Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Z gorami ostaja večen tudi Nejc

24.04.1983


Jernej (Nejc) Zaplotnik
* 15. april 1952, † 24. april 1983

torek, 24. april 1984, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 3496

Gorenjski glas - Stojan Saje: Ob prvi obletnici tragedije pod Manaslujem

Našel je svojo pot. Že kot deček je ljubil življenje v naravi in kmalu se je zazrl v gore; postale so mu drugi dom. Tja so ga vodili številni alpinistični cilji, ki jih je nosil v sebi. Stal je na treh himalajskih osemtisočakih, vzpon na četrtega pa je krivično pretrgala krutost narave.

Zgodilo se je na današnji dan, 24. aprila 1983. leta, na poti proti 8156 metrov visokemu vrhu, Manasluja. Plaz kamenja in ledu se je zrušil med prvim in drugim taborom prav tam, kjer so se vzpenjali trije alpinisti. Utrnil je dve mladi življenji; na gori je za vedno ostal tudi Nejc Zaplotnik.
Kar štirinajst od enaintridesetih let svojega življenja je posvetil alpinizmu. V domačih in tujih gorah je opravil prek štiristo vzponov, med katerimi so bili številni prvenstveni ali pa zelo težavni. Kot edini Jugoslovan še je povzpel na tri velikane med gorami sveta Makalu, Skriti vrh (Hidden Peak - Gašerbrum) in Mount Everest. S plezalnimi dosežki se je zapisal v vrh jugoslovanskega in svetovnega alpinizma. Bil je tudi inštruktor gorskih vodnikov v Nepalu in uspešen ekstremni smučar.

Na Manaslu se je namenil s splitsko alpinistično odpravo, da bi z vzponom po novi smeri prek mogočne južne stene gore dodal jugoslovanskim alpinističnim uspehom še eno zmago. Verjel je vanjo, saj se je v gorah vedno počutil varnega in se zavedal, da je gospodar položaja. Iztirjenim naravnim silam vendarle ni mogel biti kos. Gore, o katerih je menil, da so brezmejne kakor njegove sanje, so zanj postale večne.

Prav z gorami, s katerimi povezanost je na svojstven način opisal v literarnem prvencu Pot, ostaja večen tudi Nejc. Njegova Pot vodi - kakor je v spremni besedi k drugi, dopolnjeni izdaji knjige konec lanskega leta občuteno zapisal dr. Miha Potočnik - stran od sveta, kjer se mora venomer hiteti, kjer je čas gospodar, kjer često materialna tvarina in njen »sijaj« velja in obvelja več kot duševna sreča. Kot skromnost. Tudi kot pravo iskreno prijateljstvo. Pot vodi v svet, ki za marsikoga ne zna več obstajati ali sploh ne obstaja več, in sedaj nenadoma presenečen ugotovi, da ta - je. To je svet, ki si ga marsikdo še kako želi, pa ne more do njega, ali pa se ga tudi boji in ga zato neosnovano obsoja, ker bi bile tamkaj porušene vse njegove vsakodnevne norme. Ker bi se tamkaj lahko - izgubil! Tam, kjer se še da srečati s preprostostjo, življenjem, ki je v svoji navidezni revščini tako drugačno, pa tako bogato obenem za tiste, ki ga znajo živeti. Predvsem se vanj vživeti, ga zaživeti in doživeti. Z vso eksotiko zraven. Potem je tudi trpljenje lažje.
Postaja Nejc, se sprašuje Potočnik, s svojo tragično smrtjo in svojim -
drugačnim - življenjem junak? Človek, ki si je upal in drznil pobegniti stran od ustaljenih navad večine? In brez oklevanja pokazati na napake in zmote? Da jih ni veliko, njemu podobnih, zatrjujemo tudi mi!

S. Saje
Gorenjski glas, 24. april 1984

eXTReMe Tracker