Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 23.01.1995

  23.01.1995


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 23. januar 1995, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2441

Delo, Šport: ... Janez Jeglič v Bohinju prvi v lednem plezanju

Drugo mesto je osvojil Pavle Kozjek, tretje pa Bojan Leskošek - Paralelno plezanje v finalu zelo zanimivo za gledalce - Čez dve leti Velika nagrada Bohinja
BOHINJ - V nedeljo, 15. januarja, je bilo v Bohinju tekmovanje v plezanju ledenih slapov. Tekmo je že tretje leto zapored organiziral Alpinistični odsek Bohinj. 50 metrov visok ledeni slap so pripravili v plezališču Pod Skalco v Bohinju. Za razliko od plezalnih tekmovanj v dvoranah, kjer je pomembno, kako visoko pripleza tekmovalec, je bil tokrat pomemben čas, v katerem je alpinist priplezal do vrha slapu.

ZMAGOVALEC Janez Jeglič (Foto:Igor Modic)

Ob devetih dopoldne je 22 alpinistov nastopilo v kvalifikacijah. Izven konkurence so nastopile tudi štiri alpinistke. Najuspešnejša je bila Alenka Jamnik. Alpinisti so morali z varovanjem od zgoraj preplezati cel slap, za kar so najhitrejši porabili le dobre tri minute. Osem najhitrejših se je uvrstilo v finale, ki je bil zvečer pod žarometi. Ta del tekmovanja je bil za gledalce še posebej zanimiv, saj sta po dva in dva alpinista plezala istočasno. Hitrejši od obeh se je uvrstil v naslednji krog tekmovanja. Slap je bil na levi strani nekoliko težji kot na desni, zato je vsak par nastopil dvakrat.
Četrtfinalne pare so izbrali glede na dosežene čase v kvalifikacijah. Tako sta se že v četrtfinalu pomerila dva favorita, Janez Jeglič in Slavko Svetičič. Po prvem nastopu je imel Svetičič 11 sekund prednosti, vendar pa je v drugem nastopu padel in naprej se je uvrstil Jeglič. Polfinalna para sta bila Janez Jeglič - Matjaž Jamnik in Pavle Kozjek - Bojan Leskošek. Oba favorita, Jeglič in Kozjek, sta se zanesljivo uvrstila v finale. Oba sta že zmagala v Bohinju - Jeglič pred dvema letoma, Kozjek pa lani. Po prvem nastopu je imel Jeglič 6,60 sekunde prednosti, v drugem nastopu pa je bil hitrejši Kozjek, a le za 5,41 sekunde. Tako je z minimalno prednostjo zmagal Janez Jeglič.
Tekmo so omogočili TD Bohinj, Alpinum, SC Kobla in Vogel, Elan, Pečjak, Modrin, gostišče Kramar, Cekin in Rožle. Ker se je tekma v teh treh letih že kar lepo »prijela«, so se organizatorji odločili, da bodo uvrstitve točkovali (podobno kot pri alpskem smučanju) in čez dve leti na jubilejni peti tekmi podelili Veliko nagrado Bohinja.
Rezultati: 1. Janez Jeglič, 2. Pavle Kozjek, 3. Bojan Leskošek, 4. Matjaž Jamnik, 5. Slavko Svetičič, 6. Marko Čar, 7. Andrej Gaspari, 8. Dušan Debelak.

MIHA PETERNEL

ALPINISTIČNE NOVICE

Najtežje med najtežjimi (17 veličastnih)
Od nastanka prve smeri z oceno 8c ali XI- (Güllichova »Wallstreet«, 1987) je preteklo že skoraj osem let in v tem času se je stopnja težavnosti dvignila do ocene 9a ali XI. Do danes so po svetu preplezali 17 smeri, ki nosijo oceno 8c+ (XI-/XI) in več. Samo tri izmed teh so bile že ponovljene in njihove ocene tudi potrjene. Prvo smer s takšno oceno je leta 1990 preplezal Anglež Ben Moon. »Hubble«, kot jo je imenoval, ima že dve ponovitvi in s tem tudi potrjeno oceno. Za naslednjo smer takšnih oziroma še večjih težav pa danes velja mnenje, da gre za verjetno najtežjo doslej. Imenuje se »Action Directe« , v njej pa je leta 1991 prvemu in edinemu uspelo Wolfgangu Güllichu. Smer je Güllich preplezal po izdatnem »suhem treningu«, vendar samo pol leta po skoraj trimesečni odpravi v Patagonijo. Ponoviti so jo poskušali mnogi odlični plezalci, vendar so vsi odnehali še daleč od uspeha.
Leto kasneje so se na seznam plezalcev s preplezano oceno 8c+ vpisali še Francois Legrand s svojo »Metamorphose«, Tadej Slabe s smerjo »Za staro kolo in majhnega psa«, Cristophe Laumune z »Utopijo«, v Ameriki pa je J. B. Tribout preplezal do tedaj najdaljšo smer takšne težavnosti, 42 metrov dolgo »Just Do It«, ki jo je lani spomladi ponovil veteran športnega plezanja Marc Le Menestrel. Le z dva metra krajšo smerjo »Om«, ki jo je ocenil z XI (9a), pa je svoj pohod po najtežjih smereh sveta napovedal Alexander Huber.
Za leto 1993 je bilo značilno, da ni bilo veliko novih smeri z največjimi težavami. V osrednji Franciji je nastala smer »Festin de Pierre«, ki jo je preplezal J. P. Bouvier, v Švici pa se je čez 20 metrov visoko navpično ploščo z mikro oprimki ubadal Frederic Nicole. Ime »Bain du sang« (ali »Krvava kopel«) dobro opisuje težave, ki jih je Švicar ocenil z 9a.
V lanskem letu je bila cela poplava novih težkih smeri. V Franciji sta nastali dve novi: »Superplafond« (8c+/9a), ki jo je preplezal Tribout in »Le Bronx«, v kateri je uspelo mlademu tekmovalcu Francoisu Petitu. V zvezi s slednjo smerjo je treba omeniti, da je šlo za odprti projekt, v katerem so brez uspeha poskušali n.pr. Stefan Glowacz, Francois Legrand, J. B. Tribout, Francois Dreyfus in Yuji Hirayama. Kot zanimivost še, da je bila najtežja smer, ki jo je Petit preplezal pred tem, ocenjena samo z 8a, saj Francois do tedaj ni imel navade študirati smeri, ampak je kot tekmovalec treniral le plezanje na pogled. Tudi v Španiji je v lanskem letu nastalo nekaj izjemno težkih smeri. Dve izmed teh sta splezala domačina Bernabe Fernandez in Daniel Andrada. Prvi je bil uspešen v smeri z imenom »Mojabe«, drugi pa v »Onda vidal«, ki sta obe ocenjeni z 8c+. Tudi Anglež John Dunne je tam preplezal smer enake težavnosti, ko je povezal dve smeri v enem raztežaju in kombinacijo imenoval »Harakiri«.
Poglavje zase pa je nemški plezalec Alexander Huber. V enem letu mu je uspelo preplezati štiri smeri, ki jih je ocenil z 8c+. Tri izmed teh, »Gambit«, »Weisse Rose« in »Black Power« so v avstrijskem plezališču Schleier Wasserfall, »La Rambla«, v kateri je potrebno narediti kar 110 gibov, pa v Španiji. Vse te smeri so brez izjeme zelo dolge (od 45 pa do 55 metrov), s ključnim mestom na koncu smeri. Gambit je že doživel prvo ponovitev in tudi potrditev ocene tako, da so se govorice o Huberjevem visokem ocenjevanju kmalu polegle. Sicer pa je komentar Bena Moona o Alexovih dosežkih dovolj zgovoren: »He must be the best fucking climber in the world!«

URBAN GOLOB

Zbor gorskih vodnikov
Zbor gorskih vodnikov (občni zbor Združenja gorskih vodnikov Slovenije) bo v hotelu Lek v Kranjski gori v soboto, 28. t. m. ob 14. uri. Zbor se bo pričel s predstavitvijo reševanja iz ledeniške razpoke, ob 16. uri pa bodo začeli z uradnim delom. Na njem bodo obravnavah plan dela in finančni načrt za 1.1995, spremembe pravil Združenja po izstopu iz enotne kategorizacije vodnikov PZS, osnutek novega sistema izobraževanja GV, ki bo usklajen z mednarodnimi normami ter osnutek novega pravilnika GV.
Vodniki se bodo na zboru lahko tudi registrirali za leto 1995, s seboj morajo imeti le dokazilo o plačani članarini PZS in vodniško izkaznico, plačati pa bodo morali še članarino. V nedeljo bodo prikazali varovanje v snegu. Prenočišča za udeležence bodo rezervirana v Koči na Gozdu.

Zagon v Krnu
Slavko Svetičič je v petek 13. t. m. v štirih urah sam preplezal Zagon (800 m) v zahodni steni Krna. Smer sta prva preplezala Alojz Fon in Jože Rakušček leta 1973,l.1984 pa sta prvo zimsko ponovitev opravila Alojz Fon in Peter Podgornik. V dobrih snežnih razmerah je v smeri trd, od plazov zbit sneg. Tokrat pa razmere predvsem v obeh najtežjih raztežajih ( 80 do 90 st.) niso bile najboljše.

(M. P.)

Ledeni slapovi
Prvi slapovi so zamrznili že pred tremi tedni. V Tamarju so alpinisti plezali Slap nad votlino, Centralnega in Desnega. Tudi najtežji slap v Tamarju - Levi slap ali Sveča - je že dočakal obisk. 14. t. m. sta ga preplezala Janko Meglič in Slavko Rožič. Tudi po drugih dolinah so slapovi že zamrznili. Letos so bili ponovljeni že Sinji slap nad Jezerskim, Lušev graben v Vojah ter nekateri slapovi v Logarski dolini in v dolini Koritnice. Slavko Svetičič je preplezal Dušanov slap nad Drežnico. Razmere v slapovih niso najboljše, najtežji slapovi pa sploh še nimajo dovolj ledu.

(M. P.)

Prezelj in Štremfelj odšla v Patagonijo
Prejšnji teden sta Marko Prezelj (AO Kamnik) in Andrej Štremfelj (AO Kranj) odpotovala na jug Južne Amerike. Njun cilj je skupina Paine v čilenskem delu Patagonije. Dokončati nameravata smer v Severnem stolpu, ki so jo že leta 1988 začeli slovenski alpinisti Edo Kozorog, Matjaž Ravhekar in Ivan Rejc. Tedaj so bili pod steno en mesec, zaradi slabega vremena pa jim je uspelo plezati le šest dni. Preplezali so 550 metrov stene (VI+, A4-) in prišli 200 višinskih metrov pod vrh stolpa. Na koncu so iz stene pobrali vse vrvi in drugo opremo.
Prezelj in Štremfelj sta vrhunska alpinista in himalajca. Njun največji dosežek je prvenstveni vzpon po južnem grebenu Kangčendzenge (8476 m), ki sta ga v alpskem stilu opravila leta 1991. Leto dni kasneje sta priplezala na še neosvojen Menlungtse (7181 m) v Tibetu. Štremfelj je bil 1. 1979 z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na vrhu Everesta (8848 m). V Patagoniji, ki slovi po izredno nestabilnem vremenu in hudih viharjih, Prezelj in Štremfelj še nista bila. Odpravo so omogočili ŠZ, PD, AO in občini Kamnik in Kranj, KA, Papi šport, Boni, RKK, RZ in Montana Domžale ter Ministrstvo za obrambo.

(M. P.)

Šola alpinističnega smučanja
Podkomisija za alpinistično smučanje prireja šolo alpinističnega smučanja, ki bo od 22. do 26. marca t.l. na Kaninu in od 7. do 9. aprila na Zelenici. Kaninski del bo obsegal šolo smučanja izven urejenih smučišč, na Zelenici pa bo zaključek tečaja z nekaj lažjimi alpinistično - smučarskimi spusti. Tečaj je osnova za pridobitev naziva pripravnik alpinističnega smučanja.
Prijave in informacije: PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, g. Meta Vukič, tel. 061/312 553. Zadnji rok (do zasedbe mest) za prijave je 17. februar.

Peter Keše - »Šodr« 60 let
»Rad hodim v gore, rad jih imam. Rad sem v planinski druščini, še posebej med alpinisti in gorskimi reševalci,« tako ob jubileju pripoveduje še vedno zagnan, dobrodušen, goram predan »Šodr«, ki je resnično duša gora, ki mu niso bili nikdar mar planinski špetiri, ljubosumje ... Bil je tudi pravi športnik, telovadec, smučar, bil je celo smučarski reprezentant, zato ni naključje, da je bil v tekmah z akijem vedno v prvih vrstah. Izhajal je iz skromne delavske družine, zato se je moral kar dosti preživljati sam, kljub temu pa je iz takrat slavne industrijske šole Iskra prispel do strojnega inženirja. Kot vodja livarne v Iskri je kar precej postoril za določene planinske odlitke, lotil se je in celo uspelo mu je z odlivanjem smučarskega okovja »Marker« ... V gore je začel zahajati leta 1946, še posebej navezan ali vezan je bil na Julijce - morda po ukazu soproge alpinistke in smučarske reprezentantke Vere z Jesenic, vendar pa se tudi Kranjsko- Kamniniških Alp ni izogibal. Opravil je več sto plezalnih vzponov, včasih tudi z obilico sreče. Tako mu je n.pr. v Hudičevem stebru v Prisanku in Centralni smeri v Špiku padajoča skala »presekala« vrv. Doživljal je tudi stiske pri reševanju v gorah, še posebej težak mu je spomin na štiri mrtve Holandce pred petimi leti v Kočni ...

PETER KEŠE

V skoraj 42-letnem reševalnem obdobju je bil vedno na voljo, še zdaj kot upokojenec je vedno v vrstah reševalcev na krvavškem smučišču. Ni pa se mogel rešiti tudi upravljalnih opravil. Tako je bil tajnik GRS Kranj, gospodar zavetišča GRS na Krvavcu, zdaj pa je že nekaj let član NO PD Kranj. Ob jubileju mu prijatelji, še posebej soplezalci iz domačih ostenij, Dolomitov, Centralnih Alp, Kavkaza ... prisrčno čestitamo in želimo še mnogo srečnih dni med prijatelji in gorami ter še mnogo »šodranja«, kajti kjerkoli smo bili, se je slišalo in hodilo!

FRANC EKAR

Planinarjenje iz Italije, tudi v slovenski verziji
Zanimivo delo o planinskih postojankah in deloma tudi poteh v Furlaniji - Julijski krajini

Urad za plan avtonomne dežele Furlanije - Julijske Krajine, oziroma njihova služba za odnose z gorskimi skupnostmi je s prispevkom EGS (v okviru operativnega programa INTERREG Italija-Avstrija) izdala zanimivo delo o planinskih postojankah (in deloma tudi poteh) na njihovem ozemlju. Tisto, kar preseneča - in nas radosti - je, da je delo, ki je v treh samostojnih knjigah, izšlo (ob italijanski in nemški) tudi v slovenski verziji.
Knjiga je bila natisnjena julija lansko leto, v slovenščini s ponesrečenim naslovom »Planinarjenje« (tudi sicer jezik in izrazje nista ravno »sodobna«). Je pa to knjiga velikosti telefonskega imenika (polni format A4, debelina 3 cm, težka prek 1,8 kg!) in ni namenjena nošnji s seboj na ture. Kvaliteten umetniški papir, ena stran barvnih fotografij, celostranska štiribarvna karta in povprečno dve strani teksta - za vsako postojanko, ki jih je tako podrobno predstavljeno kar 103. Niso to le planinske koče in bivaki, tudi sirarnice, gozdarske koče ipd., vse, kar lahko nudi obiskovalcu gora primerno zavetje.
Tisto, kar preseneča (ob tem, da so tujci izdali tako delo tudi v slovenskem jeziku in to za svoje območje!), je dejstvo, da so dovolj dobro uspeh vključiti slovenska krajevna imena, neredko je le-to celo na prvem mestu (in italijansko v oklepaju). Škoda, da niso vključili tudi kakega strokovnega lektorja, predvsem pa korektorja (neredke so po dve besedi združeni, na ovitku se jim je zgodilo, da je strešica pri »Koče« obrnjena narobe ...)!
Postojanke so zelo podrobno opisane, z vso opremo, od miz, stolov in kuhalnikov, do butanskih bombic in kompleta prve pomoči; kar preveč, saj situacija prav gotovo ni vedno enaka. Tudi možnosti (ture) so na kratko navedene, pa priporočene karte, za vsako postojanko je naveden lastnik in koristnik, pa občina, gorska skupnost ...

FRANCI SAVENC

Oznake: ALP, AN, PLE, USP
eXTReMe Tracker