Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ta prečudoviti gorski svet (3.)

Teleks (1984) - Franček Knez: Moje smeri v zadnjih problemih Centralnih Alp

Na pot smo tokrat odšli trije, ki smo do takrat že večkrat plezali skupaj in smo se dobro poznali: Jože Tučič - Joka iz alpinističnega odseka TAM v Mariboru, Tone Galuf iz alpinističnega odseka Slovenska Bistrica in jaz. Vreme je bilo jasno in sončno, kot se spodobi za začetek junija, nihče od nas treh pa tudi še ni bil poročen, kar je pomenilo, da vsaj glede tega nismo bili tako vezani kot nekateri naši kolegi, ki so si vse težje odtrgali kakšen dan za plezanje.
Če ne upoštevamo presedanja v Brigu, smo se do Zermatta v osrčju Centralnih Alp pripeljali naravnost iz Ljubljane. Trdno smo se namenili preplezati kakšno težjo smer v štiritisočaku Matterhornu, sam pa sem se na tihem odločil, da grem tja po prvenstveno smer.

V Zermattu smo se ustavili le toliko, da smo nakupili hrano in še nekaj najpotrebnejših plezalskih zadev, ki jih pri nas ni bilo mogoče nabaviti. Sprehajali smo se po tem izrazito turističnem kraju v vznožju mogočnih vršacev, se ustavljali pred izložbami, kjer smo vedno znova ugotavljali, da imamo za svoje želje bistveno pretenke denarnice, in se čudili natančnim Švicarjem, ki vedo, kako se streže turizmu. V kraju namreč ne dovolijo vožnje z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi, ki bi onesnaževala okolje. Ker pa turisti, posebno petičnejši, verjetno ne bi zmogli prepešačiti kraja, so jim na voljo avtomobili na baterijski pogon ali kočije s konjsko vprego.
Ker si zbiralci turističnega denarja z nami ne bi mogli čisto nič pomagati, smo po tem bežnem ogledu sedli na žičnico in se odpeljali do vznožja Matterhorna. Na prostranih pašnikih smo si izbrali primeren prostor, postavili šotor in se utaborili. Toda ko smo ravno nameravali začeti uživati sadove brezdelja in se predajati gorski pokrajini, se je pokvarilo vreme. Pobrali smo torej opremo, pospravili hrano in odšli do koče Hornli kakšnih 3200 metrov visoko, ki stoji pod vznožjem enega od grebenov Matterhorna in ki se imenuje enako kot koča. Od tod in po tem grebenu je najlažji dostop na vrh Matterhorna, najnormalnejša smer, ki jo zmorejo celo dobri planinci ob spremljavi izkušenih gorskih vodnikov in alpinistov.
V tej koči smo se utaborili in nameravali počakati, dokler se vreme ne bo izboljšalo.
V dolini je deževalo, okrog koče je že snežilo, stene so bile zavite v oblake, okrog vrhov je pihal močan veter.

Dva dni smo pogledovali skozi okno in se vsakih nekaj ur sprehodili do hišnih vrat, da bi se vedno znova prepričali o čisto nevzdržnem vremenskem stanju. Medtem smo ugotovili, da smo v dolini vendarle kupili premalo hrane, saj nismo računali s tem, da se nam bo vreme pokvarilo že kar na začetku. Tako smo se odločili za pešačenje v dolino, da se v koči ne bi čisto zaležali in da bi od tod prinesli hrano, ki bi nam zadostovala celo za desetdnevno čakanje, če bi bilo potrebno.
Po nekaj dneh takšnega lenarjenja človeka mine potrpežljivost in ga začne ubijati brezdelje. Težko smo si sicer predstavljali, kako bomo prestali morebitne naslednje deževne dni, vendar smo hkrati sklenili počakati izboljšanje, četudi bi morali čakati do jeseni.

Iskanje prvenstvene smeri
Oblaki so se raztrgali dva dni po našem izletu v dolino, zato smo bili naslednje jutro že pod severno steno Matterhorna. Nameravali smo si jo predvsem ogledati in ugotoviti, če bi bil možen kakšen prvenstven vzpon. Prehodili smo ledenik in pobočje pod steno, vendar smo morali na koncu koncev ugotoviti, da smo prišli precej let prepozno in da je severna stena na vseh koncih že preplezana.
Zato smo se odpravili čez greben pod zahodno steno, kjer smo z grebena dolgo opazovali ostenje. Žal smo morali ugotoviti, da se nam tam ne obetajo ugodni pogoji: kamenje je padalo predvsem tam, kjer bi bilo še mogoče preplezati prvenstveno smer. Zato smo opustili tudi misel na vzpon v tem delu stene.
Nekoliko razočarani smo se vrnili v kočo. Nikoli prej ne bi tako mislili, takrat pa nam je bilo kar v uteho, da se je vreme spet pokvarilo: še sreča, smo si dopovedovali, da nismo šli v steno, ko je vreme spet tako pasje.
Ponovno smo dva dni lenarili, preden se je vreme popravilo. Tokrat je kazalo, da se bo vreme za nekaj časa vendarle ustalilo, saj je bila temperatura petnajst stopinj pod ničlo. Naslednje jutro smo spet pobrali opremo in odšli proti italijanski strani, pod južno steno Matterhorna. Tam se nam je vendarle pokazala možnost za idealen vzpon v srednjem delu stene. Čeprav slovi ta stena kot najnevarnejša zaradi krušljivih skal, padajočega kamenja in ledu, smo imeli veliko sreče: prišli smo ravno v takem času, ko je bilo izredno mraz, ko je bila celotna stena zaledenela in ko je bilo kamenje primrznjeno vanjo, kar je bilo skoraj toliko kot zagotovilo za varen vzpon. Nismo si mogli kaj, da ne bi še isti dan krenili v steno in začeli plezati.

V spodnjem delu so bile v glavnem še položne in poledenele plošče, ki pa so se kmalu končale in nas pripeljale v navpičen del ostenja, posejan s številnimi previsi in strehami. Vsaj v naših mislih je veljal ta del vzpona kot ključno mesto. Tolažili smo se: če premagamo ta del, bomo v bistvu že opravili največje delo.
Vendar se je kmalu izkazalo, da zadeva le ni tako težavna, kot se je sprva kazala. Ogromna 80-metrska zajeda nam je omogočila vzpon prek številnih previsov in sten. Toda ko smo prišli čez ta pas strmih skal, so se nad nami odprla enako težka mesta, kot so bila ta, poleg tega pa smo se precej zmotili glede razdalje. Ko smo namreč opazovali steno od spodaj, se nam ni zdela tako velikanska, kot je bila v resnici.
Bližal se je večer, mi pa smo bili še vedno v predelu streh in previsov. Prav neprijetno bi bilo tod preživeti noč, kajti tam ni bilo niti polic niti prostorov, kjer bi lahko vsaj kolikor toliko udobno sedeli. Zato smo pohiteli dalje in po 80 metrih dosegli lažji del stene in prve ozke police, kjer smo si lahko uredili bivak. Poiskali smo udobno polico, pravzaprav idealen kraj za bivakiranje, kjer smo poravnali dokaj veliko ploščad, ki je bila dovolj široka za vse tri.
Noč je bila spokojna in v steni se ni prav nič dogajalo. Celo kamenje in led je hud mraz prikoval h gori. Večerjali smo in na zanesljivo čistem zraku zaspali.

Plezanje s presekano vrvjo
Naslednje jutro je bilo še vedno vedro in peklensko mrzlo. Če bi takšne temperature še držale, se tudi vreme ne bi pokvarilo, kar bi nam seveda zelo ustrezalo.
Nadaljevali smo vzpon po položnejšem delu stene, kjer pa je bilo zato veliko snega in ledu, ki sta nam jemala dragocen čas. Tako nismo napredovali nič hitreje kot prejšnji dan. Vseskozi smo se vzpenjali tako, da sem sam plezal naprej in pritrdil vrv, na katero sta se pripela prijatelja s prižemami in tako hitreje napredovala. Kljub težavnemu terenu nam je šla stena zelo hitro od rok. Toda čeprav sem kolegoma olajšal delo, tudi njuna ni bila lahka, saj sta žimarila z velikanskima nahrbtnikoma. Za tako dolg vzpon smo namreč potrebovali precej hrane in opreme za plezanje in bivakiranje.
V zgornjem delu stene smo ponovno prišli v težaven in krušljiv svet, ki so ga zapirale pregrade previsov in streh. Plezanje čez ta odsek je bilo karseda naporno, kajti še vedno je bilo zelo mraz, skala je bila zasnežena in zaledenela, oprimki pa nadvse majhni.
V tem delu ostenja se nas je prijela smola, ki bi se prav lahko končala katastrofalno. Ne da bi opazili je pritrjeno vrv razsekalo padajoče kamenje. Zadnji v navezi, Tona, se je tako nepričakovano znašel pod scefranim delom. To ga je tako zmedlo, da ni vedel, kaj naj bi ukrenil, čeprav je visel v zraku na tej vrvi. Začel je vpiti in spraševati, kaj mu je storiti, in opisovati, v kako nemogočem položaju je. Midva, ki sva bila visoko nad njim na varnem stojišču, sva se nemara še bolj ustrašila kot on. Vendar sva reagirala mnogo bolj zbrano; rekla sva mu, naj prižemo nemudoma prestavi nad nasekan del vrvi, namesto da vpije, naj kar najhitreje ukrepa in naj bo zadovoljen in srečen za vsak trenutek, ko ga tako načeta vrv sploh še drži.
Prepel se je sicer, toda hip zatem so mu zaradi naporov in verjetno prav toliko zaradi prestanega strahu popolnoma pošle moči. Obvisel je na vrvi in nama jasno in glasno povedal, da se do naju ne more več povzpeti, ker so mu roke in noge popolnoma odpovedale. To pa je bila seveda resna težava, ki je močno omajala tudi najino moralo. Vendar sva se nekako le zbrala in mu vrgla novo vrv, na katero je navezal nahrbtnik, ki sva ga potegnila k sebi, on pa je brez bremena le nekako prišel do naju.
Vzpon smo nadaljevali tako, da sva z Jokom na vrhu vsakega raztežaja potegnila za sabo še nahrbtnik, Tona pa je plezal brez njega.
Tako se je vse bolj bližal naš drugi večer v steni in je bilo nujno, da najdemo primeren kraj za počitek. To je bilo še toliko potrebneje, ker smo ves ta dan plezali brez predaha, ne da bi dali v usta en sam zalogaj. Zdaj bi bilo nujno potrebno nadomestiti izgubljeno energijo, česar nam stena vse do večera ni dovolila, kajti skala je bila strma, težave pa vseskozi izredno velike.
Proti večeru nam je uspelo priplezati za veliko gredino. Tam smo nameravali postaviti svoj drugi bivak. Pričakovali smo, da bomo na tej gredi našli velike in udobne police, vendar smo se - kot že nekajkrat do takrat - tudi tedaj pošteno zmotili. Pred nami je bilo vsepovsod strmo, razpadlo pečevje, tam, kjer bi naj po vsej logiki bile police, pa so bila strma ledišča. Hkrati smo tudi ugotovili, da se naša smer od tam dalje združi z že preplezano smerjo. Ob vseh teh ugotovitvah smo se odločili, da noč vendarle preživimo tukaj, v svoji smeri. Nesmiselno bi bilo namreč ta večer nadaljevati vzpon po že preplezani smeri in višje zgoraj iskati na grebenu prostor za bivak, saj bi bili vso noč izpostavljeni padajočemu kamenju in ledu, predvsem pa še mrzlemu vetru.
Od vrha nas je ločilo še 150 višinskih metrov. Na eni od polic smo naredili manjši prostorček, na katerem smo za silo lahko ležali. Tam, na tej skromni polici, smo se lotili pripravljanja hrane in kuhanja tekočine. To smo vsekakor morali predvsem nadomestiti, da bi imeli naslednji dan čimveč moči.

Naslednji dan smo namreč načrtovali vzpon na vrh, ki bi bil od tod dalje po že preplezani smeri. Torej se nam je vendarle izpolnila vroča želja, da smo dokončali prvenstveno smer v steni mogočnega Matterhorna!
Meni je ta smer morda pomenila še več kot mojima prijateljema, kajti že dolga leta se mi je po glavi motala misel o prvenstvenem vzponu prek Matterhornove stene. Zdaj se mi je ta želja uresničila, s tem pa sem uresničil tudi svoj načrt, da imam v vseh treh tako imenovanih »zadnjih problemih Alp« tako želene svoje smeri.

Slavne stene Centralnih Alp
Stene Matterhorna, Eigerja in Grandes Jorassesa so se namreč plezalcem zaradi veličine, višine in teže najdlje upirale, zato so dobile zveneče ime »zadnji problemi Alp«. Vsi slavni plezalci preteklih obdobij so namreč šteli za največji dosežek svoje plezalske kariere, če so preplezali kakšno smer v eni od teh sten. Pozneje so začeli plezalci izbirati najtežje smeri vseh treh ostenij. Vendar se je ta kriterij neprestano spreminjal, saj so v tako znanih stenah nastajale vedno nove in nove smeri, vedno težje in težje, tako da je še dandanašnji, ko je tod preplezano že skoraj vse, težko izbrati najboljše in najtežje.
Sam sem si zastavil cilj, da bi v vseh treh ostenjih (in seveda še v nekaterih drugih) začrtal svoje smeri. To mi je s tem zadnjim vzponom v steni Matterhorna popolnoma uspelo. Uspelo mi je še več: po podatkih, ki jih imam na voljo, sem celo edini na svetu, ki mi je to uspelo.
O tem sem premišljeval tisto noč, preden me je tik pod vrhom naše smeri v Matterhornu zmagal rahel spanec.

Steno Eigerja sem prvič preplezal že leta 1982. Najprej sem v rekordnem času ponovil klasično smer, zatem pa sem opravil še prvenstveni vzpon po desnem skalnem stebru. Temu vzponu sem v istem predelu stene lani dodal še en vzpon, ki je za razliko od predlanskega še nekoliko težji. Oba vzpona sem opravil zelo hitro, verjetno tudi zato, ker ta stena ni pretirano visoka.

Stena Grandes Jorassesa je ena od mogočnih sten, pod katero se je mogoče pripeljati z zobato železnico iz Chamonixa. Na postaji Montenvers se začne pot čez ledenik Mer de Glace, ki se konča na ledeniškem pobočju pod steno.
Steno sem prvič preplezal leta 1977 skupaj z Jušem Zupanom, prijateljem iz domačih Rimskih Toplic, ter Vanjem Matijevcem in Vladom Vidmarjem. Zaradi varnosti smo ta vzpon opravili - za razliko od drugih - ponoči. V steno smo se odpravili pozno opoldne, ko je večerno sonce potonilo za bližnjimi vrhovi in je ostenje izgubilo večerni škrlat, predvsem pa se je umirilo od padajočega ledu in kamenja. Ob tej uri smo prestopili obrobno razpoko in se zagrizli v ledeno pobočje te gore. Vzpon smo nadaljevali po zaledenelih lediščih ob soju čelnih svetilk. Takšno plezanje je trajalo vse do jutra, ko nas je nov dan ujel v zgornji tretjini stene. Tam so se končala vsa ledišča in moral sem se lotiti zelo krušljive granitne skale, ki se je izmenjavala s poledenelimi odstavki, kar mi je povzročalo velike težave.
Plezali smo v dveh navezah: midva z Jušem naprej, za nama Vlado in Vanja. Nekajkrat sem na težavnih mestih pritrdil vrv, da so tisti za menoj laže napredovali. Smer smo končali šele proti večeru tega dne, kajti z zgornjim delom smo imeli velike težave, preden smo dosegli oster vršni greben. Na tem grebenu, ki je oster kot nož, pa smo izgubili še nekaj časa, preden smo našli primeren žleb, po katerem smo sestopili na italijansko stran v dolino.
To je bil moj prvi prvenstveni vzpon v enem od treh problemov Alp, le da takrat niti pomislil nisem, da bom nekoč lahko premagal po takih poteh vsa tri ostenja.

Drugi vzpon v tej steni sva leta 1981 opravila z Janezom Skokom iz ljubljanskega Akademika. Tudi to smer sva - enako kot prvo - preplezala ponoči in tudi tu sva imela v spodnjem delu opraviti z zaledenelim ozebnikom, ki naju je pripeljal v osrednji del stene. Tam pa se je izkazalo, da je plezanje po centimeter debelem ledu vsaj v nočnem času nemogoče, ker je svetloba čelne svetilke preslabotna. Odločila sva se preostali del noči prebiti kar v višini, ki sva jo dosegla. Čeprav je bil prostorček neudoben, sva v led le nekako izdolbla plitki kotanji, v bližnje skalne otočke pa zabila več slabih klinov, ki sva jih med seboj povezala in si tako v skoraj navpičnem ledu uredila slabo visišče. Tako sva preživela še nekaj dolgih ur do jutra.
Ob luči novega dne sva se umaknila desno v skale. Tam je bilo plezanje sicer še vedno težavno, vendar varnejše, saj sva lahko uporabila skalne kline, ki so zelo dobro držali.
Vzpon sva nadaljevala do vrha v območje skalnega stebra, po katerem sva dosegla rob stene, od koder sva se po grebenu spustila na ledeno sedlo, z njega izstopila na ledenik ter se po njem vrnila v dolino.
To je bil moj drugi prvenstveni vzpon v enem od zadnjih problemov Alp, v steni Grandes Jorasses.
O teh vzponih sem premišljeval tisto drugo noč v steni Matterhorna, preden me je zdelal rahel spanec.

Beg iz mogočne stene
Toda naša druga noč v tej steni za razliko od prejšnje ni bila več mirna. Večerni hlad je izginil, Matterhorn je objel topel večer, z vrha stene sta začela padati kamenje in led. Noč je bila topla, moja soplezalca pa utrujena in zato ni čudno, da sta trdno spala, medtem ko sam - za razliko od prejšnje noči - skoraj nisem zatisnil očesa. Vedel sem, kaj prinaša ta toplotni preobrat. Ni me skrbelo, da bi se na nas usulo kamenje, pomešano z ledom, saj sem izbral še kar varno prenočišče. Skrbelo me je, kakšno bo vreme naslednji dan. Neprestano sem odpiral zadrgo spalne vreče in gledal v nebo, če morda že ni pokrito z deževnimi oblaki.
Vendar se ni zgodilo nič takega. Še naprej so na nebu utripale zvezde. Kljub lepi noči pa sem premišljeval o slabem. Vedel sem: če bi nas v steni ujel sneg, bi naša vrnitev nenadoma postala nadvse vprašljiva, saj bi bila nemogoča vrnitev nazaj po smeri, od koder smo prišli, ker nismo imeli več s seboj toliko klinov, da bi se spustili do podnožja stene.
Hkrati sem vedel, da je ob slabem vremenu izjemno tvegan tudi vzpon do vrha stene, kajti enemu od soplezalcev so med dosedanjim vzponom že precej pošle moči.
Končno se je le rodilo novo jutro: jasno, brez oblačkov, vendar silno toplo, kar preveč za to višino. Takoj smo se začeli umikati v vzhodni del stene. To nam je uspelo le tako, da smo se nekajkrat spustili in tako dosegli staro smer, ki pelje proti vzhodni steni. To steno sem že od prej dobro poznal, kajti vedel sem, da so jo pozimi celo presmučali. Zato sem računal, da umik tod ne bo problematičen in da bomo tam lahko prišli tudi s tako malo klini, kolikor nam jih je ostalo.
Sredi dneva smo dosegli vzhodno steno in se po njej začeli kolikor mogoče hitro spuščati. Izkušnje in zla slutnja so nas priganjale. Izkazalo se je, da smo tokrat čisto prav računali: nebo se je namreč skoraj nenadoma pooblačilo, kmalu zatem so nas zasuli debeli kosmi snega, poleg vsega pa se je spustila še tako gosta megla, da smo videli le nekaj metrov pred seboj.
Sestopali smo karseda hitro, celo precej hitreje, kot bi smeli v tako strmi steni. Varovali smo se le zasilno. Zavedal sem se nevarnosti, da bi zapadlo veliko snega in da bi se zaradi tega pripodili izpod vrha plazovi, ki se jim ne bi mogli nikamor umakniti, ker bi jih na koncu koncev zagledali šele zadnji hip.
Proti poldnevu smo nepoškodovani priplezali v podnožje stene, od tod pa je peljala popolnoma varna pot do planinske koče Hornli.
Koča je bila polna plezalcev in alpinistov, ki so se pripravljali na vzpone ali se vrnili iz stene, potem ko jih je vreme spodilo »v dolino«. Tam sem tisti večer vprašal enega od alpinistov, kakšno bo naslednji dan vreme. Brez oklevanja mi je odgovoril, da je vremenska napoved dobra, da se bodo čez noč oblaki dvignili in da bo naslednji dan lep.
Čeprav nimam kdo ve kako velikih izkušenj z napovedovanjem vremena v Centralnih Alpah, sem vendarle takoj podvomil v to njegovo trditev. Okrog koče je bila namreč še vedno gosta megla, sneg pa je še kar naprej padal. Vendar se zaradi tega sploh nisem jezil. Čisto vseeno mi je bilo. Naš vzpon je bil končan in pred nami je bila le še pot v dolino.
Spali smo, kot bi nas kdo s kolom po glavi, kar pravzaprav ni bilo niti čudno, saj nam je stena spila veliko moči in smo bili zares močno utrujeni.
Naslednje jutro nismo niti pogledali skozi okno, ker nas je vreme pravzaprav malo zanimalo. Ko smo se dodobra prebudili, se oblekli za odhod v dolino in stopili pred kočo, pa sta nas ujela v veličasten objem gosta megla in silovit veter. Vreme je bilo prav tako kot prejšnji dan. Verjetno je vso noč snežilo, snežinke pa so tudi še zjutraj plesale v vetru. Tako smo zjutraj zagazili do kolen v celec.
Nič nas ni motilo takšno vreme. Prav počasi smo gazili navzdol ter sem pa tja spregovorili kakšno besedo. Toda ko smo prišli do tako položnega sveta, da smo lahko hodili skupaj, se nam je razvezal jezik. Pripovedovali smo si šale, obujali spomine na smešne strani našega zadnjega plezanja in menda kar vse obrnili na veselo vižo.
Menda nam je šele takrat postalo jasno, kako poceni smo jo odnesli v mogočni steni mogočnega Matterhorna.

Franček Knez
TELEKS, 15. marec 1984

Prihodnjič: Preplezana največja streha na svetu
 

15.03.1984

Teleks/G-L: Ta prečudoviti gorski svet (1.)

Teleks/G-L: Ta prečudoviti gorski svet (2.)


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti