Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lonely Planet po pomoti

petek, 30. marec 2007, ob 14:26, Franci Savenc, ogledov: 1675

Delo, Kult - Petra Grujičič: Vodnik, ki se je rodil v kuhinji

Delo, petek, 30. marca 2007
Kult

Teroristični napadi na ZDA 11. septembra 2001 so Maureen in Tonyja Wheelerja, lastnika Lonely Planet Publications, hudo prizadeli. Ljudje so zaradi strahu manj potovali in njuno podjetje, ki ima danes približno 500 zaposlenih, se je znašlo v hudih škripcih. Dve leti sta bila na robu propada, a sta »preživela«, in najbolj priljubljeni turistični vodniki na svetu po več kot tridesetih letih še zmeraj izhajajo.

In to kljub temu da je njuno podjetje zraslo brez kakršnega koli poslovnega načrta. Po poroki leta 1972, ko sta bila stara 22 in 26 let, sta ugotovila, da je za resno življenje v dvoje še prezgodaj, zato sta se z zdelanim minivanom, vrednim 65 funtov, odpravila na pot. Prečkala sta Evropo in prišla v Afganistan, tam prodala avto za deset dolarjev in se odpravila naprej, dokler nista obsedela v lokalu na Tajskem in si razbijala glavo, kako bi skoraj brez denarja prišla v Avstralijo. Po naključju sta slišala, da na neki ladji iščejo posadko za potovanje na Novo Zelandijo. Pridružila sta se jim, dolge dneve kar naprej bruhala zaradi morske bolezni in prispela v Sydney s samo 27 centi v žepu. A sta bila vsaj zdravstveno zavarovana. Ko so ju namreč na meji vprašali, ali sta turista ali emigranta, sta izbrala status emigranta, potem ko so jima povedali, da imajo ti brezplačno zdravstveno zavarovanje. Nato sta se ustalila v Avstraliji.

Toda o vodniku ali podjetju takrat še nista razmišlja. Šele ko so ju znanci, navdušeni nad njuno pustolovščino, ki se njima na poti sploh ni zdela kaj posebnega, spraševali o doživetjih, sta pomislila, da bi jih lahko zapisala. Sedla sta za kuhinjsko mizo in v mesecu dni napisala vodnik Poceni po Aziji. Natisnila sta ga sama, ga sama spela in 1500 izvodov tudi sama razposlala, ne da bi slutila, da sta se znašla na pravem mestu ob pravem času oziroma da sta stopila na trg prav takrat, ko še ni bil poplavljen z vodniki. In zato tudi nista verjela, da bo iz te moke kaj kruha. Irka Maureen, ki je bila v Londonu tajnica, se je zato izšolala za socialno delavko, prepričana, da bo to njena poslovna kariera, njen mož, inženir, pa je poprijel za vsako delo, ki ga je dobil, a je hkrati zanesenjaško rinil naprej. Brez njega in njegove vizije Lonely Planet nikoli ne bi zaživel, brez racionalne Maureen pa nikoli ne preživel.

Prva leta so bila polna bojev. Kar sta zaslužila, sta vložila v podjetje in se tolažila, da lahko še vedno gresta v službo, če bo vse šlo po zlu, saj jima banke za takšen projekt niso hotele posoditi denarja. Ko se je podjetje razširilo in nista bila več odgovorna samo zase, temveč tudi za zaposlene, so skrbi postajale čedalje večje, a se je njuno življenje za nekaj časa umirilo, ko sta leta 1981 izdala vodnik po Indiji in z njim dosegla želeno svetovno slavo.

Njuna prihodnost je bila zapečatena in na drugo službo nista več niti pomislila, kakor tudi ne, da bi jima pri premagovanju finančnih težav pomagali poslovni partnerji ali sponzorji. Odločena, da bosta ohranila neodvisnost, sta pred leti zavrnila celo ponudbo Billa Gatesa, da bi sodelovali pri izdelavi elektronskih vodnikov. Če sta se s 24 centi prebila do statusa največjega svetovnega neodvisnega založnika vodnikov, bosta prišla še naprej, sta prepričana. In tako ne poslušata niti knjigovodij, ki jima dopovedujejo, naj izdajata le vodnike po velikih državah, saj imata s tistimi po eksotičnih državah samo zgubo. Odgovarjata jim, da si z njimi obenem gradita ugled.

In pri svojem vztrajata tudi zdaj, ko so se potovalne navade spremenile, saj ne verjameta, da bi ljudje preprosto nehali potovati. V prihodnosti stavita predvsem na prebujajoči se kitajski trg – zato vse vodnike izdajata tudi v kitajščini –, na mlade, saj so po njunem potovanja postala njihov življenjski slog, pa tudi na upokojence, saj je jesen življenja danes čas za nova doživetja. Med njunimi načrti pa je tudi ta, da bi nekoč popotniki na njuni internetni strani izbirali vsebine, ki jih želijo v vodniku, in bi jih čez nekaj dni dobili na svoj naslov.

Idej za vodnike, ki so dobili ime po pomoti, imata še veliko. Po pomoti? Tony Wheeler je poslušal pesem Space Captain Joea Cockerja in se navdušil nad besedno zvezo lonely planet ali osamljeni planet, ki jo je slišal v njej. A jo je slišal samo on, kajti pevec je zapel lovely planet. Vendar je bilo ob ugotovitvi napake prepozno za popravek, zanj pa ni bilo prepozno čez leta, ko so izdali vodnik Western Europe in šele na natisnjenih izvodih opazili, da na platnici piše Westen Europe – črka r v besedi Western je čudežno izginila. Zagrešeno so popravili tako, da so platnici dodali duhovit knjižni zaznamek. Niso pa mogli popraviti slabega vtisa, ki so ga pustili v Veliki Britaniji, potem ko so v vodniku o njihovi državi zapisali nekaj kritičnih besed o tamkajšnjih obmorskih mestih. Zamerili so se kraljici in Otočanom in zato je tam prodaja vodnikov močno upadla. Glas so dvignili tudi Kenijci in ju pred leti postavili celo pred sodnika; to nikakor ni bil njun edini sodni spor zaradi zapiskov, četudi svoje avtorje vedno svarita, naj bodo previdni, ker se ne bi rada znašla pred sodiščem.

A to je pač del posla, kakor so presenečenja del potovanj. Zato njuno osnovno pravilo, ki se ga vedno držita, pravi: nič ne pričakuj, ne avtobusa, ne dobre ali slabe sobe, ne dobrega ali slabega vremena. Nič. Bodi odprtega duha in se pusti presenetiti. In ker zanju potovanja niso življenjski cilj, ki bi ga rada dosegla, temveč izkušnja, ki ostane v njiju, tako kakor ljudje, ki jih spoznavata, ali zgodbe, ki jih slišita, njuna ljubezen do potovanj ni izginila. Pravzaprav je postala odvisnost, s katero preskušata meje svoje vzdržljivosti, medtem ko raziskujeta, kako daleč sta sposobna iti v neki situaciji. Čeprav priznavata, da danes na svet gledata z drugačnimi očmi kakor nekoč, saj kot rutinirana popotnika profesionalno zbirata informacije, vendar ne vidita več malenkosti, ki bi lahko navdušile novinca.

In danes tudi več ne potujeta tako, kakor sta nekoč, čeprav se še zgodi, da ju kakšen kraj tako privlači, da se odpravita tja z nahrbtnikom in spita v posteljah, na katerih si umazanih rjuh sploh ne upata pogledati, četudi jih Tony šteje 61 in Maureen 57. Potovanja so njuno življenje in posel in v obojem sta združena že 35 let. Odhajanje in vračanje je ključ do uspeha, pravita, zasebnega in poklicnega, zato pogosto potujeta ločeno, čeprav sta idealna sopotnika.

Petra Grujičič

eXTReMe Tracker