Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinist Andrej Štremfelj okreva

24.04.1984

torek, 24. april 1984, ob 19:58, Boris Štupar, ogledov: 1992

Gorenjski glas - S. Saje: Po nesreči v Centralnih Alpah so Andreju Štremflju nudili zdravniško pomoč najprej v Franciji in nato še v ljubljanski bolnici - Minuli petek se je vrnil domov, kjer smo se z njim pogovarjali o nesrečnem vzponu in novih plezalskih načrtih

Kranj - Letošnja muhasta zima alpinistom ni bila naklonjena. Neugodne vremenske in snežne razmere so jim preprečevale kvalitetne vzpone V domačih gorah, zato so se mnogi ozirali po zahtevnejših smereh v pogorjih izven domovine, zlasti v Centralnih Alpah. Tod sta si dobro plezanje obetala tudi kranjska alpinista Tomo Česen in Andrej Štremfelj, ki sta prispela v Chamonix 6. marca. Že ob nameravanem vzponu po severnem ozebniku gore Dru sta doživela razočaranje, saj so se namesto ledu v smeri kazale krušljive skale, po katerih bi bilo plezanje preveč tvegano. Nekoliko več upanja v uspeh so jima vlivale razmere v tisoč metrov visoki severni steni Les Droites, kamor sta se podala 10. marca, vendar se je v drugi polovici smeri Andreju pripetila nesreča. Ob padcu v strmi ozebnik si je poškodoval obe nogi.
Po zdravljenju v Franciji in ljubljanski bolnišnici se je konec minulega tedna vrnil domov. Med obiskom pri njem nam je odgovoril na nekaj zastavljenih vprašanj.

Radi bi vedeli, kaj se je pravzaprav dogajalo v steni Les Droites!
»Za vzpon v njej sva se odločila, ko sva zvedela, da je nek tuj alpinist malo pred nama uspel splezati na vrh. Presenečalo naju je, da je bila stena kopna, kjer je ponavadi vse zalito z ledom; to sta zakrivila lansko vroče poletje in letošnja mila zima. Ohrabril naju je kake pol metra širok pas ledu, ki je pokrival strmo skalno podlago in obetal dokaj varen vzpon.
V ranih jutranjih urah sva z ledenika L'Argentière vstopila v steno. Pri 20 stopinjah pod ničlo je bil vodeni led sila krhek. Vseeno sva napredovala raztežaj za raztežajem. Do četrte ure popoldan jih je bilo za nama dvajset, to je okrog 600 metrov stene. Naklon stene se je vse bolj večal, dokler ni strmega ozebnika zaprl ledeni previs. Zavaroval sem se z dvema klinoma ter se ga lotil s cepinom in lednim kladivom, ki ju je bilo moč v stopničastem ledu komaj kam zatakniti. V želji, da bi se čimprej dvignil prek previsa na komaj meter oddaljeno položno polico, sem verjetno stopil previsoko v previs. Orodji sta naenkrat popustili in po približno 20 metrih padca sem pristal na strmem ledišču. Zaradi derez na čevljih, ki so preprečile zdrs, je bil sunek za noge prehud. Takoj sem vedel, da sem polomil levo nogo, močno pa me je bolelo tudi desno koleno.«

Kako so te rešili, kakšne zdravniške pomoči si bil deležen doslej in kako se trenutno počutiš?
»S soplezalcem sva ravno začela razmišljati, kako bi me spravil na udobnejšo polico, kjer bi zasilno prebil noč in počakal na pomoč. Takrat je bližje nad goro kot ponavadi priletelo turistično letalo. Iz njega so opazili najine znake za nujno pomoč. Že čez pol ure je priletel helikopter z reševalci: dobesedno prilepil se je k steni in iz nje s pomočjo pletenice najprej pobral prijatelja, zatem pa so reševalci poskrbeli še zame. Vse je bilo gotovo v pol ure, zares profesionalno. Žal pa v helikopterju ni bilo prostora za najina nahrbtnika z dragoceno plezalsko in fotografsko opremo.
Iz Chamonixa so me prepeljali v bolnico v Lyonu, kjer so mi operirali poškodovano desno koleno in dali v mavec levo nogo, ki je bila zlomljena tik nad gležnjem. Po dveh tednih sem prispel v ljubljansko bolnico, kjer so ugotovili, da se je kost na levi nogi nepravilno zarasla. Zato so me operirali in kost fiksirali s ploščico.
Po treh tednih zdravljenja v Ljubljani sem končno doma. Zadovoljen sem, da se je vse skupaj kar dobro izteklo. Zaenkrat sicer še ne morem iz postelje, do konca julija pa bom morda lahko začel hoditi.«

Ali je nesreča veliko spremenila tvojo vsakdanjost?
»Najprej naj povem, da sem ob njej spoznal prave prijatelje, v tujini in doma. Mnogi so pokazali svojo solidarnost doslej, obljubili pa so tudi pomoč v prihodnje, predvsem pri nakupu nove opreme.
Glede moje usmerjenosti v alpinizem se ni prav nič spremenilo. Mislim, da bi bilo slabo, če bi izgubil voljo, ko je v meni še polno načrtov. Prizadeval si bom, da se čimprej opomorem in morda že letos kaj lahkega splezam. Udeležba v jugoslovanski alpinistični himalajski odpravi na Jalung Kang prihodnjo pomlad je za sedaj vprašljiva, verjetno pa bom lahko že jeseni 1985 leta s Postojnčani obiskal indijski del Himalaje. Naslednje je zatem v načrtu velika jugoslovanska odprava na K2. Načrtov je res še dovolj.
Žal je nesreča bolj neugodno vplivala na gmotni položaj moje družine, saj še nisem uspel dobiti zaposlitve in tako poškodovan ne bom mogel ničesar zaslužiti s priložnostnim delom. Dobro pa je, da bomo veliko skupaj. Več bo tudi prostega časa, morda celo za urejanje zapiskov iz gora.«

S. Saje

eXTReMe Tracker