Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V strminah Čopovega stebra - 4

Železar (1973) - Mitja Košir: Še danes mi je dolgčas po tistih časih, ko res nismo počenjali ničesar drugega, kot samo plezali. Toda kaj hočemo, kolo življenja se neizprosno vrti naprej in ni ga še znanstvenika, ki bi ga znal zasukati nazaj.

Ko smo zvedeli, kdo so izbranci, smo se jeseniški člani odprave pod vodstvom Janeza Krušiča, ki je bil obenem določen tudi za vodjo odprave, podali preizkusiti svoje znanje v ledni tehniki na Grossglockner. V glavnem smo se vsi odločili za lep vzpon po Pallavicinijevem žlebu, ki še danes sodi med dokaj priznane smeri. Vzpon po strmi ledeni vesini je marsikomu, predvsem pa nam mlajšim pomenil prvo srečanje z lednim plezanjem, ki se bistveno razlikuje od plezanja v kopni skali. Prav zaradi tega lednega značaja sem Pallavicinijev žleb uvrstil v izbor mojih najlepših smeri v letu 1966. Srečen sem bil še posebej zato, ker sva ga z Markom Butinarjem zmogla nenavezana v uri in pol plezanja in še v zgodnjih dopoldanskih urah sestopila nazaj na ledenik Pasterzo.
In še nekaj s tem v zvezi je vredno zapisati. Marko je bil leto pred tem v Himalaji in se po povratku resnično nekoliko zredil. Kranjski alpinisti, ki so bili tudi takrat v bivaku pod steno, so imeli veliko povedati čez Markovo postavo in ga dražili, da tak ne bo zlezel Pallavicinija. Ker je bilo jutro megleno, smo odšli plezat samo Jeseničani, Kranjčani pa so se vrnili proti Hoffmans hütte.
Kot sem že povedal, sva z Markom v eni uri in pol splezala na vrh Grossglocknerja, sestopila na Pasterzo in na poti po moreni navzgor pod Hoffmanovo kočo ujela Kranjčane. Morali bi videti njihove nosove, ko sva jim
povedala, od kod prihajava. In resnično sva z Markom naredila štirikrat daljšo pot s plezalnim vzponom vmes, kot oni.
Tisto leto smo potem res odšli; na Kavkaz o čemer bom še nekaj napisal kasneje.
Za mene je bilo leto 1966 zelo uspešno, saj sem si šele takrat resnično dokazal, da nisem v zmoti, ker sem se odločil za naporno pot alpinista. Živeti v gorah in za gore pa pomeni resnično živeti življenje.

KONEC

Mitja Košir
Železar, 30. marec 1973


Jožu Čopu ob 80 letnici iskrene čestitke
Natančno pred osemdesetimi leti je v številni Čopovi družini privekal na svet otročiček, ki so ga imenovali za Joža in se iz nebogljenega dojenčka razvil v alpinista, ki še danes za našo planinsko srenjo predstavlja legendo ...
Težko je kar tako na en mah oceniti, kaj vse je Joža Čop dal našemu alpinizmu. Vsekakor mnogo več, kot samo slavno ime, zavedati pa se moramo časa in razmer v katerih je deloval. Bil je pionir v naših stenah, vedno prvi in tudi vedno med čudovitimi prijatelji, ki mogoče predstavljajo eno izmed izgubljenih vrednot tistih časov.
Čopov Joža je legenda, mora pa biti tudi vzor poguma, požrtvovalnosti in tovarištva. Če se bomo v tem zgledovali po njem, bo verjetno tudi on sam zelo zadovoljen in mu bo to lepo darilo za osmi križ, kljub temu pa mu mi, najmlajši alpinistični rod kličemo: »Še na mnoga leta Joža.«

Mitja Košir


Jlib.si


Železar (1973)/G-L - Mitja Košir:
V strminah Čopovega stebra - 3

Železar (1973)/G-L - Mitja Košir:
V strminah Čopovega stebra - 2

Železar (1973)/G-L - Mitja Košir:
V strminah Čopovega stebra - 1

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti