Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ta prečudoviti gorski svet (1.)

01.03.1984


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

četrtek, 1. marec 1984, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2756

Teleks (1984) - Franček Knez: Hudičeva zajeda Fitz Roya

Komaj pet nas je bilo, ki smo konec lanskega leta prišli z juga Južne Amerike: vodja domžalske alpinistične odprave na Fitz Roy v Patagoniji Stane Klemenc, njegova klubska tovariša Silvo Karo in Janez Jeglič, Joco Balant iz alpinističnega odseka Rašica in jaz. Posrečilo se nam je tisto, kar se ni doslej še nikomur na svetu: po zajedi smo v nadvse neugodnih vremenskih razmerah, kakršne tam vedno vladajo, priplezali na vrh.

Franček Knez, 28-letni avtoelektrikar iz celjske tovarne EMO, se je konec leta 1982 odločil za eno leto obesiti službo na klin, vzeti neplačan dopust in samo plezati. Svetlolasi in modrooki mladi mož iz Rimskih Toplic se je za to odločil po treznem premisleku: že do takrat je ves prosti čas posvetil plezanju po najtežjih smereh v domačih in tujih gorah, vendar poleg rednega dela nikakor ni mogel uresničiti vseh načrtov, ki si jih je zadal na vrhuncu svoje plezalske kariere. »Glavni cilj v tem letu je bil preplezati čim več prvenstvenih smeri v različnih gorah,« nam je te dni pripovedoval Franček Knez, »predvsem pa še v tujih stenah. Ko zdaj delam obračun tega leta, sem vesel, da sem v Matterhornu preplezal novo smer. Izpolnila se mi je največja želja, da sem uspešno plezal v Patagoniji, kjer so najlepše gore na svetu. Prav tako mi je všeč, da sem v plezalskem eldoradu, v Yosemitih v Severni Ameriki, splezal pet prvenstvenih smeri, od tega dve v znamenitem El Capitanu in tri v sosednjih stenah.«
Sprva je mislil, da izredno težavnih smeri v Yosemitih ne bo zmogel, saj prihaja tja vsako leto ogromno najboljših plezalcev z vsega sveta. Ko mu je uspelo, so bili nad tem presenečeni celo domačini, Američani, in ga spraševali, čemu je prišel tja. »Da bi imel v plezalsko tako znani dolini svoje smeri,« jim je odgovoril.
Franček Knez pleza deset let in se nima za »klasičnega« alpinista, ampak predvsem za plezalca. V tem desetletju je splezal 1400 smeri, od tega 380 prvenstvenih, samo lani pa 306, pri čemer mu ni šlo za število, ampak za kvaliteto.
Bil je na več alpinističnih odpravah v največja pogorja sveta: leta 1978 v perujskih Andih, leto dni pozneje na odpravi na Mont Everest, dve leti pozneje na Everestovega soseda Lhotse, predlanskim je bil spet v perujskih Andih, lani pa v Yosemitih v ZDA in Argentini, kjer je skupaj s kolegoma potegnil na Fitz Roy izjemno težko prvenstveno smer.
Poleg tega je splezal veliko ponovitev in prvenstvenih smeri v Dolomitih in Centralnih Alpah. Predlanskim je, na primer, sam v komaj šestih urah preplezal severno steno Eigerja, za katero so prej najboljše alpinistične naveze potrebovale en dan, vse druge pa so morale običajno vsaj dvakrat bivakirati v steni. Lani je - prav tako sam - v komaj štirih urah preplezal Bonattijev steber v Druju, gori iz skupine Mont Blanca nad Chamonixom v Franciji. »Severno steno Eigerja sta zdaj vsaj dva alpinista preplezala v dobrih petih urah,« pravi Franček Knez, »prepričan pa sem, da bi bilo mogoče tudi ta rekord še izboljšati na štiri ure. Tudi Bonattijev steber bi tedaj preplezal prej kot v štirih urah, če bi natančno poznal smer in ne bi nekoliko zašel.«
Lani se je na vseh plezalskih podvigih financiral sam; Planinska zveza mu je dala le kakšno sedmino denarja, ki ga je porabil za vožnje in najskromnejše bivanje v tujini, edina delovna organizacija, ki mu je pomagala, pa je bila Delavska enotnost, po kateri je imenoval smer v Patagoniji. Največji del denarja je moral zaslužiti čisto sam. Tako je v začetku lanskega leta popravljal fasade nekaterih mariborskih stolpnic, visokih kakšnih sedemdeset metrov, s katerih so zaradi vetra začele odpadati aluminijaste plošče. Februarja in marca lani je po pet dni v tednu čisto sam visel obešen na vrvi in v vetru, mrazu in snegu delal do onemoglosti ter se trikrat dnevno preoblačil, ker je bil do kože moker in prezebel. Tako je zaslužil petdeset milijonov starih dinarjev, kolikor bi gradbeniki sicer porabili samo za postavitev gradbenih odrov, za Kneza pa je bila to osnova za njegovo vrhunsko športno udejstvovanje, ki je tudi v čast republike in države.
Potem ko je v začetku letošnjega leta skupaj s tovarišema preplezal še največjo streho na svetu, Pajkovo streho pred Osapsko jamo, so bili njegovi največji načrti v glavnem uresničeni. Izpeljal bi jih sicer rad še več, vendar mu je zmanjkalo denarja. Tako ima za letos edino ta načrt, da bi čim več delal in s tem zaslužkom poplačal lanske dolgove, kolikor jih še ima. Eden izmed redkih vrhunskih športnikov je, ki si je moral možnosti za svoje vrhunske dosežke zaslužiti sam.

Marjan Raztresen

Patagonija leži na jugu Argentine v bližini Ognjene zemlje; to je tudi najjužnejši del južnoameriških Andov. Čeprav je višina teh edinstvenih granitnih igel »komaj« okoli 4000 metrov, je vpliv obeh oceanov na vreme na tem območju tako močan, da se le redko zgodi, da je tod nekaj dni zapovrstjo lepo vreme. Razen izdatnih snežnih padavin pa v teh gorah gospodari pravi orkanski veter. Zaradi vseh teh nevšečnosti je Patagonija za plezalce pravi pekel. Toda čeprav je razvpita kot območje z najslabšim vremenom in je med plezalci na slabem glasu, pomeni za vse plezalske skrajneže nenehen izziv. Obiskovalcev ji ne manjka, le redke pa so odprave, ki se lahko pohvalijo z zmago.
Že takrat, ko iz doline zagledaš mogočno steno 3200 metrov visokega Fitz Roya, ti pritegne pozornost velika zajeda v desnem delu stene. Nič ni zatorej čudnega, če so jo doslej poskušale preplezati že številne odprave pred nami. Pravijo, da so se je prvi lotili Argentinci, nato Švicarji, Japonci in drugi, vendar preplezal je ni nihče. Lahko, da je bilo teh poizkusov še mnogo več, le da zanje ne vemo. Mnoge zanimive reči v zvezi z dogodki o osvajanju Fitz Roya smo namreč zvedeli šele, ko smo se vračali v domovino.
Že v prvih letih mojega plezanja mi je po naključju prišla v roke revija, v kateri so bile fotografije patagonskih gora. Njihova lepota me je zasvojila in v meni pustila dolgoletno hrepenenje. Končno se je želja po vseh teh letih pričela le uresničevati. Že leto pred odhodom smo se na odpravo temeljito pripravljali. »Padale« so težke letne in zimske smeri in smo na pot nazadnje krenili res temeljito pripravljeni. Še tik pred odhodom sem v domačih pečeh preplezal zelo težavno smer »Mrtvaški pajek« in ji dal najvišjo oceno.

Vrag ima mlade
Tako pripravljen sem pomirjen sedel v letalo, ki me je skupaj z drugimi člani odprave poneslo v Buenos Aires. Da ne bi po nepotrebnem izgubljali dragocenega časa, smo takoj odleteli naprej v Rio Galegos. Tam smo nakupili hrano in drugo potrebno opremo, jo naložili na majhen kamion in tako otovorjeni krenili naši pustolovščini naproti.
Prašna cesta nas je vodila čez sivo pampo, poraslo z nizkim grmičastim rastlinjem. Stane Klemenc in Joco Balant sta sedela v kabini, mi trije, Silvo Karo, Janez Jeglič in jaz, pa pod ponjavo v prikolici. Le redko smo na naši poti naleteli na naselja: kakšna osamljena hiša s hlevom je stala daleč kje ob kakem izviru, okoli pa so se pasle krave ali ovce. Včasih tudi ure in ure ni ničesar, zatem pa opaziš belo okostje poginulega goveda.
Ko se tako vozimo že pol dneva in se do sitega najemo prahu, nam naenkrat prebode gumo. Veliko časa porabimo, preden jo zamenjamo. Da pa ima hudič mlade, je znano, kajti Joco opazi, da nam iz rezervoarja teče bencin, ki ga imamo že tako ali tako malo. Vendar se izkaže za mojstra tehnike in z lepilom zamaši luknjo na tanku.
Potujemo naprej, vreme je vse slabše, veter nosi deževne kaplje. Ujame nas noč, zato se ustavimo v bližnji gostilni. Te so sicer tod okoli bolj redke - le vsakih nekaj sto kilometrov je kakšna. Najprej poskrbimo za prazne želodce, pri čemer nam uspešno pomaga natakar, ki teka okoli nas in nam streže tako hitro, da bi bil pri nas gotovo med najhitrejšimi šprinterji. Zatem se zleknemo v postelje in utonemo v prijeten spanec.
Takrat še nisem vedel, da od tiste noči skoraj dva meseca ne bom spal v postelji.
Drugi dan krenemo naprej. Pokrajina se spremeni. V daljavi se izza oblakov sramežljivo kažejo prvi zasneženi vrhovi. Vozimo se ob velikem jezeru. Okoli poldneva se pripeljemo do hotela, kjer se konča cesta. Od tod naprej vodi le še steza čez drn in strn. Raztovorimo opremo. Nebo je na gosto zastrto s črnimi deževnimi oblaki, iz katerih se vsake toliko časa vsuje ploha solz. Gore niti ne vidimo; zremo v temno gmoto nevihtnih oblakov in čakamo, kdaj bomo ugledali našo goro. Še isti dan se nam nasmehne sreča. Vojaki, ki stražijo mejo s Čilom, nam s konji znosijo opremo čez deročo vodo do bližnje kolibe. Kmalu zatem sedim tudi sam na konjskem hrbtu. Hudournik sega konju skoraj do trebuha. Spomnim se, da je verjetno prav tu, na tem kraju ta kalna voda pogubila člana francoske ekspedicije izpred dvajsetih let. V spomin nanj se imenuje vrh poleg Fitz Roya.
V kolibi zakurimo kamin in si skuhamo večerjo, nato pa poležemo po prašnih tleh.
Vreme je lepo, zato odidemo Janez, Silvo in jaz naprej proti našemu bodočemu baznemu taboru. Pot nas vodi skozi gozd. Po nekaj urah se srečamo z manjšim jezerom. Tla postajajo vse bolj močvirnata, vendar se čez čas zemlja spremeni in vedno več je skal.
Velike ledeniške struge so tu gozd razrezale na posamezne dele, ki spominjajo na zelene otočke. Ob robu gozda štrli veliko posušenih debel; vsa bela so kot mučeniki, ki stegujejo v nebo okleščene okončine. Orkanski veter, ki tod divja pogosto, ne prizanaša nikomur - ostanejo le najmočnejši.
Na majhni ravnici, v zavetju gozdnega roba, je prostor, kjer bo naš bazni tabor. Tam že stojita dve utici, postavljeni iz posušenih drevesnih debel. Zavetje je skromno, zato poleg postavimo še dva šotora.
Joco in Stane sta ostala v dolini. Za nami bosta prišla čez dan ali dva, z njima pa vsa ostala oprema, ki jo bodo znosili vojaki z mulami.

Med plazovi in ledeniškimi razpokami
Sami krenemo dalje proti steni Fitz Roya. Ko se vzpnemo na vrh peščenega pobočja do zaledenelega jezera, prvič uzremo to goro v vsej njeni veličini. Pogled je res enkraten.

Alpinistični slovarček
KAMIN - široka razpoka (približno tako velika, da lahko vanjo zleze človek)
PREVISNO - strmina, katere naklon je večji od 90°
PLEZALNIKI - posebne copate, ki jih uporabljajo za zelo zahtevno plezanje
STOJIŠČE - prostor, s katerega varujejo soplezalca. Lahko je to polica, če pa te ni, se plezalec pripne na kline (in od tod varuje soplezalca)
RAZTEŽAJ - dolžina vrvi pri plezanju (običajno 40 metrov)
ODSTAVEK - mesto
ŽIMAR - priprava, ki omogoča plezalcu vzpenjanje po pritrjeni vrvi

Hoja je čedalje napornejša. Sneg gazimo do pasu in šele popoldan zakoračimo po platoju do podnožja mogočne stene. Od tu je pogled na steno še mogočnejši. Prevzame me poseben občutek, ob katerem pozabim na vse težave, ki smo jih prestali, preden smo prišli do sem.
Pod skalnim stebrom splezamo v ledeno razpoko. Njeno dno zravnamo in tako pridobimo prostor za opremo, tukaj pa bomo tudi prespali. Temperatura v tej naši improvizirani »sobi« je nizka - giblje se od minus pet do minus osem stopinj. Vreme je zelo slabo in čakamo, da se bo izboljšalo. Ker nič ne kaže na bolje, se stene lotimo tudi v takih razmerah. Plezanje je seveda zdaj še težje, tako da napredujemo izredno počasi.
Enega najslabših dni plezam skupaj s Silvom. Ure in ure stojim na stojišču, pri tem pa naju sneg vztrajno zasipava, tako da kmalu ne vidim okoli ničesar več. Vrv zdrsne kakšen centimeter, se ustavi - in tako traja to celo večnost. Nenadoma mi s kakšnih dvajsetih metrov prileti na glavo kamen. Pred sabo naenkrat vidim nešteto rumenih svetov, vendar jih prešteti ne morem. V glavi mi dolgo časa zveni čudna melodija. Ko se mi zdi, da se je vse dobro končalo, občutim, da mi za ušesom polzi nekaj toplega. Kri! Kmalu je sneg okoli mene rdeče obarvan. Potipam se po glavi, luknje ne najdem. Torej ne bo nič z dolivanjem pameti. Zaradi mraza pa tudi kri kmalu zmrzne ...
Silvo končno le spleza raztežaj do konca in vrneva se v našo ledenico.
Več dni se nato ukvarjamo s previsnim delom zajede. Po obdobju slabega vremena končno le napoči lep dan. Kar verjeti ne moreva, da je to v Patagoniji sploh mogoče. Počasi se z Janezom vzpenjava po previsni zajedi. Zaradi močnega sonca se topita sneg in led. Od povsod kaplja voda, paziti pa morava tudi na kose ledu, ki padajo izpod vrha. Pred nama je še zadnji del previsne zajede, kjer pod previsnim kaminom naletim na izredno velike težave.
Sezujem čevlje, jih obesim na klin in nadaljujem v plezalnikih. Plezam po zasneženem kaminu, njegove poledenele stene so prava drsalnica. Sopiham in se trudim na vse kriplje, da bi se nekako »pregoljufal« čezenj. Končno se mi posreči. Zaradi odjuge tečejo po steni pravi hudourniki, ki se jim poskušam umakniti pod previs. Tam počakam, da pride še Janez. Ko se zamenjava, se lotim previsa, ki pa je na moč gnil: ko zabijam kline, me prevzema občutek, da se mi bo vse skupaj podrlo na glavo. Nekako vendarle pridem čezenj, toda nad njim me zalije slap vode, še preden se mi posreči zabiti naslednji klin. Preden zabijem vse kline in dosežen lažji žleb, sem že desetkrat skopan. Posledica bo verjetno ta, da bodo moji zobje zaradi šklepetanja postali nekoliko krajši. Ves trd sem že, ko se mi posreči splezati po žlebu do kota, kjer pritrdim vrvi. Nato se oba po njih spustiva pod steno. Preplezala sva prvih štiristo metrov previsne stene!
Nekaj dni še posedamo v naši ledeni luknji, končno pa se naveličamo čakanja in slabega vremena in odidemo v bazo.
Eden izmed takšnih »sprehodov« v bazni tabor bi se kmalu končal tragično.
Med hojo po platoju smo zaradi megle zašli preveč v desno med ledeniške razpoke, ki so pokrite s snegom in zato neopazne. Nič hudega sluteč smo veselo korakali naprej - naenkrat pa se Janezu pod nogami vdre in z eno nogo se znajde v razpoki.
Nato smo previdnejši. Spredaj sedaj koraka Silvo, ki pa tudi kmalu stopi v prazno. Ta razpoka je sicer večja od tiste, v katero je stopil Janez, vendar še vedno - k sreči - ni dovolj velika, da bi bila nevarna. Spet se zamenjamo v vodstvu: tokrat sem spredaj jaz. Naenkrat še meni zmanjka tal pod nogami. Ravno še toliko časa mi ostane, da z roko zagrabim za snežen rob in se obdržim na njem. Hitro se potegnem iz luknje in ko sem zunaj, se zazrem v globočino. Črna tema naznanja njeno globino.
Ko se končno rešimo nevarnosti in ko čutimo trdna tla pod nogami, se vsej zadevi smejemo, kakor da se ni nikomur nič zgodilo.

Pod posteljo se odpre ledenik
Spet se vrnemo pod steno in napnemo nekaj vrvi v poledenelih žlebovih in strmih skalnih odstavkih, vendar nas kmalu zavrne vreme.
Stane nas ves čas oskrbuje s hrano in suho obleko. Brez njega bi bili odpisani, izgubljeni.
Teden dni prej sta nas obiskala Joco in kapetan Rohas. Ko smo ju povabili v naše ledeno domovanje, je Joco samo nemo opazoval razpokano ledeno gmoto nad našimi glavami. Imel sem občutek, da bo zdaj zdaj vzel svinčnik in papir v roke ter pričel računati, kakšna je verjetnost, da se stvar zruši na nas. Silvo mu je - da bi bila mera polna - nato še omenil, da se gmota premika, poseda in kar naprej poka, tako da se je Joco zaradi tega oddahnil šele tedaj ko je bil zunaj.

Alpinistična oznake smeri v Patagoniji
1. Fitz Roy - Hudičeva zajeda VI+ A2 - 8 dni, Silvo Karo - Janez Jeglič - Franček Knez
2. Mermoz - Smer D. E. V - 100° - 60° Silvo Karo - Janez Jeglič - Franček Knez 4 ure

Bilo je nekega večera, ko smo že spali in ko je, kakor vsako noč doslej, pod nami pokal led. Vendar je led naenkrat počil močneje, kot smo bili dotlej navajeni. Počil je ravno pod Janezom, ki je v strahu tako zakričal, da sva se tudi midva s Silvom v hipu zbudila. Še vsa omotična sva ga pričela spraševati, kaj je in kaj se je zgodilo.
Janez nama je hitel pojasnjevati, da se je ob poku pričel pogrezati v razpoko. Z baterijo smo posvetili proti temu mestu in ugotovili, da je nastala v tleh pet centimetrov široka razpoka ...
Vsako jutro, dan za dnem, smo ravnali tla svoje spalnice, ki je vedno visela nekoliko v levo. Pri zadnjem ravnanju smo ugotovili, da smo se znašli za dobrih deset metrov nižje od mesta, na katerem smo bili, ko smo se vselili v razpoko ...
Ponovno nas je zajelo obdobje slabega vremena. Dva dni smo igrali karte, nato smo imeli že vsega zadosti. Naenkrat nam je šinila v glavo neumna ideja: da bi z bivakiranjem dosegli vrh stene.
Naslednji dan se je vreme popravilo in v steno smo krenili vsi štirje. Noč nas je zatekla le sto petdeset metrov pod robom. Le s težavo smo našli majhno poličko, s katere smo odkopali sneg in zasedli vsak svoj prostor za bivak. Vendar smo kmalu ugotovili, da polička ni dovolj velika in da na njej ne bomo mogli prenočevati vsi štirje. Zato se je Silvo usedel in privezal nad naše glave. Da bi laže kinkal, sem tudi sam privezal noge na kline.
Noč je bila izredno mirna, polna zvezd. Pri nas bi to gotovo pomenilo nekaj dni lepega vremena. Tukaj pa se nam je zdelo, da je to le zatišje pred nevihto. Ves zaskrbljen sem skoraj vsako uro upiral pogled v nebo, vendar se ni do polnoči nič spremenilo. Na nebo se ni prikradel niti en sam oblaček.
Tako sem zaspal. Vendar ne za dolgo. Kmalu po polnoči me je prebudila nevihta. Bil sem že popolnoma zasnežen, sneg, ki se je nabral za mojim hrbtom, pa me je vztrajno rinil s police. Medtem ko je silovit veter nanašal (ali bolje rečeno nametaval) velike količine pršiča, smo čakali jutra. Še vedno smo upali, da se bo vreme popravilo, vendar pa je bilo iz ure v uro huje. Veter se je še okrepil, sneg pa je naletaval tako na gosto, da ni bilo mogoče nič videti. Vse okoli nas je bilo ledeno in pokrito z velikimi belimi rožami. Postajalo nam je čedalje bolj jasno, da tu nimamo več kaj iskati in da je že skrajni čas, da pobegnemo iz tega kraja obupa.
Komaj pospravimo opremo, že smo vsi ledeni. Veter nanaša snežne kristale s takšno močjo in tako na gosto, da dostikrat ne vidim pred sabo niti vrvi, po kateri se spuščam. Skozi priprte veke vidim le belo sivino padajočega snega. Mučim se, da bi se pripel na naslednjo vrv, ko naenkrat švigne mimo mene senca, za njo pa slap padajočega snega. Šele ko se vse nekoliko umiri, zagledam pod sabo Staneta, ki se je spustil malo predaleč.
Spuščam se dalje, pazim na globino, tu in tam udarim ob steno, zdaj z glavo, zdaj z roko ali nogo. Včasih drsim po zaledenelih ploščah po hrbtu ali trebuhu. Vse naokoli je tako poledenelo, da ni moč nikjer stati. Končno se le ves moker in raztrgan dokopljem do naše ledene votline. Nisem ne žejen ne lačen, ničesar ne občutim.
Čez pol ure pridejo še drugi.

Po natrgani vrvi na vrh
Ko se vreme popravi, smo spet pod steno. Danes sem jaz na vrsti, da se prvi povzpnem na pritrjeni vrvi. Zadeva pa ni tako preprosta, kot bi si kdo mislil. Vrvi so zaradi slabega vremena močno poledenele, zato je »žimarjenje« zelo težavno, vzpenjanje pa počasno. Nekje na polovici stene se dvigam po zelo slabi vrvi. Visim v zraku, ko naenkrat zdrsnem za pol metra. Opazim, da se je strgal zgornji plašč vrvi, prižema pa se je zajedla v tanka pramena, ki še držita vrv skupaj. Za hip nemočen obvisim in zrem v steno, ki je dva metra stran. Vem, da je pod mano šeststo metrov praznine. Prav nič trdnega ne opazim, za kar bi se oprijel. Počasi odprem prižemo in jo prestavim, kolikor je mogoče visoko. Popolnoma mi je jasno, da gre za »biti ali ne biti«. Nekako pa se mi je vendarle posrečilo pritrditi to pripravo. Bitko sem dobil.
Čez nekaj ur smo na koncu pritrjenih vrvi. Ponovno se lotim plezanja. Težave počasi jenjajo in dokaj hitro smo na robu stene. Zazremo se čez greben na drugo stran. Odpre se nam čudovit razgled na ledeno celino. Proti obzorju se zgrinjajo neskončna ledena prostranstva, posejana z vrhovi gora. Celo uro opazujem ta zanimivi svet ledu. V takšnih trenutkih se čas kar prehitro izteka.
Odpravimo se nazaj v globino, iz katere smo prišli. Spuščamo se vse popoldne, vmes pa pobiramo vrvi, ki smo jih med vzponom pritrdili. Šele na večer smo gotovi in se vrnemo v bivak.
Naslednji dan je vreme spet slabo. Megla zakriva Fitz Roy, kakor da bi mu bilo nerodno pokazati svoj veličastni obraz. Kljub temu vstopimo v steno Mermoza, kajti tudi tu hočem preplezati novo smer.
Lezemo po zaledenelem žlebu. Pod vrhom poiščemo prehod čez skale, tik pod grebenom pa nam pot zapre ledena streha. Nimamo druge izbire, kakor da jo preplezamo. Primem se za njen ledeni rob in se potegnem kvišku. Za trenutek zabingljam v zraku in se le s težavo prevalim čez rob. Toda tu na vrhu piha orkanski veter pa tudi močno sneži. Ali je to nagrada za štiriurno plezanje? Obstanka pač ni, spustimo se nazaj po smeri.
V bivaku poberemo vso opremo. Obloženi z ogromnimi nahrbtniki krenemo v bazo. Dan ali dva nato tam posedamo, ker pa je vreme zopet slabo in smo povrhu še pošteno opikani od komarjev, odidemo v dolino.
Še zdaj doma pogosto premišljujem o tem prečudovitem gorskem svetu, ki je po mnenju nekaterih najlepši na vsem svetu, saj ni nikjer tako lepo oblikovanih vrhov, ki prebadajo nebo. Tako je: ko take lepote okusiš, se z njimi nehote zastrupiš in nimaš več moči, da bi se jim uprl.

Šest dni v Buenos Airesu
Tukaj bi pravzaprav moral nehati svojo pripoved o našem vzponu na Fitz Roy, ki je bil v alpinističnih krogih povsod po svetu ocenjen kot imeniten alpinističen uspeh, pri nas pa kljub nekaterim vzponom naših alpinistov v najvišjih gorah sveta in po prvenstvenih smereh velja kot največji lanski uspeh našega plezanja. V osmih dneh smo zmogli Hudičevo zajedo, ki je ocenjena s šest plus.
Vendar moram povedati še kaj o daljnji Argentini, ki sem si jo pred odhodom iz svojih Rimskih Toplic predstavljal zelo napačno. Pred leti sem bil namreč v Peruju, tedaj pa sem si ustvaril tako mnenje, da je vsa Južna Amerika polna revščine, velikih razlik in gospodarsko zaostala. Tudi naš tisk ni prispeval k moji drugačni sliki o tej celini in tej državi.
Svoje načrte v gorah Patagonije smo uresničili precej prej, kot smo se nadejali, zato smo pred vrnitvijo čez veliko lužo podrobneje spoznali majhen košček velike dežele. Tako smo lahko v Buenos Airesu ostali kar šest dni.
Na vsej poti po Argentini me je prevzela velikanska vljudnost in ustrežljivost domačinov, kakršne v Evropi doslej nisem nikjer srečal. Še posebno se mi je vtisnila v spomin širokosrčnost argentinskih graničarjev, ki so nam pomagali pri transportu opreme do baznega tabora, nekajkrat pa so nam pozneje celo prinesli hrano in pošto. Gostoljubnost je dosegla vrhunec, ko nas je njihov kapetan Ruben Rohas na koncu odprave povabil domov in nam pripravil pravo pojedino.
V Buenos Airesu smo bili gostje kluba »Triglav«, tako da so bili okrog nas neprestano izseljenci. Vabili so nas domov, kjer so hoteli - ob bogato obloženi mizi, seveda - zvedeti vse podrobnosti o stari domovini. Hkrati so nam pripovedovali svoje usode: bodisi oni bodisi njihovi starši ali stari starši so prišli v Argentino s trebuhom za kruhom, zdaj pa so vsi sami svoji gospodarji. Čeprav jih je pot zanesla tako daleč, vsi po vrsti še vedno lepo govorijo slovensko in so zelo natančno seznanjeni o pomembnih dogodkih v stari domovini.
Med drugim so nam ti naši ljudje z one strani oceana hoteli pokazati tudi petelinji boj, ki je v tej deželi precej razširjen »šport«, od katerega nekateri prav lepo živijo. Pa so nas odpeljali domov k nekemu Poljaku, pravzaprav Argentincu poljskega porekla, ki nas je nemudoma povedel h kurniku, v katerem je redil bojevite peteline. Na ravninico pred kurnikom je postavil ograjo, da je nastal kakšna dva kvadratna metra velik ring za »korido«. Iz kletke je vzel dva petelina in ju natančno stehtal na posebni tehtnici, kajti bojevnika morata biti enako težka, torej v isti kategoriji. Ko je opravljena ta ceremonija, navadno privežejo petelinoma na noge kovinske ostroge, da bi učinkoviteje mlatila nasprotnika - in da bi spretnejši in močnejši sovražniku v ringu razparal trebuh.
Mi nismo bili priče pravemu boju, saj so bojeviti petelini predragoceni za takšno zabavo, na kateri se ne tare publike in na kateri ne padajo velike stave. Zato petelina na nogah nista imela ostrog. Brž ko ju je lastnik postavil v ring, sta se obrnila drug proti drugemu, okoli vratu se jima je dvignilo perje v nekakšen venec, nato pa sta si »skočila v lase«, se obdelovala z močnimi kljuni in frfotala drug čez drugega, da je letelo perje naokrog. Ko sta se okljuvala do krvi, je lastnik boj prekinil.
Potem ko je poskrbel za ranjena junaka in ju do naslednje bitke spravil na varno, nam je povedal, da tak boj včasih traja nekaj ur in da lahko v njem sodeluje tudi več petelinov, zmagovalec pa je tisti, ki vse druge pobije. Pri teh borbah ljudje stavijo na svoje peteline, stave pa so zelo visoke.
Po kakšni uri smo se poslovili od pernatih gladiatorjev: adios, denar in kri!

Tri dni lepega gorskega vremena
Naslednje dni sem se potepal po mestu in taval po številnih ulicah velikanskega in milijonskega Buenos Airesa. Ko mi je bilo tudi tega dovolj, sem se podal do umetne betonske in kamnite stene, kjer sem lahko po mili volji plezal gor in dol. Argentinski plezalci se sprva niso mogli dovolj načuditi in so zbegano opazovali moje početje, ker plezajo v tej steni vedno varovani z vrvjo, saj je visoka petnajst metrov, ravno dovolj, da se ne splača šaliti. Kdor ni dovolj izurjen, se utegne kar pošteno poškodovati; toda kdor je močan in gibčen, se mu ne more nič zgoditi, saj so oprimki in stopi kompaktni in ni verjetno, da bi se pod rokami in nogami kaj odlomilo in je torej plezanje brez vrvi zanesljivo.
V hipu smo se seznanili in postali - kolikor je bilo v tako kratkem času pač mogoče - dobri prijatelji.
Zanimivo je opazovati temperamentne Argentince v mestnem prometu. Nekega dne se nam je primerilo, da smo bili priče manjšega prometnega prekrška; pravzaprav smo bili zanj vsaj posredno sokrivi, saj smo se peljali v avtu, katerega šofer je ta prekršek napravil. Policaj nas je ustavil, zahteval dokumente, potegnil iz žepa beležnico in si začel zapisovati podatke o šoferju in avtomobilu. To je bilo za šoferja, ki mu je prometnik poprej sicer natančno razložil, zakaj ga je ustavil, le preveč. Prometnemu nadzorniku je povedal marsikaj tistega, kar si ljudje ob takih priložnostih običajno mislijo o varuhih reda, policaj pa mu ni ostal dolžan - in začel se je besedni dvoboj, kakršnega bi bil vesel marsikateri bralec slovenskih kulturnih polemik. Toda po desetih minutah sta obe strani izstrelili vse naboje, ki sta jih imeli v orožju in se brez nadaljnjega razšli.
Mislim, da bi se pri nas tak besedni dvoboj končal bistveno drugače, vsekakor pa vsaj na postaji milice ali pri sodniku za prekrške, če že ne na sodišču.
Argentinska zemlja je tako rodovitna, da je vsaj tam, kjer smo mi hodili, ni treba gnojiti. Kmetje preprosto posejejo žito, počakajo, da dozori in ga pospravijo, prav tako pa jim rodijo tudi drugi pridelki. Zato seveda ni čudno, da je v tej deželi hrane v izobilju, je pa tudi izredno okusna.
Poleg tega je v argentinski zemlji skrito še marsikaj drugega, predvsem najpotrebnejše surovine. Zato se dežela dokaj hitro razvija, po vojni za Falklandske otoke pa se je začela krepiti tudi vojaško. Nekateri tod kar pričakujejo, da bo Argentina kmalu postala osma jedrska velesila na svetu. Čeprav so Argentinci izredno zadolženi, si tega - vsaj po pogovorih, ki jih je mogoče poslušati iz dneva v dan v vseh mogočih družbah - zaradi naštetih prednosti ne jemljejo preveč k srcu.
Glede nečesa pa se mi je Argentina - in še predvsem njena gora Fitz Roy - močno zamerila: v zadnjem mesecu dni, ki smo ga preživeli okrog lepotca Fitz Roya, smo imeli samo tri dni lepega vremena.
Na drugi strani pa je to kar prav: če bi bilo tod vreme ugodnejše, mi zanesljivo ne bi bili prvi, ki smo plezali Hudičevo zajedo Fitz Roya.

Franček Knez
TELEKS, 1. marec 1984

Prihodnjič: V stenah Severne Amerike
 

Oznake: PrV, VTG
eXTReMe Tracker