Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Premislek - 1979

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

sreda, 10. oktober 1979, ob 20:42, Boris Štupar, ogledov: 2224

AR 1/1979 - Bojan Pollak: Spet so se začele alpinistične šole.

Spet bo prišla nova generacija mladih. In v katero smer naj gre njihova vzgoja? Kaj je to sploh potrebno spraševati, saj smo si o tem že veliko razčistili, veliko napisali; imamo skripte, programe, kader. Toda prišlo je obdobje, ki grozi, da bo vse, kar je zapisanega, dogovorjenega, postavljeno na glavo. Prihajajo mlade generacije, ki ne priznavajo dela, opravljenega pred njimi, zanikajo to in iščejo svojo pot. To je prav in vredu, tak je normalni tok razvoja, taka je normalna pot naprej. Toda ta pot naj bi ne bila posuta s preveč žrtvami, ideja, ki je vodila že toliko generacij, naj bi se ne izrodila.

Ni namen tega razmišljanja, da bi negirali mlade. Ne, daleč od tega. Namen razmišljanja je, naj bi tudi mladi dobili več od vsega, da bi k stvarem pristopali tudi z razumom, resnostjo in odgovornostjo, da bi nekatere pojave tudi pretehtali in precenili in jih tudi usmerili, tako da bo od njih res korist. Zavedati se moramo, da pojave in trenutna dogajanja v alpinizmu spremlja množica ljudi, od tistih, ki še imajo nekaj pojma o tem, pa do tistih, ki so šele na začetku in imajo zelo malo znanja o vsem in ki kaj lahko dobe popačene in popolnoma napačne predstave s tem pa tudi napačno perspektivo. Zato naj bi začeli malo širše razčiščevati nekatere pojave, gibanja, da bi našli tisto, kar je v teh gibanjih zdravega, dobrega, kar vodi naprej. In če bi se pokazalo koristno in upravičeno, bi morali narediti tudi kakšen radikalen poseg v način, v mišljenje ali na primer iz alpinizma izdvojiti plezalstvo kot je izdvojeno, vsaj praktično že skalolazenje. Po drugi strani pa je namen tudi, da bi o alpinizmu kaj več razmišljali, da bi našli odgovore na vprašanja - vsaj vsak sam zase - ki si jih je v takšni ali drugačni obliki zastavil vsakdo, ki pleza. Zato so v nadaljevanju navedene določene predpostavke, trditve, za katere pa ni nujno, da so povsem točne. To naj bi bilo kot spodbuda, da bi se pojmi izkristalizirali, da bi se čim bolj približali bistvu oziroma smislu.

V zadnjem času je bilo veliko govorjenega in tudi pisanega o VII. stopnji, o prostem plezanju. V Delu in Teleksu je izšlo nekaj člankov, ki opisujejo, da ne rečem poveličujejo storitve ameriških plezalcev (alpinistov?), skratka v alpinizmu naj bi bil storjen ogromen korak naprej po zaslugi Američanov in mi naj bi pri tem zaostajali. Pa je to res? Ni mogoče preveč časa, prostora in besed posvečenih vsemu temu in da ravno zaradi tega mladi, ki so komaj povohali alpinizem, vidijo ves smisel alpinizma, samo v plezalstvu? Vedno več plezalcev hodi v gore v copatah, vedno več, jih v copatah pleza, vedno več jih pa radira po gorskih poteh v adidaskah ali pumah v »dober« zgled planincem, vedno več jih pleza brez čelade in često s pomanjkljivim varovanjem - skratka ne priznavajo stvari, ki so dognane in priznane in ki veljajo že lep čas in lep čas tudi še bodo. Mar je to posledica nekritičnega odnosa do tega, kar je tuje, kar je prišlo z zahoda? Tudi o tem moramo razmišljati. Mar ni že katera letošnja nesreča posledica takega odnosa?

Ocenjevanje težavnosti smeri, ki temelji na tem, kako nekdo pleza, je gotovo popolnoma neobjektivno. In tako tudi ocenjevanje, ki ga imamo, ki ga ima UlAA, ko je ocena odvisna od treniranosti plezalca, ne more biti realno, niti objektivno. Torej je tu že osnova napačno postavljena. Z vedno težjim in intenzivnejšim treningom se posameznikova sposobnost dviga in tako plezalec določene težavnostne stopnje vedno lažje premaguje. Kar je za netreniranega skoraj nemogoče, trenirani prepleza z lahkoto.

Za netreniranega je torej ista smer druge težavnosti, kakor za treniranega. Primer je dokaj očiten in že nekaj časa prisoten tudi pri nas: zniževanje ocen smeri, ki jih preplezajo trenirani plezalci. Tako je tudi vprašljiva definicija UIAA za VII. stopnjo. Kaj je bolj upravičeno VII. stopnje: smer, visoka nekaj 10 metrov v vsaki »gužvi« (že udomačen izraz za plezanje po balvanih) - s previsi in strehami, ali pa na primer Messnerjeva smer na Nanga Parbatu, ki ni nikjer težja od IV? Razmislimo o tem! In kaj je VII. stopnja v ledu? Ali pa se je morda tam že vse naredilo in se težjega ne da več plezati? Tega ne verjamem. Ali pa VII. stopnja, velja izključno za prosto plezanje, tako da je neko mesto lahko VII ali pa A3? In spet smo pri tem, kako kdo pleza. In ko smo enkrat tu, nekega mesta, smeri ni možno objektivno oceniti. Ali pa je? In kako? In zakaj je VII stopnja postala aktualna šele sedaj, pravzaprav šele pred letom dni? Spet vpliv Amerike? Zahoda? V peščenjaku imajo že lep čas VII., VIII. in celo IX. stopnjo in jih tudi plezajo, pa za nas to ni bilo prav nič zanimivo. Tam imajo tudi točno določena pravila, kaj se sme in kaj ne. Saj jih imamo včasih tudi mi, ko plezamo po gužvah in se točno zmenimo, kam se je dovoljeno prijeti in kam se ni. Pri ocenjevanju je torej še veliko nedorečenega in bo še nekaj časa tako.

Vrnimo se raje k prodoru prostega plezanja po »gužvah« na skrajni meji človeških zmogljivosti. Vprašajmo se, ali je to še alpinizem, ali pa morda ni več. Vprašajmo se, ali naj bo k tenu usmerjen celotni razvoj, ali pa naj bo to samo del alpinizma, tako kot je skalolazenje. Vprašajmo se, kakšen smisel ima vse to! Ali hočemo imeti ozke specialiste, plezalce, ali pa hočemo imeti za malenkost slabše v specialnostih, vendar univerzalne alpiniste? In kakšen je naš končni cilj? Ni morda razvoj celotne človeške osebnosti. Se mar z ozko specializacijo ne spuščamo na nivo drugih športov? Mar s tem ne delamo iz alpinizma samo šport in ničesar več? Vemo pa, da alpinizem ni le šport, ampak je v alpinizmu šport le ena od komponent. Ne postaja morda ta ozka specializacija v končni fazi sama sebi namen? Čista umetnost zaradi umetnosti? Alpinizem pa ne more in ne sme biti in postati sam sebi namen.

Poskusimo pogledati nekaj primerjav med plezanjem po »gužvah« in plezanjem v gorah, med vzponom čez »gužvo« in plezalnim vzponom v gori. Plezanje v »gužvi«: oprema je lahka, copati ali brez njih, magnezija, nekaj vponk, zatičev, vrv itd. Skratka minimum. Priprava na vzpon: študiranje detajlov »gužve«, močna, telesna priprava, izredno ozko usmerjena duševna priprava. Dostop je običajno lahek in kratek. Enako tudi sestop. Nobenih orientacijskih težav, nobenih težav z vremenom itd. Vedno možen umik. Zato je potreben zelo ozek spekter znanja, predvsem fizike. Med plezanjem je telesna obremenitev ekstremno velika, vendar sorazmerno kratkotrajna. Duševno obremenitev je razmeroma majhna oziroma ozka.

Plezanje po gorah: oprema je težka, primerna obutev za mraz in plezanje, nahrbtnik, vponke, čelada, vrv, klini, hrana, pijača, topla obleka itd. Skratka, bistveno več. Priprava: študij dostopa, smeri, sestopa, gorstva, vremena itd. Telesna priprava je velika, ravno tako tudi duševna, ki je zelo široka in usmerjena na celotno turo. Dostop je običajno dolg in naporen, tudi orientacijsko zahteven. Enako tudi sestop. Zato je potreben širok spekter znanja: od fizike, vremenoslovja, do orientacijo, poznavanja gorstev, prve pomoči itd. Med plezanjem normalno velik telesni napor, včasih pa tudi ekstremen. Duševna obremenitev je velika in široko usmerjena, od smeri, časa do vremena. Umik ni vedno možen, včasih nemogoč. Tura se lahko zaradi vremenskega preobrata, ali drugih popolnoma zunanjih dejavnikov sprevrže v boj za golo življenje.

Če pogledamo v bistvo stvari in če gledamo kompleksno; kaj je torej bolj zahtevno, kaj torej zahteva več? In kakšna se nam ob tem zdi izjava, zapisana v ameriškem Climbing Magazine, da je Hilaryjev vzpon na Mount Everest prava malenkost v primerjavi s preplezanjem 8 metrov visokega balvana, oziroma da je določeni 8 metrov visoki balvan trikrat težje preplezati, kakor pa priti na Mount Everest? Mar ni to med drugim tudi nekaj, kar meji na nizkotnost - poveličevanje svojega dejanja z zaničevanjem dejanj, drugih? S podcenjevanjem in pri tem namernim zanemarjanjem vseh dejstev, ki ti niso v prid?

Nadaljujmo s primerjavo. Odnos do padca. Pri plezanju v »gužvah«, v ekstremnem plezanju je to nekaj povsem normalnega. Ali pa morda ne? Kako plezajo Američani čez neko težko mesto? Včasih tudi po večkrat padejo, kar se jim zdi normalno. Torej je padanje v teh primerih normalno - pač spada zraven. Kaj pa je s padanjem v gorah, v stenah? Tam je vsak padec nekaj izjemnega, je nekaj, do česar ne bi smelo priti, pa čeprav še učimo plezati tako, kot da do tega lahko vedno pride. Torej je padec katastrofa, nekaj, kar ni normalno, kar je samo izjema. Mar ni tu zahteva, da ne padeš, ne smeš pasti, izredne huda psihična obremenitev? Mar ni takšno gledanje bistveno različno od gledanja na padec v »gužvah«? In kakšne so posledice, če se takšno gledanje prenese tudi v stene?

Postavljanje pravil - ker ima alpinizem za torišče dejavnosti ogromno in raznoliko področje - gore, je skoraj nemogoče postavljati tečna pravila. Ta pridejo v poštev šele takrat, ko se torišče zoži, na primer na plezanje po »gužvah«, na skalolazenje. Na splošno pa lahko velja pravilo zelo okvirno: priti na vrh, čez steno s čim manj sredstvi, v katere je vložen človeški razum, človeško delo. Toda tudi v »prostem« ali pa v »čistem« plezanju so pravila samo pravila in še ta so prilagojena le nekaterim ljudem. Tu pomeni osnovno vrednoto in smisel, kako priti čez steno, pri alpinizmu pa je velikokrat zahteva, da sploh pridemo na vrh. »By fair means« (s poštenimi sredstvi) je zelo relativno. Postavi si nasproti goro in človeka taka, kakršna sta: gora s steno, meglo, mrazom itd.; človek pa, če hočeš popolnoma gol, samo z močjo svojih mišic, kot je naredil nekdo, ki se je 1979. leta menda povzpel na Mount Kenijo. Kdo od zagovornikov prostega plezanja, plezanja »by fair means«, bi šel na Mont Blanc bos, brez derez, brez cepina? In redki so tisti, ki plezajo bosi po »gužvah« in še bolj redki od teh so tisti, ki ne uporabljajo magnezije. Kje je torej objektivna meja za »fair means«?

Kakor si jo ljudje sami postavijo! Torej je absolutno sploh ni, ampak je samo relativna. In kje si jo bomo postavili mi?

Menim, da bi bilo zgrešeno, da si nekdo ne bi upal zabiti klina in ga vpeti (predstave o tem, kaj je »prosto« in kaj je »čisto« plezanje po ameriških normah med plezalci in alpinisti - še niso povsod povsem jasne!) in bi bil zato morebitni padec usoden. Kaj je bolje doseči in kaj moremo doseči: da se mladi, nadobudni in preveč ambiciozni plezalci ne bodo spuščali v smeri, ki jim niso kos (prosto), ali pa da bodo še nekaj časa »normalno« plezali? Pri tem ima zelo velik vpliv element popularizacije! Kako preprečiti »prostim« plezalcem zasmehovanje oziroma pomilovalno gledanje na vse ki ne plezajo prosto, in s tem preprečiti, da bi nehote povzročili kako nesrečo?

Najti bi morali pravilen odnos med telesno močjo in sposobnostjo na eni strani in mišljenjem, intelektom, to je uporabo rezultatov človekovega razuma in dela na drugi strani. Saj poznate tisto oznako »jak i bedast«?

Naj bi bil resničen rimski izrek »zdrav duh v zdravem telesu«. In možgane imamo tudi za to, da jih uporabljamo. Torej naj bi bilo plezanje s primerno uporabo tehnike, za kar moramo najti pravo mero. In kje je ta mera? Lahko se dogovorimo, vendar točne, natančne mere in meje ne moremo postaviti. Mar ni to ravno eden od čarov alpinizma, da ni natančnih mej?

Kdaj namen posvečuje sredstvo? Stvar dogovora! Zakaj je naša odprava na Everest uporabljala kisik samo od 8120 metrov naprej, Američani leta 1963 pa že od 7000 metrov? Pri vsem tem pa ne bi smeli še nečesa. Noben način ponovitve, preplezanja smeri, noben vrh, nobena smer ni tako vredna kot človeško življenje! Plezati čimveč prosto, toda še vedno plezati varno, oziroma čim varneje. Kakor je, recimo, etično vprašljiva pretirana klinomanija (uporaba preveč klinov ali drugih tehničnih pomagal), tako je absolutno bolj nevarna pretirana klinofobija (neuporaba oziroma odpor do tehničnih pripomočkov). Raje dva klina na stojišču kakor enega! Kdor je že videl leteti prijatelja skozi zrak, komur so vrvi že ožgale dlani in komur je že umrl tovariš v steni, vse to že ve, se tega zaveda. Vsaj moral bi se. Spomnimo se izreka tragično preminulega češkega alpinista Arnošta Černika, da ni težko postati dober alpinist, plezalec, pa čeprav je vsaka opica boljša kot najboljši plezalec, ampak je težko postati star alpinist!

Ko primerjajo atletiko in alpinizem, postavljajo napačno primerjavo. Pravijo, da ni enako, če nekdo petkrat preteče 100 metrov v 15 sekundah ali pa če enkrat preteče 100 metrov v 11 sekundah. Ta primerjava je dana pri tem, ko nekdo prepleza smer prosto ali ne, je pa enaka primerjavi, da nekdo isto smer prepleza petkrat in za to porabi 10 ur ali pa enkrat v 10 minutah. Primerjati pa bi morali, ko nekdo teče na 100 metrov bos, drugi v pancerjih, tretji v šprintericah itd. In kakšna je v bistvu razlika, če se primemo za oprimek ali pa za klin? V obeh primerih se za nekaj primemo, za nekaj potegnemo. Če smo dovolj trenirani, močni, ne bomo vpeli stremena - torej bomo tekli bosi na 100 metrov. Če se primemo za klin, tečemo na sto metrov v copatih itd. Iz vsega tega je razvidno, da take primerjave niso najbolj umestne.

Še nečesa se spomnimo, skalolazenja. To pri nas ni našlo pravega odziva. Mar zato, ker je prišlo z vzhoda? Enako kot plezanje po gužvah izdvaja iz alpinizma najbolj športno sestavino, ki pa jo stopnjuje še s tem, da je merjen čas in te diskvalificirajo, če odletiš. Je morda še kakšna druga bistvena razlika med plezanjem po »gužvah« in skalolazenjem? Je torej plezanje po »gužvah« in skalolazenje enako?

Poglejmo še eno sestavino alpinizma - stik z naravo. Vračanje človeka iz stehniziranega potrošniškega okolja nazaj v okolje, iz katerega je izšel, nazaj v naravo. Pri alpinizmu je doživljanje narave intenzivno, že zaradi same ideje, pa tudi praktično - od pristopa, v steni, do bivakiranja, sestopa, sončnih vzhodov, zahodov, noči, rastlin, živali, kamenine, vremena. V veliki meri se človek bogati v stiku s celotno naravo. Vse doživljanje v različnih letnih časih, v dežju, snegu, poletni vročini, zimskem mrazu, skratka polno doživljanje življenja samega, ki pa ni možno na eni sami turi, vzponu, ampak je proces.

Kaj pa plezalstvo? Tu je »gužva« samo objekt, tu ni nobenega pravega stika z naravo. Del narave (»gužva«) ali pa tudi kaj drugega (plezanje po nebotičnikih!) je samo sredstvo za določeno izživljanje, ne pa tudi subjekt, ki nastopa enakopravno.

Je mogoče iz vsega tega razmišljanja potegniti kakšen sklep? Predlagam naslednje:

1. Poiščimo pravo mero uporabe tehničnih sredstev, a pri tem ne pojdimo v skrajnosti!
2. Ne iščimo smisla samo v plezanju po »gužvah«!
3. Spodbudimo razmišljanje o alpinizmu, da bi močneje izrazili tudi druge sestavine, ne samo športne, pri tem pa imejmo v mislih, da alpinizem ni, ne more in ne sme biti sam sebi namen!

In kaj misliš o vsem tem ti?

Bojan Pollak
Alpinistični razgledi, št,1., oktober 1979
 

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker