Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V strminah Čopovega stebra - 2

Železar (1973) - Mitja Košir: Lepa doživetja so taki počitki v gorah, ko se človek predaja svojim najskritejšim mislim, za katere v dolinskem vrvežu nima časa.

V takih trenutkih pa postane del narave, utopi se vanjo in tudi ona sama preide vanj. Nepozabni so taki trenutki popolne sreče, ki pa nikdar ne trajajo dolgo. In tudi ne smejo, ker bi lahko kaj hitro postali navada, plitki in brez vrednosti. Tako pa je človek skozi dolga stoletja neprestano iskal in še vedno išče srečo, ki jo pozna le toliko, da sploh ve kaj išče.

Nismo še na vrhu stene, zato moramo naprej na trdo delo med previse. Še zadnji raztežaji nas čakajo, ki pa so tudi najtežji. Škoda, da ni megle, saj nam je Joža pravil, da se je prav tu nekje kar nanjo uprl, ker je bila stena le prestrma. Tine in Jožica sta že preko prečnice in vpijeta nekaj za robom, ko se začnem v vsej svoji »pomembnosti« počasi pomikati od klina do klina v levo. Še kar dobro napredujem, toda nekje sredi raztežaja naredim neodpustno napako, narobe vpnem vrv in trenje se stoodstotno poveča. S težavo vlečem vrv skozi vponke in končno sem pri ključnem mestu. Treba je prestopiti iz previsa na drobno poličko na levi. Že se primem z rokami visoko nad glavo, z levo nogo stopim na polico in tudi desno počasi prestavim k levi, ter tako obvisim popolnoma na rokah. Sedaj pride še najvažnejše, z rokami se moram potegniti navzgor, toda prav sedaj vrv noče nikamor. Preklinjam v izrednem slogu, kar je za moja letan presenetljivo, vlečem na vso moč, pa nič. Prsti mi popuščajo in kar naenkrat se stena in dolina zasučeta navzgor in naredita preval zopet nazaj. Vse je tako kot prej, le jaz nekaj metrov pod polico visim na vrvi. Padel sem na hrbet in Lojze mi pove, da sem naredil čudovito salto. Dosti mi je tega visenja in ves ihtav in togoten le splezam na tisto nesrečno polico, kjer potem varujem Lojza. Od tu naprej pa do roba stene res ni več daleč in kaj hitro se v družbi s prvo navezo povzpnemo po lahkem delu Stene na njen rob, kjer nas obsije z rožnatimi žarki zahajajoče sonce.
Za sebe lahko zapišem, da sem bil takrat neizmerno srečen. Iskal sem in našel, kje mi je mesto. V strmih stenah gora, k i jim bom nekoč bolj dorasel, kot danes. Sedaj vem, da sem imel že takrat prav. Tisti vzpon pred 10. leti, je bil odločilen in velik smerokaz za moje nadaljnje alpinistično udejstvovanje.

Črni graben
Do kakšnih odločitev pripelje življenje človeka. Malokdo se pravilno odloči. Jaz še danes ne vem, če sem ravnal prav, ko sem bil na razpotju, šola ali plezanje. Odločil sem se seveda za plezanje in še danes moram popravljati tisto mladostno zaletelost. Saj sem šel v šolo, toda z največjo mujo sem končal poklicno šolanje in se potem zaposlil v železarni. Toda pustimo zdaj to in se povrnimo nazaj v čase počitnic po končanem osmem razredu osemletke. Takrat sem imel čudovitega prijatelja in soplezalca Klavdija, enega naših najvidnejših alpinistov, ki ima tudi veliko zaslug, da sem srečno prestal tista leta, nevarna leta mojega alpinističnega življenja.

Veliko sva bila takrat v Vratih in se klatila po raznih smereh Triglavske stene, velik cilj pa nama je predstavljala šele enkrat ponovljena Peternelova smer. Ogledovala sva jo od vseh strani in se končno neko jutro odločila, da greva, pa naj bo kar hoče. Tisto poletje sva bila dobro pripravljena in če naju takrat ne bi presenetila nevihta, bi verjetno imela smer v žepu, tako pa sva se žalostna po vrveh spustila pod steno. Slabe volje sva se vrnila v Vrata, kjer sva naletela na Uroša, ki naju je začel navduševati nad še nepreplezanim spodnjim delom Črnega grabna in naju tudi dokončno navdušil.
Že naslednjo nedeljo sva vztrajno tiščala najini kolesi navzgor čez Kredo in potem odkolesarila naprej do Aljaževega doma, kjer sva potem še dolgo pod večer sedela na klopi in si ogledovala »najino« smer, ter se v mislih že spopadala s težavami Črnega grabna. Čudni so tisti občutki, ko so človek odpravlja nekam, kjer pred njim ni uspel še nihče. Spravila sva se spat in počasi so se začele med jasne misli mešati prividi in polsnu je sledil trden spanec.

Jutro je kot vedno prišlo prezgodaj in treba je bilo odriniti na neznano pot. Skrotje pod steno je bilo hitro za nama in že sva se navezovala na prostrani polici pri vstopu. Priznam, da mi pri srcu ni bilo ravno lahko, ko sem se oziral navzgor v strme, od vode izlizane plati, preko katerih je sem ter tja prišvigal kakšen kamenček, ki se je utrgal visoko nekje v steni. Kot vedno se je tudi tokrat pokazalo, da lahko steno oceniš šele, ko jo potipaš z roko. Brez večjih težav sva napredovala preko prvega navpičnega odstavka in se znašli na položnih, gladkih plateh, ki so se visoko zgoraj nadaljevale v divje previse. Le počasi sva napredovala po skopih razčlembah navzgor do strehaste bariere. V desne kotu sva odkrila zajedo, ki je vodila navzgor v lažji svet, kolikor sva lahko ocenila iz najine žabje perspektive. Složno sva ocenila, da je prehod možen, vendar le ob popolni opremi in z več časa, ki pa ga je danes nama že krepko primanjkovalo. Preveč sva se zamudila na tisti šipi v začetku stene. Za danes imava dovolj, sva se odločila in sestopila pod steno.
Toda zvesto sva si obljubila, da ob prvi priložnosti prideva nazaj in poizkusiva zares.

Dnevi so minevali, a stena se je vztrajno branila s slabim vremenom, prišla je jesen, midva s Klavdijem pa še vedno nisva nič opravila v Črnem grabnu. Neke septembrske nedelje pa se nama je sreča nasmehnila. Zvezde so nagajivo mežikale z jasnega neba, ko sva poganjala kolesi po cesti proti Aljaževem domu, ki je že sameval med pozlačenimi bukovimi gozdovi. Nič več ni hrup veselih planincev motil božanske tišine in ta mir je blagodejno vplival na redke goste. V jedilnici so sedeli le plezalci in se mirno pogovarjali o svojih načrtih, midva s Klavdijem pa sva jo kmalu pobrala v posteljo, ker naju je čakal naporen dan. Nikoli nisem bil in tudi ne bom prijatelj zgodnjega vstajanja in tudi tisto jutro sem godrnjal nekaj o bedakih, ki sredi noči rinejo iz toplih postelj, ko pa sva stopila v hladno porajajoče, se jesensko jutro je bilo vse pozabljeno in popolnoma zbujen sem jo pobral za Klavdijem. Kolikokrat sva že hodila po tej poti, pa nama vedno nudi kaj posebnega, novega. Cilj ni nikdar enak in kot cilji, so tudi drugi občutki, ki prevzamejo človeka, ko se vzpenja proti steni, tako ogromni, kot je Triglavska. Tudi najpogumnejši spoštljivo sklonijo glavo pred njo.

(se nadaljuje)

Mitja Košir
Železar, 16. marec 1973
 

Jlib.si


Železar (1973)/G-L - Mitja Košir:
V strminah Čopovega stebra - 1

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti