Življenje in svet (1933) - L. Hiltbrand: Lednik Morteratsch je prednja straža v skupini Bernini, ki je glavno gorstvo v kantonu Griziji (frc. Grisons, nem. Graubunden). Ob znožju se ne zdi širok, pač pa se odlikuje po dolžini svojega plaza.
Ta ledena reka je dokaz za neprestano gibanje lednikov, kajti dolgost se mu je znatno povečala oziroma skrčila v raznih dobah. Dolinarji se ga boje, kajti premika se proti gozdni pokrajini in bati se je, da bodo dragocene šume limb ali cemprinov (pinus cembra) in smrek utrpele hudo škodo.
Ta dejstva kakor tudi ustno izročilo so si podala roko, da so tesno zvezala prirodne pojave in človeško življenje. To bomo videli v naslednji legendi, ki nam obenem, daje razlago imena Morterač.
*
Nedaleč od tega lednika se razprostira na prijetnem kraju planina, z imenom »nova alpa«. Prejšnja je bila na mestu, koder leži dandanes lednik. Mlad in lep kravar iz bernskega Oberlanda je nekdaj tam služil. Na neki ljudski veselici se je seznanil z mladenko iz Pontresine, ki je bila iz ugledne rodbine onega kraja. Skoraj sta se zvezala v čistem nagnjenju. Dekletovi starši, ki niso marali nič slišati o možitvi s pastirjem nemaničem, so ju sklenili ločiti in so vse potrebno ukrenili, da kravar ni bil več sprejet v službo naslednje poletje. Zaljubljenca sta se jeseni žalostno poslovila ter si prisegla večno zvestobo.
Da bi ga sprejeli ošabni roditelji njegove neveste, je šel mladenič služit na tuje in se je skušal odlikovati. Obneslo se mu je, toda mladenka, ki ni ničesar zvedela o njem, je hirala od tegobe. Na novo se je listje obletelo in napočila je obletnica dne, ko sta se bila mlada dva ločila. Misleč, da je njen dragi umrl, je ugasnila na vekomaj.
Prihodnjo pomlad, ko so se planine odele z novim zelenjem, se je bivši kravji pastir, sedaj stotnik, vrnil v svojo domovino in odhitel v Pontresino. Pokazali so mu grob njegove zaročenke. Pokleknil je na gomilo in lil gorke solze, ki pa niso mogle priklicati v življenje osebe, ki jo je objokoval.
Obiskal je še planino in kraje, s katerimi so bili spojeni sladki spomini. Potem ga je vzela noč in nihče ni več o njem izpregovoril. Ime mu je bilo Arač.
Vsak večer se je poleti mladenka prikazovala v planšarnici. Kravar in ovčarji
so čuli, kako hodi sem ter tja po mlekarni, kako nekaj časa pospravlja, potlej z žlico pokuša smetano, da bi se prepričala, ali je vse dobro in snažno. Kadarkoli se je pojavila, so vselej slišali, da vzdihuje: »Mort Aratsch! (Arač je umrl!)«. Planšarji so se privadili tej prikazni, še celo radi so jo videli, kajti opazili so, da se mleko zdi kakor blagoslovljeno in da planina dosti več nese.
*
Ko je nov kravar prevzel mesto prejšnjega, mu je ta razodel skrivnost in mu živo prigovarjal, naj nikar ne moti dekleta. Ob somraku pred prvo nočjo, ki jo je novi kravar prebil v koči, se je prikazen pojavila kakor po navadi. Kravar je radovedno stopil za njo v mlekarno in jo spočetka pustil na miru. A ko je videl, da je prijela žlico ter jo potisnila v mleko, ji je zadirčno velel, naj neha, češ, da noče, da bi kdo nos vtikal v njegovo mleko. Dekle ga je sočutno pogledalo ter izginilo v neznanski nevihti, ki je nenadoma vzdivjala nad pokrajino.
Poslej so pašniki čedalje bolj mršaveli, trava se je redčila, krave so dajale zmeraj manj mleka. Blagoslova ni bilo več. Malo pozneje so morali planino zapustiti in pokril jo je lednik, ki je naglo polzel v dolino.
Odtod ime Munt Pers, to se reče: izgubljena gora, kakor pravijo krasnemu vrhuncu ob desnem bregu lednika, ki so ga nazvali Morterač.
Iz »Tribune de Genève« A. D.
Življenje in svet, 16. april 1933