Delo.si - Viki Grošelj: ... kjer prebivajo bogovi - Zakaj je Šiša Pangma za plezalce vselej izjemno zanimiv cilj?

Šiša Pangma, 8046 metrov visoka himalajska gora, leži povsem na tibetanskem ozemlju. V jeziku domačinov njeno ime pomeni cvet nad travnato planoto. Prav takšno jo doživi opazovalec, ko jo prvič zagleda s 5100 metrov visokega sedla Lalung La. Kot mogočna ledena vrtnica zasije na obzorju. Nezemsko visoka, nedostopna in obenem mamljivo privlačna. V jeziku sanskrt nosi ime Gosainthan, kar pomeni Božje bivališče. Nomadi, ki jo v svojem nenehnem boju za preživetje, kot orjaško ledeno svetišče, opazujejo s pustih, negostoljubnih tibetanskih planot, ji boljšega imena ne bi mogli dati. Če kje, potem prav gotovo tam visoko na stičišču belih pobočij s turkiznim nebom prebivajo bogovi.

Plezalno raziskovalna zgodovina Šiša Pangme je precej kratka. Leta 1945 je vrh skiciral Peter Aufschnaiter, ki je s Heinrichom Harrerjem potoval po Tibetu. Leta 1949 se ji je na 20 kilometrov približala angleška odprava pod Tillmanovim vodstvom, ki je raziskovala območje Langtang. Leto kasneje pa ji je na eni svojih raziskovalnih odprav še deset kilometrov bliže prišel švicarski raziskovalec Toni Hagen. Istega leta so Kitajci zasedli Tibet in ga zaprli za tujce.

Tako se zlata doba prvih pristopov na osemtisočake v letih med 1950 in 1960 Šiša Pangme sploh ni dotaknila. Leta 1961 je bila Šiša Pangma edini še ne preplezani osemtisočak in tudi edini tako visok vrh, na katerega človek niti ni poskušal priti. Šele leta 1963 so Kitajci sami pripravili ogledno odpravo in raziskali goro do višine 7100 metrov.

Po kitajsko

Leta 1964 so se Šiša Pangme lotili zares, in to na »kitajski način«. Do baze na višini 5900 metrov so zgradili cesto in tja prepeljali vse potrebno. Zgradili so pravo bazno vas, v kateri ni manjkala niti kinodvorana. Moštvo je štelo kar dvesto članov, ki so šli skozi silno naporne treninge in testiranja, vse pod geslom »več potu in treninga, manj bolečin pri plezanju«. Gore so se lotili s severa in na njenih pobočjih postavili šest višinskih taborov. Iz zadnjega na višini 7700 metrov je 2. maja proti vrhu odšlo deset plezalcev. Po dobrih štirih urah plezanja je vseh deset doseglo vrh ter se tudi srečno vrnilo v tabor. V naslednjih dneh so varno sestopili do baze. V izjavi za javnost so svoj uspeh pripisali visoki morali in kolektivnemu duhu komunizma, ki je takrat obvladoval vse pore kitajskega življenja. Avstrijec Herbert Tichy, prvopristopnik na osemtisočak Čo Oju, je kasneje duhovito opisal svoje srečanje s kitajskimi plezalci v Hongkongu, ki priča o tem, da je bil komunizem kot vodilna ideologija še kako prisoten tudi pri kitajskem plezanju na osemtisočake.

Šele leta 1980 je kitajski pritisk na staroselce v Tibetu tako popustil, da so odprli meje za organizirane skupine tujcev, kamor so prištevali tudi himalajske odprave. V tem in naslednjem letu so Nemci in Japonci ponovili smer prvopristopnikov, Reinhold Messner pa je s Friedlom Mutschlehnerjem preplezal prvenstveno varianto levo od sedaj že klasične smeri.

Veliko pozornost svetovne plezalne javnosti je leta 1982 pritegnila majhna angleška odprava pod vodstvom Douga Scotta, ki se je lotila še neraziskane južne stene gore. V alpskem slogu jim je v treh dneh uspelo preplezati zahtevno smer v območju velikega žleba, ki prereže 2500 metrov visoko steno desno od vrha. Osemindvajsetega maja so Scott, Roger Baxter Jones in Alex MacIntyre dosegli vrh. V naslednjih dveh dneh so, spet po novi smeri desno od vrha, srečno sestopili nazaj pod steno. Poljakom je leta 1985 uspelo preplezati novo smer po zahodnem grebenu gore.

Branik budistične vere

Čeprav Šiša Pangma leži tik ob meji z Nepalom in čeprav mimo nje vodi glavna cestna povezava med Katmandujem in glavnim mestom Tibeta Lhaso, so morale vse tuje odprave opraviti bistveno daljšo pot do vznožja gore. Toga kitajska pravila in nezaupanje do tujcev so zahtevala najprej prihod v Lhaso; tam so uredili vse formalnosti in se šele potem napotili skoraj tisoč kilometrov daleč nazaj proti meji z Nepalom. Pot pod južno steno Šiša Pangme se namreč začne v naselju Nyalam na višini 3700 metrov, ki je samo 40 kilometrov oddaljeno od nepalske meje. Kljub dejstvu, da so bile odprave zato precej dražje, verjamem, da plezalcem ta dolgi ovinek do cilja ni bil prav nič odveč. Cesta jih je iz starodavne, mistične Lhase, ki je bila vse do leta 1980 skoraj povsem zaprta za tujce, vodila skozi najbolj zanimiva tibetanska mesta proti zahodu. Gyantse, Šigatse in Tingri še danes obiskovalce prevzamejo z izjemnostjo in lepoto. Prevoziti so morali več pettisočmetrskih sedel, s katerih se odpirajo pogledi na visoko tibetansko planoto, velika turkizna jezera in belo kuliso Himalaje na jugu.

Dodaten mik za zahodne obiskovalce Tibeta je dejstvo, da je še danes prava trdnjava in branik budistične vere. Prav vera je njenim prebivalcem lajšala preživetje v teh težkih podnebnih in kasneje žal tudi političnih razmerah. Dalajlama, njen najvišji predstavnik, že od leta 1959 živi v izgnanstvu v Indiji. Zaradi težkih razmer za bivanje na tej v povprečju več kot 4000 metrov visoki planoti, zaradi bližine najvišjih vrhov sveta, budizma in kitajske zasedbe so Tibetanci eden najbolj prepoznavnih narodov našega planeta, čeprav štejejo le pet milijonov prebivalcev in jih milijon in pol živi v izgnanstvu.

Slovenska operacija Tibet

Leta 1986 so Kitajci končno dovolili tujcem vstop v Tibet tudi prek mejnega mesta Zangmu. Tega leta se je začela tudi slovenska »operacija Tibet«. Tako jo je poimenoval Tone Škarja, ki ima zanjo tudi največ zaslug. Skupaj z ženo Jožico in Andrejem Štremfljem so opravili prvo slovensko ogledno odpravo v Tibet. Poleg območja, kjer stoji 8201 meter visoki Čo Oju, so raziskali tudi možnosti vzponov v južni steni Šiša Pangme. Med raziskovanjem sta Škarja in Štremfelj opravila še prvi pristop na 6240 metrov visoki Kang Ri.

Jeseni leta 1983 je Tone Škarja vodil prvo slovensko odpravo na Šiša Pangmo. Njen cilj je bila zahtevna južna stena gore. Poleg vodje smo jo sestavljali še Stane Belak, Filip Bence, Viki Grošelj, Pavle Kozjek, Marko Prezelj, Andrej Štremfelj in Iztok Tomazin. Pridružila sta se nam še zdravnik odprave Žare Guzej in snemalec Matjaž Fistravec.

Zasnovana je bila tako, da bi po postavitvi baze pod steno in predhodni aklimatizaciji naveze dveh ali treh plezalcev skušale preplezati steno v alpskem slogu, in to po različnih smereh. Drzen načrt, a povsem v skladu z usmeritvijo vrhunskega plezanja v Himalaji ter glede na močno in izkušeno moštvo tudi povsem realen.

V času aklimatizacije so Belak, Bence, Kozjek in Štremfelj opravili prvi pristop na sedemtisočak Njanang Ri, drugi pa so preplezali nekaj okoliških pet- in šesttisočakov. Žal so bolezni precej premešale načrtovane sestave navez, a na koncu se je vse dobro izteklo. Andrej Štremfelj in Pavle Kozjek sta v treh dneh preplezala prvenstveno smer po centralnem stebru v južni steni in 19. oktobra dosegla vrh. Istega dne sva s Filipom Bencetom, v desnem delu stene po delno prvenstveni smeri, prav tako v alpskem slogu prišla na rob stene na višini 7500 metrov. Tam sva se srečala z Andrejem in Pavletom, ki sta že sestopala z vrha. Skupaj smo prebili noč na grebenu. Zjutraj sta Andrej in Pavle kljub Kozjekovim omrzlinam presodila, da bosta lahko sama sestopila v dolino, kar jima je še isti dan tudi uspelo. Midva s Filipom pa sva zato lahko nadaljevala proti vrhu. Dolg greben in globok sneg sta tako upočasnila najino napredovanje, da sva vrh dosegla šele ob osmih zvečer po kitajskem času. Za Filipa je bil to prvi več kot osem tisoč metrov visok vrh, meni pa osmi in četrti v manj kot letu dni. Petega novembra 1988 sem stal na vrhu Čo Oja, 30. aprila 1989 na vrhu Lotseja, deset dni kasneje na vrhu Everesta in 20. oktobra še na Šiša Pangmi. To je bilo moje res veliko himalajsko leto, na katero sem ponosen še danes. Do polnoči sva se vrnila do šotora na grebenu in naslednji dan srečno sestopila v dolino.

Kljub zdravstvenim težavam Belaka, Prezlja in Tomazina, ki bi verjetno opravili še kakšen imeniten vzpon, je bila slovenska odprava Šiša Pangma 1989 ena naših najuspešnejših. Takrat še niso podeljevali svetovnih alpinističnih nagrad zlati cepin. Naveza Kozjek-Štremfelj bi si jo za prvenstven vzpon v alpskem slogu po osrednjem stebru nedvomno zaslužila.

Zahtevnejša in bolj nepredvidljiva

Leta 1993 je štiričlanska slovenska odprava pod vodstvom Mateja Kranjca – v njej so bili še Urban Golob, Drejc Karničar in Iztok Tomazin – poskušala ponoviti smer prvopristopnikov. Z gore naj bi se skušali spustiti na smučeh. Žal jim ni šlo vse po načrtih. Kranjc in Tomazin sta 19. in 20. oktobra dosegla 8012 metrov visoki srednji vrh gore. Za dolg in zahteven greben do glavnega vrha pa jima je zaradi močnega vetra in nevarnih opasti zmanjkalo moči. Z višine 7500 metrov sta potem odsmučala v dolino. Z iste višine je smučal tudi Karničar.

V kasnejših letih je več slovenskih odprav poskušalo doseči vrh Šiša Pangme, a izkazalo se je, da je gora veliko zahtevnejša in bolj nepredvidljiva, kot so plezalci pričakovali. Dve sta poskusili v južni steni in ena v vzhodni, a so vse zaradi prevelikih objektivnih nevarnosti odnehale. Kar šest odprav, na katerih so sodelovali Slovenci, pa je do leta 2012 poskušalo ponoviti smer prvopristopnikov. A le Tomažu Humarju je leta 2002, kot pridruženemu članu kazahstanske odprave, uspelo doseči glavni vrh gore. Štajerskim plezalcem pod vodstvom Aca Pepevnika je uspelo osvojiti 8012 metrov visoki Srednji vrh, drugi pa so odnehali precej niže. Seveda se to ni dogajalo le Slovencem. Ob številnih odpravah, ki so leta 1994 plezale na Šiša Pangmo, sta le dva plezalca dosegla glavni vrh, eden spomladi in eden jeseni.

V naslednjih letih ni bilo dosti drugače. Večina odprav poskuša po smeri prvopristopnikov, a greben s srednjega na glavni vrh je dokaj zahteven in praviloma izpostavljen močnim vetrovom. Po podatkih kronistov se kar 95 odstotkov plezalcev zadovolji z dosego srednjega vrha. Nekaj ur zahtevnega grebena na glavni vrh in nazaj večini pomeni preveliko tveganje in so zadovoljni, ker so presegli višino 8000 metrov ter dosegli enega od vrhov na vršnem grebenu Šiša Pangme.

Na gori je bilo preplezanih celo nekaj imenitnih smeri, ki pa se niso končale na glavnem vrhu. Recimo vzpon slovite trojice Kurtyka, Loretan in Troillet v južni steni, ki so ga zaključili na Srednjem vrhu. Ali pa Lafaillov solo prvenstveni vzpon, ki ga je končal na Zahodnem vrhu. Vse to so vrhunski dosežki in velika dejanja, ki vzbujajo spoštovanje, a vseeno kaže pritrditi Krištofu Wielickemu, ki se je odločno zavzel za to, da naj se vsaka preplezana smer konča na glavnem vrhu osemtisočaka.

Projekt 14 x 8000

Na Šiša Pangmi je 18. septembra 1987 Poljak Jerzy Kukuczka kot drugi na svetu za Reinholdom Messnerjem dokončal svoj projekt 14 x 8000. Z Arturjem Hajzerjem sta vrh dosegla po novi smeri prek zahodnega grebena. Leto prej, ko je Messner kot prvi preplezal vseh štirinajst osemtisočakov, mu je Kukuczka poslal nekoliko »teniško« sporočilo: Čestitke za grand slam. Messner mu je leto kasneje vrnil kompliment s sporočilom: »Jerzy, ti nisi drugi, ti si veliki!« Simpatični gesti dveh, ki spadata med največje himalajske plezalce.

Šiša Pangma sicer ne slovi kot posebno zahteven osemtisočak, a statistika govori povsem drugače. Tudi slovenska. Do leta 2012 je glavni vrh Šiša Pangme po različnih smereh poskušalo osvojiti kar enajst slovenskih odprav, a le dvema je uspelo. Še posebej atraktiven cilj za najboljše plezalce sveta je seveda južna stena gore. Skoraj vsako leto se v njej vrstijo poskusi plezalcev z vsega sveta. Nekaterim uspe, drugim ne, žal pa se kakšen poskus tudi tragično konča. Leta 1983 je na gori v smeri prvopristopnikov zaradi pljučnega edema umrl Švicar Fritz Luchsinger, prvopristopnik na Lotse leta 1956. Izkušeni himalajec je, potem ko mu je pri 59 letih uspelo stopiti na vrh Daulagirija, pri 62 letih poskušal še na Šiša Pangmi, a se je poskus tragično končal. Leta 1999 sta pod južno steno v plazu umrla eden najboljših ameriških plezalcev Alex Lowe in njegov soplezalec Dave Bridges.

Kot osemtisočak bo Šiša Pangma za plezalce vselej izjemno zanimiv cilj, še posebej pa za tiste, ki jih Tibet dodatno privlači s svojo lepoto, duhovnostjo, burno preteklostjo in trpko sedanjostjo.

Viki Grošelj
Foto: Irena Mrak