Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... S kolesom še ni varno na prometne ceste, zato se odločim za peš izlet na obrobje Ljubljane.

Doma se seveda spet obiram. Maček uživa na radiatorju. Ne zmeni se zame, ko zapiram vrata. Ljudje so poskriti v hišah. Le tu in tam je kakšen sprehajalec.

Približam se Šmarni gori. Vižmarje so za mano. Že pred mnogimi leti mi je prišla v roke zanimiva knjiga o Šmarni gori in okolici. Šla sem še enkrat ponjo. Pokazala sem jo gospodu iz Šentvida in je bil presenečen, ko je videl koliko zanimivosti je v njej. Šele, ko dobiš tako knjigo v roke vidiš kako malo poznamo okolje v katerem živimo.

Po uradni razlagi naj bi ime Vižmarje nastalo iz nemške besede Wiesenmaier, kar pomeni zakupnik travnikov. Ljudska razlaga pa pravi, da naj bi nastal iz vzklika: »VIŠ MARIJO«, ker bi naj Marija z detetom večkrat obiskala Šmarno goro. Prebivalci Vižmarij so bili tako kot prebivalci Šentvida kmetje, mizarji in furmani. Grem po cesti čez polje proti Savi, potem pa proti Mednemu. Tam zavijem proti Pirničam. Na lesenem mostičku čez Savo visijo ledene sveče. Grem do Pirniških toplic. Medvodčani jih pa imenujejo Medvoške toplice. Mislim, da če so za Pirničami da je prav da se imenujejo po njihovem kraju. Eni ta topli izvir imenujejo Straža. Ko sem šla pred več leti prvič iskat ta topli izvir sem naletela na traktorje in prikolice, ker je bilo tam divje odlagališče smeti. Po slovensko. Takrat so čistili ta bazen. Bila sem zelo razočarana. V knjigi o naravnih znamenitostih pri nas imam opis kako je to zgledalo nekoč. To je razmeroma močan izvir s temperaturo od 18 - 23 °C. Voda priteka iz globine ob stiku zgornjetriasnega dolomita z nepropustnim terciarnim laporjem. Voda sedaj priteče iz pokončne pipe speljane iz umetne vrtine in iz dna in roba bazena, ki je bil postavljen prav na naravni izvir. Leta 1956 so naravni izvir uničili, ker so nanj zazidali bazen kamor so hodile ženske prat. Tako so uničili znano rastišče venerinih laskov. Tu je bilo edino rastišče v osrednji Sloveniji. Sedaj je perišče opuščeno. Želijo ga spravit v prvotno stanje, a ni denarja. V bazen so naselili tropske vrste rib. Okoli je sneg, temperatura zraka je minus pet stopinj, voda je pa tako topla, da bi se lahko šla kopat vanjo. Tudi voda, ki je razlita okoli je topla, zato ni ledu na njej. Drugače je tu okoli bolj močvirnat teren z močvirskimi rastlinami.

Od tam rijem po snegu do Save in naprej ob njej do sotočja Save in Sore. Ob Savi je potka prav do Medvod. Poleti je del bolj zaraščen. Sava je pri Medvodah že kar široka. Stara pripoved pravi, da so Sava, Drava in Soča sestre. Zmenile so se, katera bo drugi dan prva stekla v morje. Zvečer sta Sava in Soča zaspali. Drava pa se je potuhnila in po tiho začela teči. Zjutraj je Sava to videla, zato se je jezno tudi ona spustila proti morju. Ko se je zbudila Soča, je videla, da sestri že hitita proti morju je bila užaljena. Jezna predre gorske stene s silovito močjo in se srdito požene po soteskah in prva prispe v morje. Tako je še danes. Drava se vali tiho in potuhnjeno. Sava dere, obe pa napajata Črno morje. Soča pa hitro bobni skozi ozke skalnate soteske gora v Jadransko morje.

Nekoč je bilo tu okoli ob Savi več mlinov. Ko sem pred tremi leti hodila tu ob Savi točno za Božič, sem videla, da hodi po vodi starejši gospod. Skočila sem zraven in mu hotela pomagat. Rekel je, da mu je spodrsnilo, pa sem takoj videla, da laže. Prijela sem eno veliko vejo in mu jo pomolila v vodo. V vodi je bil do pasu in kar precej od brega. Začel je vpit naj ga pustim na miru in naj zginem. Potem sem se skrila in čakala, če bom morala ukrepat. Zlezel je iz vode in počasi šel proti Medvodam. Sledila sem mu, dokler ni zavil na cesto v Medvodah. Od njega je kar tekla voda. Bilo je očitno, da je hotel naredit samomor. Žalostno.

Potem sem se vrnila nazaj ob Savi v Vikrče. Tu je nekoč živela pesnica Lili Novy. Ko se je čez čas vračala v ta kraj, je bilo že vse drugače. Sedaj tudi hiše več ni. Kraju je posvetila tudi pesem Vikrče.

Iskala sem ob vodi kraj,
kjer sem kopala se nekdaj.
Ni skale ne zaliva več,
razrasel se je grm bodeč.

Zamišljena stopam po cesti, okoli mene pa beli sneg. Namenim se po plezalni na Grmado. Skale so strme in na sončni legi in upam, da bo šlo. Ne hodim po tistih poteh kjer šminkirajo turisti, ampak si tudi tu zberem bolj samotne poti, kjer imam mir. Ves greben je okoli in okoli prepreden s potmi. Množice se valijo po poti, ki se ji reče čez Peske ali pa od Gradu. Medtem, ko se na teh poteh drenjajo, jaz uživam v samoti v stiku z naravo. Vsrkavam njene vonje, ne vonje parfumov, gledam rožice, ne naličenih dam, ki se komaj privlečejo na vrh. Po navadi grem po plezalni ali pa po Westrovi, ki je bolj sredogorska, zato tudi ni veliko ljudi. Grem mimo objekta opuščenega kamnoloma proti Turncu. Ta je na zahodni strani Grmade. To so dolomitne skale, stolpi in luske. Te navpične skale ob vznožju Grmade so domačini imenovali Skale. Izogibali so se jih kot hudič križa, vse dokler se ni pri nas začel alpinizem. Od takrat se imenujejo Turnc in so zelo oblegane. Tu je zraslo veliko naših vrhunskih alpinistov. Tudi kaj se najde za njimi, ker eni pač nimajo odnosa do narave. Je pač moderno plezat, poskrbet za odpadke pa ne.

Plezalna ali Pogačnikova pot se začne med enim turnom in skalnato steno. Tu je sneg v glavnem skopnel. V prehodu je zajla in nekaj klinov. Pridem skozi in si začnem ogledovat ali se bo dalo naprej ali je še sneg. Videt je ves ta del kopen. Ponekod visijo iz stene ledene sveče. Poženem se po klinih navpično navzgor. Sonček me greje in nikjer ni nikogar. Ker je skala strma vsaj tu ni več snega. Prilezem na vrh kjer je konec klinov in zajle. No, pa je šlo. Spomnim se, da sem enkrat vzela s sabo prijateljico, ki je prvič šla po tako zahtevni poti. Uspelo mi jo je spravit na vrh. Šele kasneje sem se zavedala, da sem imela srečo, da se je tako končalo. Bila sem nepremišljena, ker sem pozabila, da to kar zmorem sama ni nujno, da tudi drugi. Sedaj sem veliko bolj previdna.
Uživam ob pogledu navzdol po zasneženi pokrajini. V nadaljevanju poti pa že imam sneg. Malo naprej se moja pot priključi na Westrovo. Čez nekaj časa se priključi še pot čez Zg. Kuhinjo.

Sedaj hodim po grebenu Grmade proti vrhu. Dohitim belega prijaznega pudeljčka, ki je oblečen v oranžno. Tako je živahen, da ga sploh ne morem fotografirat. Skače okoli gospe, ker ve, da ima v žepu priboljške zanj. Uživam, ko gledam kako je prebrisan in kakšne trike uporablja, da bi gospa segla v žep. Ja, te zlate živalce, kako pusto bi bilo brez njih. Spomnim se, ko sem delala na zaupnem telefonu je poklicala osamljena gospa in sem ji svetovala naj si nabavi kakšno malo živalco. Naslednjič je poklicala, da ima muco in je neskončno srečna. Rekla je, da se sedaj ima s kom pogovarjat. Ja, žival je lahko boljši poslušalec od človeka. Celo razume te lahko bolje in potolažit te zna. Žalostno pa je, da danes ljudje še v človeku ne vidijo več živega čutečega bitja kaj šele v živali.

Poženem se naprej. Na južno stran je snega že precej pobralo, na severno stran pa se sveti belina. Tu spomladi zacvetijo narcise. Še sreča da tiste zelo osveščene fine gospe, ki se imajo duhovno nad drugimi ne vedo zanje. Kar vidim jih kako bi pihale sem gor in ropale po naravi. Za take je pač bolje, da čim manj vedo o takih rastiščih. Prispem na vrh Grmade, ki je visoka 676 m. Ime pove, da so v turških časih na njej kurili opozorilne kresove. Po njej so speljane učne poti. Na vrhu je tudi vzletišče za jadralne padalce. Pogled navzdol žal ne sega danes daleč, ker je bolj megleno. Začnem se spuščat navzdol. Tu mi kar drsi. Prispem na sedlo, ki je zasneženo. Tu še bolj pohitim, da se izognem ljudem, ki prihajajo po drugih poteh. Spet se umaknem na potko desno, da se izognem procesiji. Tako prispem do kapelice Svete Sobote.

Kapelca stoji na mestu kamor je Marija poslala sv. Ahacija z ognjenim mečem, da je rešil okoliške prebivalce za obzidjem Šmarnogorskega tabora pred turškimi četami. Ker je bilo to v soboto na dan sv. Ahacija ob pol poldne so postavili kapelico v spomin na čudežno rešitev. Krvoločni aga se je bahal, da ko bo ura poldan bo njegov konj zobal oves z Marijinega oltarja. Nekdo je pomotoma prijel za vrv zvona. Ura je bila pol poldan. Tedaj se je pa nebo nad Šmarno goro stemnilo in nastal je silen vihar in pred Turki se je v beli obleki pojavil mož z ognjenim mečem v roki. To bi naj bil sv. Ahac, zaščitnik pred Turki. Turki so se prestrašili in zbežali. Še danes zvoni na Šmarni gori ob pol poldan. V kapelci je lesena Marija Kraljica, ki je oblečena. V rokah drži malega Kristusa Kralja. Tako prispem na vrh do cerkve kjer je precej ljudi. Škoda, da ni pravega razgleda. Ker Šmarna gora in Grmada stojita osamljeni sredi polja je razgled okoli v lepem vremenu čudovit. Ker stoji tako sama nič povezana z drugim hribovjem so nastale zanimive legende o njenem nastanku.

Ena legenda pravi, da je na njenem mestu nekoč bilo polje. Ob bregu Save pa je živel velikan Hrust. Oborožen je bil z debelo gorjačo, ki jo troje mož ne bi moglo dvignit. Živel je v globoki podzemni jami, katero je stražil velik pes, ki je imel glavo podobno zmaju. Velikan je ljudem kradel poljske pridelke in pobijal živino. Mladenič Kajžarjev Janez se je odločil, da se bo spopadel z njim. Vaški kovač mu je naredil ostro sabljo. Ker je bil prebrisan je psu spustil zajca, da se je zapodil pes za njim. Ko je prišel Hrust je kihnil in Janeza je odneslo v množico ljudi, ki so čakali ob Savi. Velikan je za njim vrgel veliko skalo na drugi breg Save. Ta se je zapičila v zemljo. Bil je tako razjarjen, da je celi dan metal skale čez Savo. Proti večeru je stopil na vrh gore, ki je nastala in se zaril v sredino gore. Še danes se vidi ta vdolbina kot sedlo, ki deli goro na dva dela. S pogumnim Janezom se je pa poročila gospodična s smledniške graščine. Še danes se sliši iz globine gore votlo grmenje, ko Hrust smrči. Prebudil se bo takrat, ko bo Sava spet spremenila svoj tok.

Kamniške se slabo vidijo in tudi pogled proti Skaručni je meglen. Škoda. Spustim se proti Šmartnemu, ker je zgornji del poti bolj skalnat, da ne grem dol po sprehajalni. Ko prispem do točke kjer postanejo poti bolj položne zavijem desno po poti Svobode. Prispem do znamenja Žalostne Matere Božje z leta 1883. Tam spet zavijem desno proti Vikrčam. Tečem malo gor, malo dol. Približujem se spet Vikrčam. Lili je napisala:

Ni hoste z jaso, ne poti,
kotanje z mehkim mahom ni,
kjer kot otrok ležala sem,
vsak list, vsak šum poznala sem.
Samo ko razliva iz sklede srebrne
niz Šmarno goro se v dolino srebro,
se drevje prijateljsko k meni povrne
in praprot mi skrije dekliško telo.

Obračam se nazaj in gledam kje sem hodila. Spustim se še do Save in grem ob njej proti Tacnu. Srečam dva ribiča. Ne poznam ju. Enega večkrat tam srečam in se kaj pogovoriva. Enkrat sta s kolegom tam lovila. Ko sta bila zatopljena v pogovor sem se priplazila do vedra z dvema ribama in ga skrila. Naredila sem krog, tako da sem prišla do njiju z druge strani. Hitro sem začela spraševat kje so ribe, da jih bom imela za kosilo. Takoj sta se začela hvalit, da jih imata. Seveda sem jih hotela videt, pa ni bilo vedra. Eden drugega sta spraševala kam je dal vedro, tega pa ni bilo. Zatrjevala sem jima, da ga sploh nimata. Ko je postalo napeto, sem hitro potegnila vedro iz grma in zbežala naprej. Vpila sta za mano, pa ne vem več kaj.

Grem naprej in opazujem race in labode na vodi. Prispem do Tacenskih brzic kjer tekmujejo v kajaku in kanuju. Poleti se hodijo tja tudi kopat in sončit. Tekmovanje sem že hodila gledat, drugače pa ne hodim tja. Od tam se potem odpravim domov.
Razmišljam kje je stala hiša v kateri je živela Lili. Vem, kakšen je občutek, ko čez nekaj let prideš v kraj kjer si živel, pa je vse drugače. Razočaran si in prizadet. Zgodi se, da svojega rojstnega kraja skoraj več ne prepoznaš, pa tudi ljudi žal ne. Tudi Lili je bila razočarana.

Prezidana je hiša vsa
in lipa je posekana,
nikjer ni lope s trtami,
Dianin kip več ne stoji.

Tako se z eno nostalgijo v srcu vrnem domov. Kljub temu, da sem bila čisto blizu sem kljub temu naredila kar velik krog. Samo pete moramo odnest iz hiše in že lahko uživamo v lepotah, ki jih imamo tik pred nosom.

Alenka Goričan