Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

K otvoritvi kaninskega visokogorskega smuškega centra

četrtek, 24. oktober 1974, ob 22:25, Boris Štupar, ogledov: 2192

Planinski vestnik (1974/10) - France Avčin: Dne 23. marca t. l. so slovesno odprli novi, velikopotezni visokogorski smuški center na Kaninu nad Bovcem.

Slišali smo navdušene besede o pomembnosti nove pridobitve za Posočje, izvedeli nadrobne podatke o gradnji, o stroških, o zaslužnih graditeljih. Domala nič pa ni bilo govora o tistih skromnih gornikih preteklih desetletij po vojni, ki so naš Kanin smuško odkrili ter raziskali do tolike mere, da je sedaj končno lahko zaživel, kot mu pritiče. O njihovem belem svetu sem bil pred 13 leti pisal v TT (28. 8. 1961, št. 35, str. 3 »Naši turistični zakladi, bovški smuški center in še kaj« z zemljevidom prve zamisli). Sedaj pa je čas, da se jim vsi skupaj zahvalimo, tem pionirjem s Kanina, ki brez njih kaninskih žičnic danes bržčas še ne bi bilo.

V dve skupini bi jih lahko razdelili:
-na stare planince odprtih oči in številnih dolgoletnih izkušenj po naših gorah in Kaninu še posebej
-na mlade alpiniste in smučarje z žarom mladosti v srcih.

Prepletali so se v svoji navdušeni dejavnosti in si pomagali, prav po francosko: »Si la jeunesse savait, si la viellesse pouvait — Če bi mladost znala, če bi starost mogla.« Tako je viribus unitis rezultat danes tu. V veliko korist bo res širokim množicam, ko bo stvar dograjena in res vključena tako v domovino kot v Evropo. Ena, glavna polovica namreč še manjka: Smuk s Prestreljeniškega sedla na Prevalo in z nje kilometre daleč v Krnico nad planino Krnico, s cestno povezavo nazaj na postajo B (Čelo). Izredne smuške proge v Krnico z visokega sedla za grebenom Vratnega vrha pod Hudim vršičem, tam kjer se la divji svet odpre tja proti Velikemu vrhu (Rombon) bodo morale počakati boljših časov. Čakati pa ne sme dvosedežnica izpod Prestreljenika proti Prevali, kajti ta predel bo s Tiho dolino snegove obdržal najdlje, tja v junij ali celo julij, kot bo pač leto. Hkrati pa moramo vsi posamezniki in oblasti, po risje paziti, da nam s turizmom prihajajoča civilizacija in urbanizacija ne pokvarita, ne izmaličita bovške in obsoške gorske pokrajine. Tja do Zgornje Trente mora ostati en sam enkraten rezervat prvobitne gorske lepote, tako pristne, kot je Evropa komaj še premore. V tem je edinstvena dragocenost vse soške pokrajine. Kristalno čisti smaragd njenih voda naj nam ostane simbol in vodilo za vse naše početje po njenih bregovih. Zanamci nam bodo hvaležni za tako uvidevnost in rodoljubje. Pri nas ne sme priti do sodobnega ne le zastrašujočega, temveč še prav grozljivo katastrofalnega uničevanja alpske pokrajine, ki požira po zahodu dolino za dolino, vas za vasjo in goro za goro, vse zaradi vse večjega profita potrošniške družbe, ki ji ni nobena stvar sveta.
V dolino Krnice same pa bognedaj kake žice in stebrov, povsem bi ji izničili lepoto, pa še občasni plazovi ob katastrofalnem snegu, kot npr. letos pomladi, bi jo brž podrli, zmečkali.

Prvič sem ta svet videl na smučeh spomladi leta 1946 z Binetom Vengustom, sedanjim načelnikom GRS. Nekje je staknil vojaški jeep, sredi noči sva oddrvela iz Ljubljane, go pustila pri knojevcih nad Plužno, tekla do Petra Skalarja, si še za dne našla smer pod Prestreljenik, na sedlo pa smuk v Krnico. Ne bom ga pozabil. Vse je bilo namreč pokrito z zrcalno plastjo, ledeno skorjico, da sem Bineta pred seboj videl dvojnega, pokonci na smučeh in še na glavi v snegu. Takrat sem se zagledal v Kanin. Prišel sem bil iz švicarskih in francoskih gora, videl marsikaj, a tako čudovitega belega sveta kot na Kaninu nikjer. Odtlej sem venomer navduševal svoje ljubljanske smučarske prijatelje, neprestano smo lazili na Kanin. Ne le s smučmi, tudi s cepinom, derezami in vrvjo. Čudili smo se in čudili: takšno bela nebesa, pa povsem brez haska človeku v dolini! Pri vsem tem početju pa so nam pomagali, svetovali, nas vodili poznavalci domačini. Iz doline veliki organizator Ciril Jonko, po gorah in grebenih tihi Boris Ostan, ob vsakem letnem času grčavi Andrej Mihelič-Grlja iz Plužne, človek, ki na širnem Kaninu edini pozna menda prav vsako ped. Kaj vse nam je pokazal, kaj vse povedal o Kaninu kmet iz Plužne je, pa obenem lovec in meteorolog, ki mora prav vsak mesec odčitavati totalizator padavin pod grebeni na Kaninu. Teh pa je čez štiri metre, le Crkvice v Boki Kotorski jih še presegajo. Odtod Kaninu njegove silne snežne gmote. Bivšega »Petra Skalarja« smo videli zasneženega že čez streho! V njem nam je gospodaril neutrudni, vselej šegavi stari oskrbnik Zajc, dragi naš Zajček. Vselej je imel na štedilniku svojo edinstveno »Kaisersuppe«, še avstrijski recept iz krompirja, čebule in nekih skrivnostnih zeli. Hvala mu za vse! Hvala tudi tistim pluženskim mladim čečam, ki so nam kar v koših nosile živež na kočo, da smo od tam lahko raziskovali kaninski svet cele tedne. Od Plužne pa do »Petra Skalarja« se niso ustavile, potem pa takoj oddrvelo nazaj v dolino. Kolikšna moč je še bila tisti čas tamošnjem »nežnem« spolu.
No, rad bi jih videl pri takem delu današnje z njihovimi - mini kiklicami!

V kočo, odprto za nas, so pričeli prihajati tudi mladi, veseli, zagnani bovški smučarji, alpinisti, gorski reševalci. Za prvi maj so imeli zmeraj svoje smuške tekme izpod Konjca. Z njimi smo v snegu oblezli vse vrhove od Tam za Babán čez Laško planjo, visoki Kanin prav do Prestreljenika. Bili so bratje Žigoni, bil je Peter Berginc, bila je Mara Luis, lepa Solkanka. Zmerom je prihajala sama, ob poljubni nočni uri se je pojavila na Kaninu. Vzela jo je njena presilna ljubezen do gora. Tudi Petra si je vzela gora, ko so ji nadevali jeklene spone sedanjih žičnic. Da, naš Peter Berginc, vselej široko nasmejani mladi orjak, kako ga še vidim v njegovi neugnani moči! »Peter Skalar« je pogorel, ne žalujemo za takim propadlim, kot je bil. Obnovimo ga, lepo bo vključen v novi center za zahodni Kanin. A po Petru Bergincu poimenujmo kaj novega, najbolje kar novo kočo za Konjcem, kajti bil je tisti, ki ji je določil temelj na onem za res Kanin edinstvenem mestu. To smo Petru dolžni planinci, reševalci, smučarji.

Za njegovo generacijo pa že stopa nova, še mlajša, nič manj zagnana, zagledana v svoje gore: Miran Mihelič in njegovi. Življenje pač teče naprej, kot da je večno, le mi se v njem nenehno spreminjamo.
Naše kaninsko navdušenje se je končno prijelo tudi poslovnih krogov. Uvideli so, kolik zaklad je skrit visoko nad Sočo. In šli smo na Kanin skupaj, z direktorjem Soškega gozdnega gospodarstva Viktorjem Klanjščkom na čelu. Inženir po miselnosti je stvari precenil ekonomsko. Pripeljal je svoje specialiste, strokovnjake geometre, žičničarje, gozdarje, pritegnil mladega agilnega direktorja bovškega hotela Jožeta Vrbančiča. Stvar je pričela dobivali resno, stvarno obeležje. Mi idealisti pa smo šli vase, pričeli smo si spraševali vest v dvomih nad lastno objektivnostjo. Spoznali smo, da le premalo vemo, kako se taki stvari streže. Kot članu CAS od 1945 in častnemu članu CAF, section d'Isere (Grenoble) mi je prišlo na misel, da bi svoja zahodno alpska znanja koristno izrabil za naš Kanin. Rekli smo si: v šolo moramo! A kam? Kam drugam kot h Francozom, narodu, ki poleg splošnega človekovega »le savoir - vivres pač edini razume in obvlada še daleč dragocenejši »lart de vivre« — »umetnost živeti« poleg običajnega »znati živeti«. Tako bodo Francozi nedvomno prvi tudi v »l'industrie des loisirs«, v sodobni industriji oddiha, rekreacije, kompenzacije morilskih vplivov sodobne civilizacije na človeka. K njim torej na Francosko!

Zbralo se nas je nekaj znanih smučarskih zagnancev, najeli smo VW kombi bohinjca Franca Grma, pa nas je bilo osem. Žvanov Fronc iz Srednje vasi ni bil samo imeniten šofer in tovariš. Tudi kot smučar se je izkazal: če je bilo snega preveč, proga neizplužena, kar Frančka naprej, takšno progo nam je s svojo neugnano silo izplužil, da smo mi mestne grinte zlahka vozili za njim. Imenitna druščina smo bili: France Zupan, načelnik GRS baze Ljubljana, Tonček Jeglič-Dolgostebelni, kdo od alpinistov ga ne pozna; besna smučarska trojica Nena Auersperg, zdravnica kirurginja, smuška učiteljica Bara Adamič in neutrudna »Klinarca«, tudi zdravnica, zraven še Darinka Drolc kot vestna arhitektka iz našega obsoškega Vrsnika. Šli smo.

Prijatelji v Grenoblu, naš »konzul« inženir Lojze Gorjup, med drugim doktor znanosti naše univerze, ter Filix Germain, profesor, znan pisatelj, siva eminenca francoske GRS in svetovalec grenobelskega prefekta, pisec doslej pač najboljše knjige o Jugoslaviji in Jugoslovanih (»La Yougoslavie« — Arthaud), so nas spretno pretopili iz privatnikov v poluradno delegacijo. To tem laže, ker se nam je na moje povabilo priključil še direktor Klanjšček, on je potegnil še direktorja Alp — hotela Vrbančiča, nekega finančnika, zlasti pa člana izvršnega sveta Jožka Štruklja, za Francoze ministra.
Ti so bili potem »vlada« in so potovali v svojem vozilu. Čeprav je vlada na snegu večkrat padla, so nam ona, Germalnovi papirji in telefoni odprli vsa vrata. Spali smo vsepovsod vsaj napol zastonj, žičnice zastonj, sprejemi, goreči govori na staro in vselej novo »amitié franco – yugoslave«, šampanjec in sendviči. Vse to je bila sila koristno, kajti finančno smo bili - vsaj mi, »narod« v kombiju - sila šibki. To je naša vselej duhovita dr. Nena zajela v verz: »Po sprejemu pri ministru pečeš jajco na dvorišču …«
Tako smo se ,važiči' vozili celo v helikopterju »Alouette III« z izbranimi piloti, ki so kar na nas kazali svoje grozljive spretnosti. In tako smo prišli v stik tudi z originalnimi smuško tehničnimi napravami »POMA« grenobelske firme Pomagalski (poljskega rodu), kot stoje danes ta dan na Kaninu. Po vseh slovitih francoskih centrih tja do Chamonixa so nas sprejemali znani direktorji, nam vse razkazovali, razlagali napredne prijeme v belem turizmu in rešitve v tehničnih realizacijah. Z vlado smo se pošteno zdajali glede ceste na Kanin: Francozi in mi smo trdili, da ji gre vse prvenstvo, vlada pa da to pritiče dostavni kabinski žičnici, v končni fazi kar trem. No, prvo, kar so zgradili, je bila le - cesta. Naučili smo se sila koristnega in ob otvoritvi Kaninskih žičnic je »vlada« priznala, da je bila ta naša skupna francoska šola odločilna.

Ko pa smo se vrnili, smo bili kmalu pozabljeni. Taka je pač vselej usoda pionirjev, da ostajajo sami. Okrog Kanina se je pričel splet težkih finančno tehničnih dogajanj, vse vajeti je prevzel v roke akcijski konzorcij pod vodstvom direktorja Soškega gozdnega gospodarstva. On ni postal le glavni motor, temveč tudi spiritus agens Alpskega turističnega centra Bovec, njegova glava in možgani. Kdo mu bo povrnil vsa žrtvovanja? Toda pravi pionirji tega nikoli ne pričakujejo. Njemu gre glavna zahvala, če se lahko danes vzdignemo iz Bovca v pol ure na Kanin in z 2222 m hkrati gledamo najlepšo reko Evrope in ladje na Jadranskem morju. Kje v vsej Evropi je še kaj takega?

Kanin je sedaj tu. Ko je že vsa Slovenija brez snega, ga ima in ga bo vsako leto imel na pretek, v veselje slovenskim in tujim smučarjem. Brez vsakršnih primesi slovenskega ljubosumja in zavisti moramo naš novi Kanin cestno kot organizacijsko povezati z nižinskimi centri, da bodo tamošnji na suhem ostali dolinski gostje lahko deležni bele opojnosti tja v poletje, Posočje pa zaslužka, ki mu pritiče, da bo končno lahko pričelo ponehavati večno odhajanje iz teh tako revnih slovenskih predelov v tujino s trebuhom za kruhom. Mar ni Primorska v grozotni vojni dala več trpkih solza, več tople krvi kot katerakoli druga slovenska pokrajina?

France Avčin
Planinski vestnik, oktober 1974
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker