. Triglavska stena je vendarle široka približno dva kilometra in orientacija v njej je dokaj zahtevna. Ne smeš se kar tako zaleteti vanjo, kajti hitro se lahko izgubiš in zaideš iz smeri. Prideš na polico, pa ne veš, ali desno ali levo, koliko metrov, kdaj naprej. Tudi v najlažjih smereh, recimo Slovenski, ki je »šoder«, kot pravimo po domače, so nekateri že zašli. Predvsem te lahko zmoti vreme, megla, dež, mraz.«

Včasih so si vendarle samo najboljši upali v Steno, zdaj pa v njej kar mrgoli navez vseh mogočih sposobnosti in znanja.
»Razvoj gre pač svojo pot. Toda vreme je res tisto, kar moraš upoštevati. Če se nenadoma poslabša, pač hiteti, »šibati«. Ne smeš obstati, za nobeno ceno. Ne smeš izgubiti volje, če še obupaš, je konec. Seveda pa moraš imeti tudi primerno kondicijo. Zadnji tragični primer dveh mladih fantov samo potrjuje to. Če bi imela dovolj moči in kondicije, bi lahko tudi v takšnih težavnih razmerah priplezala na vrh. Čez najtežje sta že prišla, zgoraj je lahko. Toda obstati ne smeš. Z »Johanom« sva plezala pozimi v Šitah, na drugem bivaku sva bila povsem mokra, do kože, od nog do glave, doda vso noč nisva zaspala. Ne smeš. Podhladitev je najhujša nevarnost. Predvsem pride, da sam ne veš kdaj, in če pride, je konec. Zato moraš ostati buden.«

Prej ste uporabili izraz »lahko«, češ zgoraj je lahko. To pa je vendarle sila raztegljiv pojem. Za vaju s Knezom je lahko morda kaj povsem lahko, za koga drugega pa isti problem sila težak.
»Seveda, za nas je recimo lahko, ko prideš v kakšno petko. Če prideš iz VIII, IX, pa kar zletiš čez, za mlajše ali bolj povprečne je tisti lahko tam, recimo, II, III. Nasploh pa so te ocene težavnosti tudi varljive. Eden, ki je dobro pripravljen, oceni del stene s VII, pa pride drugi za njim, ki je manj pripravljen, pa se mnogo bolj muči, da pride mimo, pa potem oceni z višjo oceno.«

Se pravi, da vsem vašim ocenam le ni verjeti. Ne gre za to, da bi ne verjeli, da kdo ni zlezel ali da je ocenil napačno, toda v bistvu je to vendarle povsem subjektivna ocena, ki morda koga drugega le lahko zavede. Vzemimo primer: vidva s Knezom zlezeta smer in jo ocenita z VIII. Glede vajinih dokazanih sposobnosti pa je to lahko nenamerno premalo in morda za druge, ki se hočejo preskusiti v smeri, mnogo več kot VIII, morda IX, če malce pretiravamo. In takšne subjektivne ocene lahko koga zavedejo v kaj neprijeten, če že ne nevaren položaj. Kako torej le verjeti ocenam in se nanje zanesti?
»Vse le ni tako zelo hudo in neprimerljivo. Ne rečem, da včasih ni čisto realno, toda ko gre za najtežje stvari, se nanje vendarle lahko vsakdo zanese. Vem, da recimo Franček Knez tam do V ali VI oceni za eno stopnjo prenizko, toda ko gre za VII, VIII, VIII +, IX, je ocenjevanje dokaj stvarno in objektivno. Nikakor ne na pamet. Ko plezaš v smereh, ki so že ocenjene, predvsem v tujini, potem lahko primerjaš tudi naše stene, zlasti pa svoje ocene. Ko sva z Jegličem v Koloradu plezala smer IX, sva lahko seveda tudi domače probleme dokaj realno ocenila in primerjala s prejšnjimi.«

V Šitah imate zdaj devetico s piko. Kaj to pomeni? Je to največ, je tudi IX+?
»Ne IX+ pri nas še nimamo. IX s piko, Američani pravijo z rdečo piko, pa pomeni, da si devetico splezal s padcem.«

Devetico imate zdaj samo vi, soplezalec Knez pa je ni dosegel, čeprav je prilezel za vami. Zakaj je nima? Vam se verjetno zdi vprašanje malce smešno, toda vsi pač nismo alpinisti.
»Franček je moral dvakrat prijeti.«

Vi ste padli, a zlezli, imate IX s piko, Franček ni padel, a nima IX, ker je dvakrat prijel. Boste pa tole morali prijazno in preprosto malo podrobneje razložiti.
»Bom poskusil. Tam, v tem Stebru Šit je prečka, široka kakih osem metrov, to je najtežje mesto. Ko sem lezel na to prečko in že skoraj prilezel prek, že skoraj v lažji del, sem malo nerodno prijel, malo mi je zmanjkalo tudi moči in nisem se mogel več obdržati. Pa sem padel. Potem sem po vrvi zlezel nazaj in le prišel prek prečke, kot sem najprej hotel. Toda med tem, ko sem padel in obvisel na vrvi, sem se vendarle malo spočil, zato tista »rdeča pika« za devetico. Če bi bil torej prišel čez že v prvem poskusu, bi bila čista IX ali morda celo malenkost težja. Franček pa se je na ključnem mestu dvakrat prijel za klin. Ni mu tisti dan pač najboljše šlo in namesto za oprimke se je prijel za klin in tako prišel čez najtežji del. Zato devetica ni veljala.«

Toda IX gor ali dol, s piko ali brez nje, vse skupaj je vendarle varovano. Če ne bi bilo, tudi tega pogovora ne bi bilo.
»Ja, varovano je pa vse super. So mi takoj začeli dopovedovati, ja, si padel, se boš ubil in podobno. Toda vse je seveda skrbno varovano. Padci v previsnih stenah pa sploh niso nevarni, če so seveda klini dobro zabiti. Ta raztežaj v Šitah je dolg 40 m in je tehničen. Ko so tu plezali, so nabijali kline, skoraj na vsakem metru je klin. Ko plezaš, vsake toliko vpneš karabin in vanj vrv. Če ne bi velikokrat vpel, je seveda tudi padec globji. Jaz sem vpel na vsaka dva ali tri metre. Le tam na koncu, ko je šlo že malce tesno, sem manjkrat vpel, ker sem skušal priti čim hitreje na drugo stran. Tisto vpenjanje je namreč kar zamudno. Z eno roko se držiš, z drugo vpenjaš karabin, vrv imaš med zobmi in jo vlečeš gor. Čas pa beži.«

Koliko previsne stene je tu pravzaprav?
»Kar nekaj metrov. V Orlovski smeri, ki sva jo zlezla v Golarjevi peči, ocenjeni z IX-, je bil samo en detalj težak, kake štiri metre, tu pa je bilo 40 metrov res težkih.«

In kaj zdaj to pomeni, da ste zlezli to prečko, zmogli devetico s piko? Je to športni dosežek, ali zgolj zadoščenje, da je del tistega zidu preplezan drugače, kot je bil doslej? Kaj vam to osebno pravzaprav pomeni?
»Zame je to športni dosežek. Zastavil sem si pač takšen cilj, hotel sem poskusiti, ali se da to preplezati, kakor sem si zamislil. To je zame seveda tudi zadoščenje ob uspehu, poplačan trud, ki sem ga vlagal v plezarijo in vložil še posebej ta dan za ta cilj. Kot se atlet pripravlja dolgo, nato pa posebej za cilj sezone in na pomembnem tekmovanju doseže dober rezultat, dobro uvrstitev, si tudi mi zastavljamo cilje. Ko ga dosežeš, si zadovoljen. Res pa je, da si cilje zastavljaš bolj sproti, kajti vsak dosežek ti poveča ambicije, kar pa je vsakemu razumljiva in vsakdanja stvar. V alpinizmu je morda samo ta posebnost, da že malce pred vrhom, ali pa vsaj ob sestopanju že delamo nove načrte.«

In kakšen je zdaj vaš načrt, naslednji cilj? So v naših stenah še problemi, ki pomenijo recimo IX?
»Še dosti je problemov, tudi devetic«

Pa ne poveste, kje. Ste alpinisti kot gobarji, ki pravijo, da gobe so, samo mest ne odkrijejo?
»Ne, ne. Alpinisti poznajo vse probleme. Je pa res, da si za nekatere niti pomisliti ne upajo, da bi se dalo tam splezati. Za te bo treba še dosti trenirati. So pa smeri, ki se prosto ne bodo dale preplezati. Recimo »pajkova mreža« v Ospu, kar so zadnjič pokazali tudi na televiziji. Po tistem stropu dvorane in potem naprej gor se prosto sploh ne da preplezati.«

Zdajle lahko razjasniva pomemben »laični problem«. Kaj je pravzaprav prosto plezanje, kajti večinoma si pod tem izrazom predstavljamo to, da pač lezete po steni, neprivezani, in če vam prijem popusti ali da vam noga spodrsne - adijo. Pa menda ni čisto tako.
»Žal daleč od tega. Prosto plezati pomeni, da premaguješ steno zgolj z lastno močjo, da se ne smeš dvigniti s prijemom za klin in da kline uporabljaš samo za varovanje. V prvenstveni smeri, kjer še ni klinov, moraš pač sam zabijati, toda ne sme ti biti klin v pomoč pri dviganju, temveč samo za varovanje. In soplezalec ravna enako. Napreduje zgolj s prijemanjem za skalo in ne za kline. Pa naj vas ne vznemirja, da niste vedeli, kaj to pravzaprav pomeni, kajti zgodilo se je, da so tudi izkušeni alpinisti imeli o tem napačne predstave«

Kaj za vraga pa je potem tisto, ko nimate nobene prave opreme s seboj in lezete predvsem sami? Je to tisto soliranje ali kaj?
»Da. To so pa solo vzponi. Takrat skoraj nimaš opreme s seboj. Če je težka smer, imaš s seboj kakih 10 m vrvi, da sam sebe varuješ. En konec vrvi privežeš nase, pa jo potem potegneš skozi klin in drugi znova privežeš nase. Se pravi, da imaš od klina kakih pet metrov možnosti napredovanja. Potem pa se primeš za kakšen dober oprimek, odvežeš en konec in vrv potegneš k sebi«.

Če pa ti takrat slučajno popusti oprimek ali stojišče, je s tabo konec?
»Ja, v tem primeru pa to drži. Toda na tak vzpon ne greš kar tako. Biti moraš res dobro pripravljen. Predvsem psihično. Znano je, da si takrat tudi mnogo bolj zbran, da lahko morda preplezaš celo več, kot bi v navezi. Tudi če si prvi v navezi, se mi zdi, da lažje premagaš zahtevnejše stvari, kot če si drugi. Vsaj jaz.«

Bi lahko zase našteli pet svojih največjih uspehov?
»Težko, če bi že, bi bil na prvem mestu uspeh v Patagoniji, kjer imajo zdaj slovensko smer, ki smo ji sicer najprej rekli Hudičeva zajeda, pa Hudičev steber v Koloradu, ki je ocenjen z IX-, pa Steber Šit pa prva zimska ponovitev smeri JLA v Šitah, zadnje prvenstvene smeri. Kaj vem, kaj bi še naštel.«

In naprej?
»Vso jesen bom še treniral, nato pa vso zimo podredil pripravi za odpravo v Himalajo prihodnje leto. Sicer pa je načrtov še več, kajti zagnan pa sem, zagnan. Tega mi ne manjka.«

Kar »zaplezala« sva se s Silvom tudi v najinem pogovoru. O atletskih začetkih v JLA, o 8. mestu na prvem slovenskem maratonu, o začetkih tam okrog leta 1977, o tem, da do 30. leta starosti še lahko dosegaš vrhunske rezultate, torej mu ostane še kakih šest let, o samodisciplini v steni, o tem, da on vendarle tudi uživa v gorah, da se usede in pogleda naokrog, o koncu kariere, ko moraš nehati in je najboljše, da se odločiš v pravem trenutku in se ne poskušaš vrniti, ker je to lahko usodno. O tem, da mu v domžalskem Termitu, kjer dela, gredo na roko in odobrijo tudi dopust, ko gre za posebne podvige, o starših, ki so bili najprej proti alpinizmu, pa so se morali s Silvovo dejavnostjo pač sprijazniti.
»Plezati da, tudi najtežje stvari, a s pametjo. Tveganje je nesmiselno, ker vzame ves mik plezarije. V steni si, da jo premagaš, da uživaš v uspehu, ne da bi se šel ubit,« rad razmišlja športni plezalec 24-letni Silvo Karo. Res vrhunski alpinist in športnik.

Stane Trbovc
Jana, 24. september 1984
 

 

eXTReMe Tracker