Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ta prečudoviti gorski svet (4.)

22.03.1984

Teleks/G-L: Ta prečudoviti gorski svet (1.)

Teleks/G-L: Ta prečudoviti gorski svet (2.)

Teleks/G-L: Ta prečudoviti gorski svet (3.)


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

četrtek, 22. marec 1984, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1800

Teleks (1984) - Franček Knez: Pajkova pajčevinasta streha

Tista leta, ko sem začel resneje plezati, sem prvič slišal za kraško vasico Osp. Še zdaj se živo spominjam, kako so mi fantje, takrat že »stari« alpinisti, pripovedovali o silno previsni steni, ki da je pred nekakšno podzemeljsko jamo nedaleč od te vasi. Pripovedovanja so bila tako živa, da sem postal radoveden in sem se odločil, da si sam ogledam to velikanko, ki je, kot so dejali, nikakor ni mogoče preplezati.

Tako sva nekega petkovega večera z Andrejem Palirjem iz Košnice pri Celju že v trdi temi pripešačila do vasi in tam zavila na levo na ozko stezo, ki naju je peljala skozi gozd, katerega podrast je menda iz samega trnja. Čuden, nenavaden svet se mi je prikazoval v tej temi pred očmi: trnje me je vleklo sem in tja in mi trgalo obleko, ponekod je po stezi tekla voda in mi močila obutev in noge, skale nenavadnih oblik so se postavljale pred naju.
Končno se je pot vzpela in goščava je bila za nama. Prišla sva pod steno, kjer nameravava prenočiti. Po tleh zloživa spalne vreče, zakuriva, si pogrejeva hrano in zlezeva v puh. Ko tako pred spanjem ob steni opazujem črno temačnost nad seboj, se mi zdi, da ta stena sploh ni previsna; verjetno so se fantje ušteli in so vsaj malo pretiravali, ko so se ustrašili kakšne težavice.
V tem prepričanju sem zaspal. Toda ko sem se zjutraj zbudil in pogledal proti nebu, da bi videl, kakšno vreme se obeta za ta dan, sem namesto neba zagledal skalni svod, ki se je bočil daleč nad naju. Govorice so bile torej resnične!
Takrat, pred kakšnimi petimi leti, sta bili v ostenju potegnjeni le dve smeri, ki so ju splezali naši rojaki iz Trsta. Zanje je bila ta stena karseda primerna, saj je dobesedno pred vrati njihovega mesta, poleg tega pa je zaradi milega podnebja mogoče tod plezati v kopnem celo pozimi. Toda preden jim je uspelo potegniti v njej prvo smer, so imeli s steno precej dela. Za težjo smer so zaradi kompaktne skale uporabili celo vrtalni stroj, stena pa se jim je upirala kar celih devetdeset dni.
Menda je bil med prvimi, ki so se spopadli s to steno, tržaški alpinist Comici. Kjerkoli se jo je lotil, je bila nedostopna, močno previsna in brez razpok, v katere bi bilo mogoče zabiti klin in se varovati.
Veliko pozneje se je pokazalo, da ponekod razpoke vendarle so. Izkazalo se je celo, da je mogoče skoraj povsod plezati samo z navadnimi klini in da svedrovci skoraj nikjer niso nujno potrebni.
Stena pri Ospu, le nekaj kilometrov daleč od Črnega kala in prav toliko od državne meje, ki poteka nad Trstom, je pravzaprav del Osapske jame: tam je mogočen vhod v kraško podzemlje tega dela klasičnega Krasa. Visoka je kakšnih sto petdeset metrov, skoraj vseskozi je previsna, šele njen končni, vršni del pa postane navpičen. Tak je tisti njen del, ki se je najdlje upiral plezalcem.
Zdaj je v Osapski steni že kakšnih petindvajset plezalnih smeri, od katerih je dvanajst mojih, in poleg tega še kakšnih deset variant, od katerih sta dve moji.

Zamisel izpod Fitz Roya
Ni torej čudno, da sem zadnja leta vzljubil to divje kraško okolje in rumeno previsno pečevje, saj sem postal njegov reden gost. Privadil sem se vreščanju ptic, ki so se spreletavale po kapnikih, kjer je stena najbolj previsna, in tam iskale zatočišče pred zunanjimi neurji. Privadil sem se tudi cviljenju netopirjev, ki so ob večerih odletavali iz jame na lov in se pred jutranjo zoro vračali v svojo večno temo in varne spodmole.
V jesenskih in spomladanskih večerih smo pod steno kurili ogenj in se pogovarjali o možnostih za nove smeri.

Minevali so dnevi, minevali meseci in leta. Zagrizeni alpinisti so ta čas splezali vrsto smeri, o katerih smo se še pred nekaj leti pogovarjali, da bi jih bilo komajda mogoče splezati. Samo z navadnimi klini smo plezali smeri, kjer navidez ni niti najmanjše špranje, v katero bi ga lahko zabili. Sam sem v teh letih nasploh splezal svojih enajst smeri in dve varianti v tej steni samo z navadnimi klini, samo za eno smer pa sem moral uporabiti svedrovce.
Ko sem postal že stari znanec te stene, sem začenjal naskrivaj pogledovati tudi v desni del ostenja, ki je najbolj previsen in se v spodnjem delu začne z veliko streho, s katere vise kapniki. Škilil sem sicer tja, vendar se mi je tiste čase zdela zamisel preveč drzna, da bi bilo vredno o njej natančneje premišljevati. Toda z leti je dobivala vse trdnejšo podlago.

Ta zamisel se je izoblikovala daleč od stene. Konec lanskega leta smo v puščobnih ledenih dneh in nočeh pod Fitz Royem v južnoameriški Patagoniji kovali načrte, kaj bi bilo vredno postoriti, ko se vrnemo v domače stene. Takrat sem Janezu Jegliču in Silvu Karu, članoma domžalskega alpinističnega odseka, omenil, da bi se lahko lotili največje strehe na svetu. Oprema, ki smo jo imeli v Južni Ameriki, je bila karseda primerna za take načrte; če bi zdržala vse muhe Fitz Roya, bi jo lahko uporabljali tudi pri Ospu. Razlagal sem jima svoj načrt, risal po zraku in v led, kako sem videl ta del stene - in oba navdušil. To streho sem vzel na piko že precej pred odhodom v Južno Ameriko. V začetku lanskega leta, ko sem začenjal enoletni dopust, namenjen plezanju po domačij in tujih stenah, sem sestavil spisek želja, za katerega seveda ni vedel nihče razen mene. Ena od velikih želja je bila Patagonija, kjer so po mojem prepričanju najlepše gore na svetu, druga velikanska želja je bila streha pri Osapski jami.
Preden me je prevzela ta druga želja, sem ocenil višine, dolžine in druge razdalje v strehi. Potem sem se lotil iskanja znanih in preplezanih streh po svetu. Tako sem ugotovil, da je bila v začetku lanskega leta največja streha v Dolomitih, in sicer v zahodni Cini. Dimenzijam primerno so jo imenovali »Streha sveta«, saj je dolga štirideset metrov in je videti kot narobe obrnjene stopnice. Njene težavnosti in mogočnosti ne zmanjšujejo niti prekinitve, kjer se čisti strop spremeni v navpično ali nekoliko previsno steno.
Naša streha v Ospu je v enem kosu dolga sedemdeset metrov, skupaj z navpičnimi odstavki in previsi pa še dvajset metrov več. To pomeni, da je več kot dvakrat daljša kot največja znana preplezana streha na svetu!
Zato je bila Osapska streha eden od mojih velikih ciljev, ki sem si jih postavil v začetku lanskega leta.

Tlaka na ogromnem stropu
Po vrnitvi iz Patagonije domov smo se Janez, Silvo in jaz najresneje lotili dela v Osapski steni, pod katero smo spet prišli enega od koncev tedna v začetku letošnjega januarja. Brez veliko govorjenja smo s prstom potegnili s tal smer po začetnem navpičnem delu, ki se položi v strop, se nekajkrat prekine navzdol in navzgor, se prelomi v previs in od tod postavi pokonci ter se proti vrhu celo nekoliko položi.
Potem smo se spravili k delu.
Sprva smo plezali zelo počasi. S težavo smo našli kakšno razpoko v stropu, kamor smo pritrdili klin. Večinoma smo s svedrom dolbli drobne vrtine, v katere smo potem zabijali svedrovce.
Ko človek, ki ne pozna tega težaškega dela, prebere »dolbli smo drobne vrtine, v katere smo potem zabijali kline«, tega pol stavka v trenutku vsesa v spomin. V resnici traja včasih ure dolgo, preden je opravljeno to kamnoseško delo. Predstavljati si je treba plezalca, pripetega z vrvmi in opasanega s pasom, kako visi na stropu, s hrbtom navzdol kot pajek, in vztrajno nabija s kladivom po jekleni špici, jo vrti med prsti in dolbe z njo v kompaktno apnenčasto steno drobno luknjo. Ko je dovolj globoka, je treba vanjo vsaditi klin svedrovec in ga tako pritrditi, da drži človeka in zdrži tudi njegov padec.
Takšno delo se v težkih previsnih stenah brez razpok nadaljuje ure in ure dolgo.

To težaško delo smo na osapski strehi izmenoma opravljali vsi trije. Začeli smo v soboto navsezgodaj zjutraj in za tisti dan končali takrat, ko nas je mrak pregnal s strehe. Nadaljevali smo v nedeljo zjutraj s prvim svitom in končali tako zgodaj, da smo še ujeli primeren avtobus, ki nas je pripeljal v Ljubljano in mene naprej domov na Štajersko, onadva pa v Domžale. Naslednji petek pozno popoldne smo že spet razprostrli spalne vreče pred vhodom v Osapsko jamo in naslednja dva dni trdo delali.
Delali smo izmenoma, saj vsi trije naenkrat nismo mogli vrtati. Ko so vrtalca začele boleti roke in ko so ga začeli prijemati krči, se je spustil po vrvi na tla, po isti vrvi pa je splezal na strop naslednji iz trojice in nadaljeval tlako predhodnika.
Le nekajkrat se nam je posrečilo okoli kapnikov, ki so ponekod viseli s stropa, obesiti vrvne zanke. Tako smo se zaupali tem krhkim izrastkom, ki so se nekajkrat - k sreči - odlomili že pri rahlem potegu. Seveda si ni težko predstavljati, kako bi se končal naš podvig, če ne bi zdržali teže človeškega telesa, ki bi se odlepilo s te ogromne strehe.
Po štirih dneh plezanja, se pravi po dveh sobotah in nedeljah, ki smo jih preživeli na stropu kot pajki, pripeti na svoje tenke pajčevine - plezalne vrvi, smo splezali do roba strehe.
Tisto sobotno popoldne, ko smo bili na koncu, smo šele prav dojeli razsežnost tega nekdanjega jamskega stropa. Če bi pod njega položil ljubljanski nebotičnik, bi bilo nad zadnjim nadstropjem še precej praznine, saj je streha »v enem kosu« dolga sedemdeset metrov. Izoblikovana je tako, da je glavna smer vodoravna, nekajkrat pa jo prekinjajo kratki odstavki, kjer se strop za nekaj metrov dvigne v previs ali spusti navzdol, proti zemlji, tako da je treba plezati navzdol, vendar vseskozi najmanj v previsu.

Razsežnosti, ki jemljejo dih
Zdaj, ko smo bili na koncu stropa, smo lahko našo streho primerjali s »Streho sveta« v Dolomitih, ki naj bi bila največja na svetu. Saj je streha v Cini vendar skoraj polovico krajša od naše v Ospu! Poleg tega je »Streha sveta« kljub vsemu lažja od naše: največji vodoraven odstavek je dolg deset metrov, sicer pa je ta streha vseskozi podobna obrnjenim stopnicam. Nobenega dvoma ni, da se je treba odkriti plezalcem, ki so zmogli to streho v Dolomitih, saj si vsakdo lahko predstavlja, kaj pomeni plezati kot pajek. Toda v primerjavi z našo je tista v Dolomitih vendarle skromnejša, saj je dolga »samo« štirideset metrov.
Pomembna se mi zdi že ena primerjava: streho v Cini so plezali, pravzaprav delali v njej kar mesec dni, kot je zapisano v opisih tega podviga. Mi trije smo se ubadali z vodoravnim delom naše strehe dva konca tednov, se pravi štiri dni, kar pomeni, da smo morda vendarle dobro delali.
Vendar s tem naše delo v Osapski strehi še ni bilo končano. Ko smo bili na robu stropa, smo bili na dobri polovici smeri, ki smo si jo pred dobrim tednom dni s prstom začrtali po zraku in s tem teoretično potegnili v steni novo smer. Na koncu strehe se namreč nad kotlino dviga še osemdeset metrov rjavega previsa ...
Predstavljajte si velik vhod v podzemsko jamo: mi smo najprej splezali steno od tal do jamskega stropa, preplezali nato strop, ki se nadaljuje s previsom ter se nato postavi pokonci in se čisto pri vrhu stene nad jamskim vhodom naposled le nekoliko položi. To je naša smer v osapski steni.
Plezanje previsov je v normalnih plezalskih razmerah težavna zadeva. Mi pa smo bili kar veseli, ko smo bili v previsu, saj je na koncu koncev le laže biti v previsu kot na stropu. Vsekakor pa je bistveno laže nabijati s kladivom stoje v stremenih, obešenih na klin v previsni steni, kot pa leže na hrbtu v zankah, obešenih pod strop. Tisti, ki je že kdaj težaško delal pod stropom, zna z drugačnimi očmi gledati umetnine, ki so jih slikarji naslikali na obokanih cerkvenih stropovih.

Tretjo soboto našega dela v Ospu, se pravi peti dan plezanja strehe, smo se lotili zadnjega dela stene, rumenega previsa, ki nam je še zapiral pot do vrha.
Čeprav smo delali pod streho, smo vendarle čutili vplive zunanjega vremena. Tisti teden je na Krasu močno deževalo in je na dnu pod steno narava nalila pravo majhno jezerce. Vsakokrat, ko bi se spuščali s strehe in predajali delovno štafetno palico naslednjemu, bi pristali sredi tega jezera, kamor bi moral priti tudi naslednji plezalec. Zato smo spodnji konec viseče vrvi pritrdili na bližnji zid in se potem kot Tarzani vsakokrat zagugali od tod skozi gosto grmovje proti drugi strani jezera, nad vodo nekajkrat zanihali, dokler se nismo ustavili, in se nato s prižemo dvignili do stropa. Ko je bila ta operacija opravljena, je eden od dveh, ki sta bila spodaj, s tanjšo vrvico potegnil konec vrvi iz vode do zidu. Spuščanje je potekalo po obratnem zaporedju, le da sta plezalca na tleh potegnila tistega na vrvi s Prusikovo vrvico k zidu.
Povedati je treba, da je bilo že samo plezanje »na delovno mesto« dokaj naporno: s prižemo je bilo treba vsakokrat splezati šestdeset metrov visoko, kar je toliko kot na vrh visoke stolpnice, ker je vrv prosto visela v zraku, se je vrtela okrog svoje osi, plezalec pa okrog vrvi. To sukanje je bilo tako počasno, da si je bilo mogoče spotoma ogledovati okolico. Posebno zanimiv je bil pogled navzdol na krošnje dreves globoko pod nami in na jezersko gladino, v kateri smo se nehote ogledovali tudi mi, ki smo bili tedaj na vrvi nad jezercem.
Po takem plezanju na pajčevinasti niti, dolgi šestdeset metrov, se je bilo kar prijetno spet dotakniti skale, pa čeprav je bila nad glavo.
Šesti dan plezanja, ko je bilo najhujše delo že za nami, smo vsi trije splezali na rob previsnega ostenja. Za nami je bila streha, pod nami jezerce in pot, po kateri smo prišli nad nami nepremagan del stene. Če bi se dvigal navpično nad nami, bi bil hitro za nami. Vendar je bil močno previsen. Dolg je osemdeset metrov, vendar visi kakšnih dvajset metrov navzven, v previs.
Zdaj smo sicer plezali dosti hitreje kot v spodnjem delu stene, vendar smo morali kljub temu uporabiti dosti klinov, ki pa so zaradi slabih razpok slabo držali, nekateri odstavki pa so bili vendarle taki, da smo jih lahko splezali prosto.
Okoli poldneva, ko so se po nebu še vedno vlačili cmeravi oblaki in ko je bilo grmovje globoko pod nami še vedno mokro od dežja, smo dosegli rob stene.

Razpisana nagrada za prvo ponovitev
Bili smo na vrhu. Šest dni je trajalo to plezanje, šest dni smo zares garali, da smo preplezali devetdeset metrov strehe ali sto petdeset metrov stene. Če drugače preračunam, pomeni to dva metra stene vsako uro dejanskega plezanja.
Toda če primerjam to smer z nekaterimi drugimi v tej steni, ki so »samo« navpične ali ponekod previsne, nikjer pa ni strehe, in če primerjam, kako ogromno časa so nekateri potrebovali za svoje smeri, sem lahko zelo zadovoljen z našim dosežkom. In če primerjam našo streho s »Streho sveta« v Dolomitih, ki naj bi bila najmogočnejša, ter mesec dni plezanja v njej, z našimi tremi konci tednov, sem lahko močno zadovoljen tudi s tako primerjavo.
»Kako naj imenujemo to našo smer?« smo se spraševali, ko smo bili na vrhu.
Predlagal sem, naj bi jo imenovali »Pajčevinasta streha« in moja soplezalca sta se popolnoma strinjala s tem.
Tako se je imenovala, dokler se je niso začele lotevati druge naveze, ki so jo preprosteje imenovale »Pajkova streha«. To novo ime se je že prijelo - pa naj se smer imenuje tako!
Ko smo tisti zadnji letošnji januarski konec tedna odhajali domov, so se oblaki že razkadili in sonce je obsijalo steno. Nisem si mogel kaj, da ne bi pogledal nazaj. Obstal sem - in zazdela se mi je silno lepa. Svetila pa se je, kot bi bila vsa iz zlata.
Kljub temu sem bil kar malo žalosten.
Lepota in spomini so ostali in živijo v meni, toda zadnji skrivnostni čar stene je zbledel.

Vendar sem uresničil zadnji veliki cilj, ki sem si ga zadal za tisto leto, ko so mi šli v celjskem EMO tako na roko, da so mi dali dopust za intenzivno plezanje.
Ko smo se vračali proti domu, smo Silvo, Janez in jaz razglabljali o tem, v kakšnem času bi bilo mogoče preplezati to smer zdaj, ko je že potegnjena in ko je ni treba več vrtati. Bili smo soglasni v oceni, da bi jo dobre naveze zmogle v enem dnevu.
Vendar smo bili prepričani, da bi morale biti res »hudičevo dobre«.
»Tako dobra naveza pa bi že morala dobiti kakšno posebno priznanje!« je menil Silvo. »Mislim, da bi ji ga lahko podelili kar mi, ki smo smer potegnili«
Tako sva s Silvom tisto nedeljsko popoldne sklenila, da plača on prvi navezi, ki prepleza Pajkovo streho v enem dnevu, kosilo, jaz pa toliko piva, kolikor ga sodi h kosilu, da je žeja pošteno potešena.
Doslej se je za to priznanje sicer že potegovalo nekaj navez, vendar, ga ni dobila še nobena.

Konec

Franček Knez
TELEKS, 22. marec 1984
 

Oznake: ALP, PrV
eXTReMe Tracker