Matija Turk: Hladne sence legajo na dolino Trebuše, ko v poznem februarskem popoldnevu stopiva na prepadni vrh Poldanovca. Sonce se spušča proti obzorju in čedalje šibkejšo toploto žarkov vztrajno odnaša veter.
S strmo odsekanega vrha pogled uhaja proti pobeljenim Julijcem in navzdol v mrzle grape in prepade Govcev, ki so v zimski preobleki videti še bolj divji in nedostopni. Smuči zapičiva v sneg ter se prepustiva soncu in vetru. Začelo se bo večeriti, midva pa sva šele na sredini najine poti. Ne preganja naju pozna ura, ne veter, ne mraz. Nikamor se nama ne mudi. Nocoj želiva doživeti zimsko noč v Trnovskem gozdu.
Z vrha še pred mrakom odsmučava skozi bukov gozd do kolovoza, ki naju pripelje do gozdne ceste v Mojski dragi. Snežni zameti pokrivajo cesto in na trenutke jo med redkim drevjem komaj slutiva. V tišini se vzpenjava drug za drugim proti prevalu, kjer se cesta spusti proti Lokvam. Smuči režejo v nedotaknjeno belino in za nama ostaja dolga, neprekinjena sled. Tu in tam opaziva v snegu sledove živali, ki prečkajo najino pot. Večeri se. Čudovit dan je za nama in kaže, da je pred nama ravno tako čudovita noč. Mrak lega nad gozd in nebo je še vedno brez oblakov. Zamišljeno se vzpenjam, ko me z leve obsije medla svetloba. Vzšla je polna luna. Na vrhu prevala obstojiva ob nenavadnemu prizoru. Z rdeče ožarjenega zahoda še 
vedno prihaja svetloba, ki se meša s svetlobo lune. Obsijana z dveh strani mečeva na tla dve različni senci. Skozi gozd opazujeva goreče obzorje in zdi se, kot da je ves gozd v plamenih. Prizor traja le nekaj minut, potem plameni ugasnejo, in predstave je konec. Cesta se s prevala položno spušča proti Lokvam. Dolge sence dreves, ki jih meče lunina svetloba, enakomerno drsijo mimo naju. Vidljivost je dobra, tako da se brez težav izogibava polomljenim vejam in drevju. Najraje bi zavriskala, a nočeva kaliti zimske spokojnosti.
Spusta je prehitro konec in znajdeva se na planjavi pred vasjo Lokve. V vasi zavijeva v gostilno. Že na začetku sva se odločila, da se ustaviva v vsaki gostilni ali koči, mimo katere bova šla. Odločitev ni bila prehuda, saj je bila to šele druga in hkrati zadnja postaja. V jedilnici spijeva vroč čaj, potem pa se mimo radovednih pogledov domačinov, ki se grejejo ob šanku, vrneva nazaj na sneg in sveži zrak. Pred nama je dolga ravnina, zato s smuči snameva pse in mimo raztresenih hiš oddrsava čez zamrznjeno planjavo. Na najino razočaranje je cesta od Lokev proti Mali Lazni in dalje proti Predmeji splužena in posuta s peskom. Tako kreneva na desno v dolino, kjer je urejena tekaška proga. Na začetku široka in odprta dolina postaja vse ožja in na njenem koncu zopet zakorakava navkreber v objem gozda. Večkrat se ustaviva in prisluhneva, če bi morebiti ujela kakšne glasove, vendar ni slišati niti najmanjšega glasu. V ozračju vlada popolna tišina in tudi veter je ponehal. Gole veje visokih bukev se nad nama kot prsti prosečih rok stegujejo proti nebu. Uleževa se na tla in ležeč skozi veje gledava v zvezdnato nebo. Luna in tisoče zvezd razliva svojo svetlobo nad tihi in samotni gozd. Ko se skozi oblačila prikrade mraz, vstaneva in odideva dalje.
Tekaška proga naju pripelje v gost smrekov gozd. Ko se prebijeva iz njega, se pred nama odpre Mala Lazna. Ponovno se nama nudi enkraten prizor. Širno zasneženo planjavo, obdano s smrekami, prekriva tanka plast meglice, skozi katero preseva svetloba, ki se odbija od snežnih kristalov. Na koncu planjave zopet stopiva na cesto. Smuči naloživa na ramo in peš odkorakava po spluženi cesti do mesta, kjer se cesta spusti proti Predmeji. Če bi bila cesta zasnežena bi naju udoben spust hitro pripeljal do Predmeje. Tako pa nama ne preostane drugega, kot da zavijeva nazaj pod Golake. Ob polnoči naposled prispeva do avta, kjer si z utrujenih nog sezujeva težke turne čevlje. Polna lepih vtisov in doživetij se odpeljeva proti domu.
Besedilo in fotografije: Matija Turk
Članek je bil pod naslovom "Kjer tišina šepeta-zimska noč v Trnovskem gozdu" objavljen februarja 2005 v reviji Svet & ljudje, št. 76.