Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V strminah Čopovega stebra - 1

Jlib.si

petek, 9. marec 1973, ob 09:56, Boris Štupar, ogledov: 1577

Železar (1973) - Mitja Košir: Neustavljiv tok življenja, ki se ne meni za posvetne želje posameznih ljudi, mikroskopsko majhnih delcev vse obsegajoče narave, nas pahne neusmiljeno v kruto realnost in iz oči v oči se spogledamo sami med seboj.

Kaj hitro ugotovimo, da je tisti jaz, ki kuje visoko leteče načrte mnogo slabši od onega drugega jaza, ki v človeku postavi mejo in pravi: »Do tu in ne dalje, nisi rojen za heroja, za nekaj posebnega«. Takrat se pričenja borba s samim seboj in kdor takrat odpove, postane eden izmed mnogih v brezoblični masi milijardnega človeštva. So pa močne osebnosti, ki s kolumbovsko voljo iščejo novih poti v življenje. To so ljudje, ki nam jih zgodovina predstavlja ovite v glorijo nesmrtne slave. Prav ti velikani pa so vodilo v pogum celotnemu človeštvu in vsesplošni razvoj gre strmo navzgor.

Povsod je tako in tudi v alpinizmu pri nas bi brez Jugov, Čopov, Župančičev, Krušicev, Kočevarjev in Juvanov bili še vedno na samem začetku. Tako pa ima vsak najrosnejši začetnik svoje vzornike, ki jih želi dohiteti in končno tudi prehiteti in s tem postaviti novo stopnico na Kalvariji alpinističnega napredka.
Ta uvod mi je prišel na misel takrat, ko sem začel razmišljati, zakaj sem se dve leti po mojih prvih (korakih v gore, ko sem bil še neizkušen pripravnik, spoprijel s Čopovim stebrom v Triglavu, takrat še zelo priznano težko plezarijo. Ali sem že takrat, kot 14-letnik, hotel posegati po smereh, ki so predstavljale dobršno uveljavitev v slovenski alpinistični srenji, to bi težko govoril. Vem pa, da se mi je še nedoraslemu takim težavam, zahotelo preizkusiti se tam, kjer plezajo le izbranci.

Dobre volje sva z Lojzem sedela tistega večera na ograji pred Aljaževim domom in si radovedno ogledovala del Stene, kjer vitek steber izginja v navpično steno, ki jo prereže sistem kaminov in poči. Tam preko je Čopov Joža v nemogočih, razmerah in z netrenirano soplezalko Pavlo Jesih izpeljal smer, ki je še danes poleg severne stene Špika največja storitev predvojne plezalne generacije. Zgodovina tega legendarnega vzpona je že znana, še danes pa se o njem pohvalno izražajo velike alpinistične avtoritete. In tja gor sva se namenila tudi z Lojzem. Nič nisva govorila o najinem načrtu, kajti hitro bi naju starejši postavili v kot in naju naslednji dan napotili tja komor sodiva.
Noč je prehitro minila in s prvim svitom sva že rogovilila po gozdu ob Bistrici. Pri vsem tem početju pa nisva bila sama, ampak sta se za nama pripodila z največjo ihto tudi Tine in Jožica, namenjena prav tja, kamor midva. Tine je bil že stari znanec stebra in vse skrbi okrog orientacije so tako v veliko Lojzevo in moje veselje odpadle. Brez besed smo se vzpenjali po strmi stezi proti Steni. Bliže smo ji bili, bolj ogromna se mi je zdela, ko pa smo stali pri vstopu, sem bil že prepričan, da je nepreplezljiva.

»Bedak,« sem si govoril, »kaj vendar siliš v take težave, če jim nisi dorasel.«
Toda že sem se odločil, da ne odneham, pa pika. Do konca grem in šele, ko res ne bom več znal naprej, se bom obrnil.
Hitro smo se vzpenjali po Slovenski smeri in prečili po Zlatorogovih policah do Gorenjskega stolpa, od tam naprej pa je naša pot zavila strmo navzgor med previse in navpične poči. Le kaj je gnalo pred 20. leti Joža v ta nemogoči svet. Iskanje nečesa novega, ali pa potrjevanje samega sebe. Kakor koli že, bil je mojster nad mojstri, da je premagal to oviro, o kateri se je spoštljivo izražal celo slavni Comicci, takrat alfa in omega v svetovnem alpinizmu. Midva z Lojzem pa taka zelenca in siliva tja gor, kjer po nikakršni teoriji nimava kaj iskati.

Tine in Jožica sta že izginila med skalami stebra, ko sva se zapodila za njima. Po tem lažjem delu smeri nama je kar šlo brez večjih problemov, toda to je kaj slaba tolažba v primeru, ko te najtežje še čaka. In res težav ni treba klicati, kar same od sebe se pojavijo te ne bodi jih treba v obliki ogromne rdeče votline in neprijaznega previsa v njenem zgornjem delu. Tako torej, začelo se je zares. Dobro, tudi midva imava še dobršno zalogo volje, tudi srce nama še ni zlezlo čisto v hlače. Prva navezi se že trudi v počeh nad votlino, tam nekje, kjer se je takrat Pavli nesramno izmuznil nahrbtnik in ušel v globino Severne stene, z Jožom pa sta morala vse ostale dni živeti kar od lastnih rezerv.
Počasi, zares, zelo počasi se le prebijemo do zgornje votline, tiste, za katero je Joža do takrat upal, da je okno, ki mu bo prineslo tak srečen izstop iz stene, kot Hornu v Jalovcu, toda tukaj se je še celo nezmotljivi Joža zmotil.
Mi na okno nismo več računali, bili pa smo prijetno presenečeni nad udobnostjo. Končno le med neizprosno navpičnostjo nekaj ravnega prostora. Vsi štirje smo se vrgli na uničevanje vsebin nahrbtnikov, se razgledovali po vrhovih okrog nas in zvedavo kukali v globoko dolino Vrat pod nami, kjer je med zeleno preprogo bukovja šumela narasla Bistrica.

(Se nadaljuje)

Mitja Košir
Železar, 9. marec 1973

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker