Pavel Škofic: Lepo je prebrati mnenje ljudi, ki razmišljajo drugače. Prav pa je povedati, da ima vsak posameznik pravico razmišljati in delovati po svoji vesti, dokler s svojimi dejanji drugim ne dela škode ...
Z veseljem sem prebral pismo Uroša Perka o prvi tekmi Zahodne lige v Radovljici. Vzrok mojega veselja je v tem, da si nekdo vzame čas za razmislek, kaj bi se dalo narediti bolje. Mnenj o tem, kaj šport sploh je in kaj so glavna gibala športnega udejstvovanja je toliko kot je ljudi. Enim je zakon čista rekreacija, nekateri se želijo občasno pomeriti med seboj, nekateri čutijo neobvladljivo slo po zmagovanju, nekateri pa sovražijo že samo idejo, da bi se ukvarjali s športom. Kdo ima prav? O tem nočem imeti svojega mnenja. Vsak ima pravico do svojega dojemanja pomena športa.
Mnenje g. Perka, da so tekme v Radovljici neprijazne do otrok, je lahko za koga čista resnica. Za ilustracijo bralcem moram zapisati, da v Radovljici v dveh zaporednih vikendih organiziramo dve tekmi po enakem principu že nekaj let zapored. Ena je izvedena v okviru pokala regij iRCC, ki smo ga soustanovili s somišljeniki iz Avstrije. Na letošnji tekmi je sodelovalo 193 tekmovalcev iz 7 držav. Druga najboljša udeležba v pokalu je bila 172 udeležencev – tudi v Radovljici. Najmlajša udleženka stara 6 let je prišla iz Nemčije. Izdati smo morali posebno dovoljenje, saj v razpisu ne predvidevamo nastopa tako mladih otrok. Osem urno vožnjo je opravila tekmovalka iz Madžarske. Iz Splita je prišla večja skupina tekmovalcev. Komaj verjamem, da vsi ti otroci in mladostniki pridejo v Radovljico in plačajo štartnino, da potem lahko trpijo. 297 tekmovalcev na letošnji tekmi Zahodne lige je ponovitev absolutnega rekorda udeležencev na tekmah Zahodne lige. Izenačen je bil rekord tekme – v Radovljici. Ne vem, kako starši in trenerji prisilijo otroke na tekmo v Radovljici. Sam le stežka verjamem, da se pravega plezalca, da prisiliti v kaj takega. Enega imam v hiši in če se odloči, da nečesa ne bo naredil, je vsak trud nesmiseln.
Gospod Perko omenja slabo stanje v slovenskem alpskem smučanju. Tudi tu so lahko mnenja deljena. Letošnja sezona Tine Maze bo zapisana v zgodovino alpskega smučanja za večno. Je to vredno več ali manj od dosedanjih uspehov alpskih smučarjev. G. Perko lahko to gleda na en način, jaz na drugega. Kdo ima prav? Ante Kostelič je s svojim pristopom napravil revolucijo in sprožil plaz diskusij in nasprotovanj. Cela družina je šla skozi epopejo, ki bi jo marsikdo označil za čisto norost. Je imel prav? Tudi glede tega se nočem opredeljevati. Trdim pa, da uspeha nebi bilo, če bi otroka v takem pristopu ne našla določenega užitka.
Glede delitve na boljše in slabše tekmovalce smo imeli kar nekaj pogovorov. Za razliko od Vzhodne lige, NLP lige in šolskih tekmovanj se nismo odločili za razdeljevanje otrok. Če se nekdo hoče primerjati z drugimi na tekmovanju mu želimo omogočiti, da se primerja realno. Na ta način imamo enega otroka na zadnjem mestu, v nasprotnem primeru pa dva. Če otroci zadnje mesto jemljejo kot razočaranje, imamo torej le polovico razočaranih otrok.
Vrednost zmage v tolažilni skupini pa je tudi precej relativna zadeva. G. Perko gleda to na en način, nekdo drug ima lahko popolnoma drugačno stališče. Kdo ima prav? Ne verjamem, da kdo pozna odgovor s katerim bi se vsi strinjali. Tekma v Radovljici je edina tekma na kateri so smeri postavljene tako, da je dovoljena uporaba vseh oprimkov. Vsi ostali prireditelji postavijo več smeri v različnih barvah na isto steno. Otroci se morajo potem paziti katere oprimke lahko uporabijo in katerih ne smejo. Pri nas so označene le meje smeri – vse ostalo je dovoljeno. Višine plezanje so omejene tako, da mlajši otrok na vrhu z nogami ni višje od dveh, starejši pa ne višje od dveh in pol metrov. To je enako ali nižje kot predpisujejo varnostna priporočila v predpisih in precej pod višinami, ki jih naši otroci plezajo na treningih. Računati je treba, da tekmovalci v toku celodnevnega tekmovanja opravijo več kot 10000 vzponov.
Kljub temu, da vse stike med varnostnimi blazinami prekrijemo s ponjavami ali tankami blazinami, se pri tako velikem številu zgodi tudi kakšna manjša nesreča. Letošnja najhujša je bila krvaveča glava otroka, ki se je zaletel v zid, ko se je podil naokoli po zaključku tekmovanja. Vsako nesrečo obžalujemo, jo analiziramo in v sledečem letu uporabimo dodatne varnostne ukrepe. Računati na to, da ne bo pri takem športu prišlo do nobenega zvina, pretegnjene mišice ali počenega prsta je verjetno žal pretirano pričakovanje.
Ob tem pismu g.Perka se spomnim na čase, ko sem bil tudi sam prepričan, da obstajajo enostavni odgovori. Da vsi odgovori niso tako preprosti, sem ugotovil, ko sem opazoval razvoj svojih sinov in se posvečal organizaciji tekem za iRRC ter Zahodno ligo. Sedaj mi je jasno, da nikoli ne moreš stvari narediti tako, da bi bile všeč vsem. Odločiti se je treba za pot v katero verjameš in na kateri imaš zadosti somišljenikov, ki so pripravljeni na to pot iti s srcem. Sam sem prepričan, da ekipa, ki deluje v Radovljici ustreza temu kriteriju. Prejmemo veliko pohval in mnogi komaj čakajo naslednjo tekmo v Radovljici. Verjamem, da bi bil najboljši način, ki bi nas večino prepričal, da g. Perko dejansko pozna pravo pot, da enostavno organizira tekmo po formuli, ki bo osrečila veliko večino otrok, staršev in trenerjev. Trdno sem prepričan, da je to sposoben narediti. Upam le, da ne bo ostal na pol poti in se zadovoljil le z iskanjem napak pri drugih ter poveličevanju lastnih nepotrjenih idej.
Pavel Škofic – načelnik ŠPO Radovljica