Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Huda kri okrog vprašanja,

02.10.1979


Arhiv planID; priredil: G.Š.

torek, 2. oktober 1979, ob 17:26, Boris Štupar, ogledov: 1084

Delo (1979) - Vlado Jarc: ... kdo bo plačal reševanje v gorah
Če na skupinski napotnici ni štampiljke in ni posebej napisano, kdo bo poravnal stroške, se tudi v Sovjetski zvezi utegne zgoditi, da poškodovani planinci zaman čakajo na reševalce

OD NAŠEGA MOSKOVSKEGA DOPISNIKA
MOSKVA, 1. oktobra - V gorah Tien-Šana se je zgodilo, da je
zgodaj zjutraj pritekel na meteorološko postajo Čeonamu planinec in zaprosil za nujno pomoč, kajti njegovemu tovarišu je zelo, zelo hudo, tako so klicali pomoč po radijski zvezi.

Vsa zadeva pa je nato potekala takole. Najprej so iz kirgiške kontrolno reševalne službe vprašali, kakšna je sestava skupine planincev in kam »sploh pripada«. Potem pa so vprašali, kaj se je ponesrečencu sploh zgodilo. V mesto Frunze so sporočili, da je s ponesrečencem zelo hudo in da je zdravniška pomoč nadvse nujna ter da ga je možno prepeljati samo s helikopterjem.
»Počakajte na odgovor, ki ga dobite čez eno uro.«

Ura je minila, odgovora ni bilo. Spet znova: »Pošljite vendar že pomoč.«
In odgovora niso pričakali. Kaj storiti? Ni preostalo nič drugega, kot da sta dva meteorologa vzela nosila in skupaj s planincem odšla k ponesrečencu.
Ta čas pa so reševalci bližnje kontrolno reševalne postaje v kraju Prževalsk, kamor so jim iz glavnega mesta kirgiške republike Trunzeja sporočili o nesreči, »imeli brezplodne pogovore«, kdo bo plačal prevoz s helikopterjem. Na tej postaji so bili zapisani vsi iz skupine, kateri je pripadal ponesrečenec: Vsaka planinska skupina se mora namreč prijaviti postaji in povedati, od kod in kam.

Treba se je bilo pogovarjati z Moskvo, kdo bo plačal helikopter.
Tole je treba še podrobneje pojasniti. Obstaja namreč posebno navodilo centralnega sveta za turizem in ekskurzije, po katerem je dolžna plačati iskanje in reševanje tista organizacija, ki je izlet oziroma pohod organizirala in katere štampiljka je odtisnjena v knjižici pohoda skupine.
No, meteorologa in planinec so že nesli ponesrečenca v dolino. Spustili so se komaj nekaj sto metrov višinske razlike, ko so prišli do kraja, kjer jim je pot zaprl velikanski zemeljski plaz. Zraven je bilo nekaj ravnega prostora in tja so položili ponesrečenca. Tam bi lahko pristal tudi helikopter.

Čakali so do popoldneva, do noči, do jutra ... Reševalcev in helikopterja ni bilo od nikoder. Ponesrečenec je umrl. Vsega štiri ure hoda do vrat prževalske reševalske postaje ...

Potlej se je storija odvijala kakor vedno ob takih primerih. Reševalci, ki bi morali priti na pomoč, so valili krivdo na planince, ki da so pustili pri ponesrečencu le enega in ta potem tudi z meteorologoma ni mogel spraviti ponesrečenca v dolino. No, naj bo tega dovolj. V članku, ki so ga potem natisnili v »Komsomolski pravdi«, so ostro pograjali zlasti reševalce, ki da so plačani za to, da ljudem pomagajo, ne pa da govoričijo in se gredo administracijo. Ostre so letele tudi na račun zdravniškega letalstva »Sanaviacije«, kakor mu tukaj pravijo.

Kakšen poseben škandal iz tega seveda ni nastal in javnost se tudi kaj posebej ne vznemirja. Vsak se jezi le bolj zase in kdo tudi napiše kakšno ogorčeno pismo. Toda ... Morebiti pokličejo koga tudi na posebno, če ne celo na kazensko odgovornost. Toda to so stvari, s katerimi ljudi ne smeš vznemirjati, in tako ostane skrito, kaj se je pravzaprav potem zgodilo.
Članek v »Komsomolski pravdi« pa je oster in se ne ustavi le ob tem primeru. Sklicuje se na sovjetsko ustavo, ki jamči vsakemu državljanu Sovjetske zveze, da dobi zdravniško pomoč brezplačno, in to tudi na domu. Zakaj so potem planine izjema, se vprašuje avtor. Zakaj je treba vnaprej plačati reševanje take vrste. Reševalci so izrecno zahtevali uradno izjavo, kdo bo plačal prevoz in reševanje - česar pa sploh niso napravili, je jedko pripomnil pisec.

Toda primeri z organiziranimi skupinami so še rešljivi. Veliko huje je s tako imenovanimi »divjimi« planinci, ki jih je zadnje čase čedalje več. Sicer pa tudi nekatere organizacije namerno ne odtisnejo štampiljke na napotnice, da bi se namreč izognile vsem morebitnim plačilom, ki bi jih skupina utegnila povzročiti, bodi da ji zmanjka denarja, bodi da zaide v drugačne stiske - naposled tudi, če se ji pripeti nesreča. Moskovski svet za turizem in ekskurzije na primer je znan po tem, da na potne naloge ne pritisne prav nobene štampiljke.

Svetujejo takole. Alpinisti gredo v hribe brez skrbi, vsaj v glavnem je poskrbljeno za morebitno reševanje in nihče ne vpraša vnaprej, kdo bo reševanje plačal. Vsezvezni svet sindikatov ki je prevzel večino stroškov za reševanje alpinistov, že na začetku sezone razpošlje »poroštvena pisma« vsem, ki taka reševalna dela opravljajo, vključno s helikoptersko službo. Zadostuje preprosto telefonsko naročilo. Nekaj podobnega - tako svetujejo - bi kazalo storiti tudi za druge, ki se odpravljajo v planine.

Zdaj se dogajajo stvari, ki so videti prav absurdne. Mrzlega aprilskega jutra so se na novo - kuznječko reševalno postajo obrnili starši pogrešanih planincev. Toda tam so zahtevali garantno pismo, kdo bo plačal helikopter. Čeprav je to trajalo ves dan in je bila ura že nočna, je staršem vendarle uspelo dobiti zahtevano pismo. Pozno ponoči so tudi sestavili reševalno ekipo. Našli so tudi helikopter. Toda predsednik novokuznjeckega sveta za turizem in izletništvo ni podpisal pisma pilotu helikopterja. Tako je načelnik reševalne službe prevzel vse nase in obljubil, da bo in plačal stroške, če bi se vendarle kaj zataknilo okrog plačila. Šele takrat je helikopter odletel ...

Po vsem tem je vidno nekaj: tudi v Sovjetski zvezi iščejo »pokrite račune« in očitno ni vseeno, ali je denar za plačilo ali ga ni. Očitno je tudi, da gre vsa stvar v absurde. Za zdaj se sklicujejo le na ustavo in na to, da je sovjetska družba v osnovi humanistična in da skrbi za človeka na vsakem njegovem koraku.

VLADO JARC
 

eXTReMe Tracker