Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 03.05.1995

  03.05.1995


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

sreda, 3. maj 1995, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1046

Delo, Šport: ... Aco Pepevnik na Čo Oju - Odprava Impol se vrača

Za aklimatizacijo so se v Nepalu povzpeli na Imdža Tse (Island Peak, 6187 m) - Uspešna odprava
Odpravo »Čo Oju '95« (na tujem Slovenian Cho Oyu 95 Expedition) je organiziral AO Impol iz Slovenske Bistrice ob pomoči Komisije za odprave v tuje gore PZS. Vodja je Danilo Tič, člani zdravnik Gorazd Bunc, Marjan Frešer, Matjaž Pečovnik, Aco Pepevnik, Milan Romih, Simon Unuk in Fred Randall, zdravnik iz ZDA. V Nepalu so se jim pridružili Šerpe Lakpa, Rinzl in Tsering, v Tibetu pa še zvezni oficir Rinzig in prevajalec Tenzing. Iz domovine so odšli 12. marca letos.
Prvi del delovanja odprave, ki (ob urejanju formalnosti, da se njen gorniški del sploh začne) zajema privajanje na višino, so opravili uspešno in to kar v Nepalu, kar je mnogo ugodneje. 15. marca so iz Katmanduja poleteli z ruskim helikopterjem Mi 17 (ti so sedaj glavno prevozno sredstvo v Nepalu) in - v 45 minutah so bili v vasici Lukla (nadmorska višina 2700 m), osrednjem izhodišču za območje Kumbu. Za začetek so opravili klasično »popotovanje« skozi vasi Namče Bazar, Tengboče. Pangboče, Dingboče. Čukung in se potem utaborili pod vrhom Imdža Tse, bolj znanim kot Island Peak. Po osmih dneh aklimatizacije so se povzpeli na vrh (6187 m) in se potem še isti dan vrnili v vas Čukung (4780 m). 27. marca opoldan so bili spet v Katmanduju.
Po poltretjem dnevu nadaljnjih urejanj formalnosti v glavnem mestu Nepala so se 30. marca zvečer ob 21. uri z manjšim avtobusom odpeljali proti meji s Kitajsko. Premetavanje na luknjasti cesti so prekinjali cesti postanki ob policijskih postajah, je vodja realistično zapisal v faksu. Kljub vsemu so bili zjutraj ob sedmi na meji. »Večino mejnih formalnosti smo uredili neverjetno hitro. Še posebej hitro je šlo na kitajski strani!«
Toda, če so bile formalnosti hitro opravljene, ni šlo vse gladko. Zaustavil jih je namreč velik plaz snega, ki je v obmejnem mestu Kasa že teden dni zadrževal rusko in švicarsko odpravo. Toda v dveh dneh po njihovem prihodu so cesto vendarle očistili, prišla sta tudi že zvezni oficir in prevajalec in lahko so odšli v notranjost Tibeta, 2. aprila so prišli v mesto Tigri, zadnje večje naselje na njihovi poti in naslednji dan so bili že v »avtomobilski bazi«. Tu so pustili oba spremljevalca, sami pa so nadaljevali pot v blizu 30 km oddaljeno »pravo« bazo. Tovore so jim nosili domačini z jaki in v treh dneh, potem ko jim je med potjo mrzel orkanski veter odpihnil 8 m x 12 m veliko ponjavo za kuhinjo, so bili pod Čo Ojem.
Bazni tabor so postavili 6. aprila. Temperature so bile (pričakovane) nizke, ponoči v baznem taboru povprečno -20 stopinj Celzija. In ker je bila aklimatizacija že za njimi, so lahko takoj začeli z delom na gori. Pepevnik in Romih sta postavila prvi višinski tabor (6400 m) in se 9. aprila povzpela do višine 6800 m. Navezo Frešer - Unuk, ki jima je sledila, pa je iz T1 pregnal orkanski veter, ni bilo misliti na nadaljevanje. 14. in 15. aprila so Pečovnik, Tič in Šerpa Rinzi 7000 m visoko postavili »dvojko«. Njim sta sledila Pepevnik in Šerpa Lakpa, ki sta 17. aprila postavila tabor 3 (7500 m). In naslednjega dne se je Aco odločil, da sam odide na vrh. Ker pa je bil Šerpa psihično in fizično nepripravljen za vzpon, je ob drugi uri po polnoči začel vzpon sam. V pomoč mu je bila polna luna in ob 9. uri in 5 minut po nepalskem ali 11. uri in 20 minut po kitajskem, je bil na vrhu.
To je bil že peti slovenski pristop na to goro in drugi po »Klasični smeri« iz Tibeta (prvi je bil prvenstven prek severne stene). Aco Pepevnik je 13. Slovenec, ki je stal na 8201 m visokem Čo Oju, sicer pa 37., ki se je doslej povzpel na kak samostojen osemtisočak. Vseh pristopov na osemtisočake - tiste, ki jih štejejo za samostojne in tiste »stranske«, ki pa so včasih še bolj zahtevni - pa imamo sedaj že 78. Na to, kateri pristop je absolutno opravil, pa bo mogoče ugotoviti šele čez čas, ko bodo zbrali podatke o letošnji aktivnosti - tako v Tibetu, kot v Nepalu, saj je Čo Oju mejna gora in se nanjo vzpenjajo iz obeh držav. Lani je število navez, ki so se povzpele na to goro, naraslo že na 159.
S pristopom na vrh pa se zgodba ne konča. Ko se je Pepevnik vrnil v izhodiščni tabor, si je moral na vrv navezati Šerpo in ga - kaže, da povsem nepodkovanega v alpinistični tehniki - varovati vse do T1. Kmalu po povratku v bazo so sklenili: »Zaradi zdravstvenih težav večine članov odprave (prehladi, pljučnice, angine) smo se odločili za vrnitev«.
Odpravo »Čo Oju '95« so omogočili: Map Trade in občina iz Slovenske Bistrice, Klasje iz Celja, občina Šentjur, Alpos, Comtrom, Envirom, TMB Maribor, Simex, Karka, Kalderon, SKB in PRO Banka ter PD Impol.

FRANCI SAVENC


Skrb za planinske postojanke

LESCE - Medtem ko ponekod ugotavljajo, da se zmanjšuje število članstva v planinskih društvih, pa to za PD Radovljica zagotovo ne drži. 2177 članov, od tega tretjina mladih se lahko pohvali z obsežnim delom v odsekih, še posebne skrb pa namenjajo svojim trem postojankam v Julijcih in Karavankah.
Na letošnjem občnem zbori v osnovni šoli v Lescah so ugotavljali, da so v minulem obdobju na teh postojankah uspešne poslovali, zbrani denar pa bode namenili v nadaljnjo obnovo.
V lanskem letu je neurje odkrilo streho na Pogačnikovem domu ter poškodovalo dva stebra tovorne žičnice. Vsa obnovitvena dela so opravili pred vsem s prostovoljnim delom. Sedaj temeljito obnavljajo Roblekov dom, ki ga bodo slavnostno izročili namenu 7. julija v okviru 100-letnice društva. Za tem bodo začeli še z obnovo Valvazorjevega doma.
Na občnem zboru so se novega predsednika PD Radovljice izvolili Toneta Tomšeta.

JANKO RABIČ
 

Oznake: AN, HIM, VTG
eXTReMe Tracker