Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dalmatinec s strehe sveta

Stipe med pohodom stotih žensk na Triglav (foto M. Raztresen).


Arhiv planID; priredil: G.Š.

petek, 14. september 1979, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1167

Teleks (1979) - Marjan Raztresen: Stipe Božič, 28-letni mož koščenega videza, Splitčan po srcu in duši, električar v splitskem Pomgradu, bo to soboto skupaj z rojakinjo Djurdjo Bjedov in Ljubljančanom Miroslavom Cerarjem dvignil na jambor zastavo splitskih sredozemskih iger.

Minuli konec tedna je s svojimi kolegi -slovenskimi alpinisti pomagal peljati sto Teleksovih žensk na Triglav. Pred nekaj manj kot štirimi meseci pa je kot eden izmed štirih Jugoslovanov stal na najvišji gori sveta, na mogočnem Mount Everestu.
Pred nekaj meseci ga je spoznavala na pobočjih Everesta skupina najboljših jugoslovanskih alpinistov kot dobrega plezalca. Pred nekaj dnevi ga je spoznalo več kot sto Teleksovih žensk kot dobrega gorskega vodnika in zabavnega tovariša. To soboto ga bo spoznal milijonski avditorij jugoslovanskih televizijskih gledalcev kot enega od naših najboljših športnikov, kar smo jih kdajkoli imeli.
Večina ljudi ga pozna le kot Stipeta Božiča, ki je 15. maja letos stal na najvišji točki zemeljske krogle. Kdo pa je ta Stipe Božič?

Marsikdo se sprašuje, kako je mogoče, da sili človek z morja v gore. Ali ni naposled nenavadno, da je nekdo z modrega Jadrana pripravljen menjati morje s hribi?
Mladina v Splitu živi po klapah, prijateljskih skupinah, ki jih vežejo skupni interesi. Pred leti sem padel v klapo, ki je bila zapisana alpinizmu in sem začel plezati. Če bi padel v veslaško klapo, bi skoraj gotovo veslal. Ker imam od nekdaj rad naravo in se je pokazalo, da nisem antitalent za plezanje, sem šel v vedno težje stene ...

... in postal tako dober, da si se uvrstil med člane naše odprave na Everest. Takrat so se ljudje spraševali, kaj dela Dalmatinec v odpravi z alpinisti, ki so doma pod gorami. S kakšnim upanjem si odšel od doma v Himalajo?
Vsak od nas je odšel z upanjem, da bo morda le prišel na vrh. Toda ko sem bil tam pod visokimi gorami, sem začel dvomiti vase. Posebno so se mi začeli podirati vsi upi, ko je naveza pred našo izredno dolgo hodila iz prvega v drugi višinski tabor na pobočju Everesta. Ko je šla za njimi naša naveza, smo prišli - ne vem, kako to - v dvojko izredno hitro in brez velikih težav. Takrat sem začel misliti, da sem sposoben napraviti še več kot sodelovati v odpravi. Tisti dan sem začel najresneje premišljati o vrhu.

Bil si na vrhu - na samo nekaj ur pozneje na robu med življenjem in smrtjo, ki je dan po osvojitvi vrha vzela prijatelja iz tvoje naveze, vodjo Šerp Anga Phuja. Te še preganja spomin na tisto strašno noč?
Vsekakor je bil to najimpresivnejši dogodek v mojem življenju. Ne preganjajo me toliko spomini na tisto noč kot na naslednje zgodnje jutro, ko je zaradi drobne napake zdrsnil po ledenem žlebu Šerpa Ang Phu. Ne da mi miru misel, kako se je moglo to zgoditi, saj nesreča po mojem mnenju ni bila posledica izrazite tehnične nesposobnosti, temveč čista nesreča. Prav to me pretrese, kadarkoli se spomnim tistega sestopa z vrha Everesta. Sicer pa se tiste trenutke, ki so bili za vso navezo in še posebno za Anga Phuja tako odlo-čilni, nisem natančno zavedal čisto vsega, kar se je dogajalo okrog mene. Prepričan sem bil samo, da bom preživel, da bomo vsi trije preživeli, da se bo vse srečno končalo. Brez takšne samozavesti v steni ne gre; človek ne sme samemu sebi nikoli priznati, da bi se utegnilo kaj zgoditi; v podzavest se včasih sicer vsili drobcena misel, da bi se lahko kaj pripetilo, toda te misli je treba vedno ponovno odločno odgnati.

Si še kdaj tako od blizu gledal smrti v oči kot takrat pri sestopu z Everesta?
Po mojem mnenju smrti ne moreš videti in ji torej tudi ne moreš gledati v oči; če zdaj premišljujem, sem bil že v bolj kritičnih situacijah kot takrat pod Everestom. Nekoč sem sam plezal Kovinarsko smer v severni triglavski steni in sem se zaplezal. Takrat sem bil verjetno najbližje smrti. Vendar nisem tudi takrat niti za trenutek pomislil, da se ne bi izvlekel iz pasti, ki mi jo je nastavila gora.

Kaj si mislil takrat, ko sta iz vaše zmagovite naveze ostala živa samo še dva?
Sam nisem videl, kako se je vse skupaj zgodilo; bil sem nekoliko bolj zgoraj, ker se mi je odpela dereza in nisem mogel naprej. Od trenutka, ko sem le nekaj deset minut pozneje zvedel za nesrečo, me preganja misel, kako se je to moglo zgoditi. Vedno ponovno si poskušam zamisliti, kako se je to godilo, vendar si tega nikakor ne morem dovolj realistično predstavljati. Najhuje je, da je izginil na način, ki se mi zdi tako čuden in nenavaden. Še zdaj ne morem verjeti, da je zares izginil. Zame je bil vedno tako dober, da sem bil vseskozi prepričan: tako dobremu človeku se v življenju ne more zgoditi nič slabega in hudega.

Si imel (ali še imaš) od tiste noči kakšne posledice?
Nobenih fizičnih; palca desne noge, ki mi je toliko zmrznil, da mi je odpadel noht, ne štejem, ker to ni huda poškodba. Tudi psihično nimam nobenih posledic. Zavedam se vsega, kar se je zgodilo; zgodilo se je pač - in konec. Manj močnega človeka bi lahko tako nenavadni dogodki pripeljali do stanja, ki bi bilo kolikor toliko nenormalno.

Česa - poleg tiste strašne noči - ne boš z Everesta nikoli pozabil?
Vrha, seveda. In prijateljstva, ki ga pred odhodom na odpravo nisem pričakoval.

Slovence močno daje domotožje, kadar smo daleč od doma, toda Dalmatince še mnogo bolj. Kako močno je bilo v Himalaji tvoje domotožje po morju in rojstnem Splitu?
Precejšnje. V začetku je še nekako šlo, toda čim dlje smo bili v gori in čim dalj smo bili od doma, tem bolj me je zvijalo. V prvem višinskem taboru na sedlu Lho La smo imeli v sneg in led skopane luknje, v katerih smo živeli med postanki proti vrhu in nazaj v bazni tabor. Kadarkoli sem prišel v eno od teh lukenj, sem dejal tovarišem ali si vsaj mislil: koliko lepše je na morju kot tukaj v tem večnem ledu in snegu! Pri tem so se mi pred očmi zarisale podobe iz mojega Splita in v ušesih mi je še dolgo bučalo valovanja morja okrog barke ali njegovo butanje ob obalo ...

Ali si pričakoval v domovini in posebno v Splitu tak sprejem, kakršnega so ti priredili?
Ne, nikakor!

Nedvomno si v Splitu eden izmed najpopularnejših meščanov. Kako se kaže ta popularnost?
To je nekaj čudnega: prej je komajda kdo v Splitu in Dalmaciji poznal alpinizem, zdaj pogosto govorijo o tem - in to je dobro. Ljudje, ki jih še nikoli nisem videl, me ustavljajo na cesti, me trepljajo po rami, mi stiskajo roko in me sprašujejo, kot je pri nas navada med starimi znanci: »Stipe, kako se kaj imaš?« To se mi zdaj popolnoma normalno. Pogovarjam se z njimi, kot bi se že zdavnaj poznali in kot bi bili dobri prijatelji, čeprav ne vem njihovih imen. S starimi znanci smo enako dobri znanci, kot smo bili pred odhodom na Everest, in s starimi prijatelji enako veliki prijatelji, kot smo bili pred tem.

Te je popularnost vendarle kakorkoli prizadela?
Prinesla mi je veliko drobnih težav, za kakršne prej nisem vedel. Imam vrsto obveznosti, ki sem jih dolžan opraviti. Pogosto moram iti sem in tja, kamor me vabijo in ne morem odreči. Če to ne bi koristilo popularizaciji alpinizma, tega gotovo ne bi delal. In tam, kjer sem v središču pozornosti, se žal pogosto ne morem obnašati kot navadni Stipe Božič, temveč vsaj nekoliko drugače.

Ali to velja tudi za Teleksovo akcijo »Sto žensk na Triglav«?
Nikakor! Na vaši akciji sem bil že lani in predlanskim, ko so samo moji prijatelji vedeli, da sem alpinist.

Prav gotovo se je zaradi tvoje popularnosti vsaj nekoliko spremenilo tvoje družinsko življenje.
V bistvu se ni prav nič. Nekoliko manj sem doma, kot sem bil prej, to je res; nekoliko manj sem pri svojih, kot bi bilo treba, in to mi je žal. Sicer pa živimo enako družinsko življenje, kot smo ga prej.

Kako gleda sin na slavnega očeta?
Moj štiriinpolletni Joško je glavni v otroškem vrtcu; njegovi vrstniki vedo vse o Himalaji in Everestu. Ne razume sicer vsega, vendar natančno ve, čigav je in je nadvse ponosen na to.

Kaj pomeni biti v Splitu vrhunski alpinist? Ali je to isto kot biti vrhunski nogometaš?
Alpinizem in nogomet, to sta dve stvari. Hajduk in Šurjak, na primer, to je kult, ki je nastajal leta dolgo, medtem ko je moj uspeh prišel iznenada. Nogomet ljudje gledajo, vsako nedeljo gledajo Spličani Šurjaka; mene ne vidijo pri plezanju in nimajo pregleda nad tem, kakšen je pravzaprav moj šport. Zato seveda ne morem biti popularen na tak način, kot je na primer Šurjak. Ljudje, ki se spoznajo na šport, seveda vedo, kaj pomenijo njegovi goli in moj uspeh v Himalaji in znajo to razlikovati, ne mečejo tega v isti koš. Naposled igrajo nogometaši za denar, jaz pa od svojega športa nimam nobenih denarnih koristi. Imam samo ime. Seveda mi niti na misel ne pride, da bi se zaradi tega pritoževal.

Ali si bil že prej v Splitu znan kot alpinist?
Znan sem bil kot alpinist, vendar v razmeroma ozkem krogu ljudi. V Splitu so pravzaprav začeli govoriti o alpinizmu šele pred štirimi leti, ko smo se vrnili z odprave v Hindukuš.

Pri nas v Sloveniji govorimo o tem že desetletja dolgo; alpinizem je pri nas priznano športno in še drugačno udejstvovanje. Misliš, da je razlika med tvojim statusom in statusom slovenskih alpinistov?
Mislim, da je, predvsem zato, ker je v Sloveniji alpinizem znan in priznan, medtem ko se pri nas v Dalmaciji, na primer, šele trudimo, da bi mu izvojevali to mesto. Moj status je slabši. Vendar sem rajši alpinist v Splitu kot bi bil v Sloveniji.

Primerjaj alpinizem z drugimi športi: osvojitev Everesta je enkraten podvig, ki je že zapisan v zgodovini, in ga ni treba potrjevati, medtem ko morajo drugi športniki svoje rezultate vedno ponovno potrjevati na tekmovanjih in vedno ponovno dosegati dobre rezultate.
Alpinizma ne moreš popolnoma primerjati z drugimi športi, kajti v alpinizmu ni tako natančnih meril, kot so metri in sekunde. Čeprav je vzpon na Everest enkraten podvig, je mnogo bolj zamotan kot katerikoli drug športni uspeh. V atletiki se ve, da je treba preteči progo v desetih sekundah ali poldrugi uri, pač odvisno od dolžine. Pri nas lahko traja »tekma« neomejeno dolgo. V vsakem športu je tako, da je na eni strani en tekmovalec in na drugi drug, ki se trudita, da bi zmagala, samo pri alpinizmu je drugače. Tukaj se vsi ljudje skupaj bojujejo z naravo. Skupaj smo, na primer, delali, da smo premagali Mount Everest. Človeško je seveda, da je tudi pri našem udejstvovanju nekaj tekmovalnega duha, ki pa je izražen v mnogo manjši meri kot pri drugih športih.

Alpinizem je bil doslej šport brez publike, brez gledalcev, zdaj pa ljudje že prihajajo gledat plezalce, ki prosto, brez plezalnih pripomočkov plezajo po balvanih in stenah. Ali se je v alpinizmu kaj premaknilo?
Prav nič se ni spremenilo! Celo ta nova smer alpinizma ne bo imela po mojem mnenju nikoli svoje prave publike. Že nekaj časa je ponekod priljubljeno tako imenovano skalolazenje - hitrostno plezanje, ki pa nima pravih gledalcev. Niti s skalolazenjem niti s prostim plezanjem ne bo pravi alpinizem prav nič izgubil. Pri obeh odtenkih našega športa moraš biti specialist. Kdor pa hoče biti vrhunski alpinist, mora znati dobro plezati tako v skali kot v ledu in mora poznati še kup zakonitosti, od katerih je odvisno, ali bo preživel ali ne v težki steni.

Letos si že tretjič s Teleksovimi ženskami na Triglavu; kako se počutiš na teh pohodih?
Bodi prepričan, da ne bi šel niti enkrat, če mi to ne bi bilo všeč. Na tem pohodu sodeluje mnogo alpinistov in drugih ljudi, ki jih poznam, všeč pa mi je tudi prijateljsko vzdušje. Čeprav gre verjetno precej žensk s Teleksom samo zato, da bi bilo enkrat v življenju na najvišji gori Jugoslavije, sem prepričan, da gre marsikatera potem še pogosto v gore. Na drugi strani peljete v Triglavsko pogorje tudi takšne ženske, ki nimajo sicer nobenih možnosti, da bi šle v gore.

Kolikokrat si pravzaprav že bil na vrhu Triglava?
Na vrhu štirikrat, poleg tega pa sem še trikrat plezal v severni triglavski steni in samo preplezal smer, ne da bi potem šel na vrh. Vrh me takrat ni zanimal; ko si skoncentriran na steno, ne misliš na vrh. Prvič sem bil na vrhu Triglava takrat, ko sem sam plezal v severni steni, kar sem sicer že povedal; takrat sem bil prvič v Triglavu in sem hotel priti še na vrh. Zadnja tri leta sem bil vsako leto, s Teleksovimi ženskami.

Splitčani ste zelo ponosni na svoje mesto, posebno še zdaj, ko bodo v prestolnici Dalmacije sredozemske igre. Povej, ča je Londra kontra Splitu gradu!
Split je čisto navadno srednje veliko mesto, kot so vsa druga takšna mesta, vendar je čisto drugačno od vseh drugih. Ljudje se pri nas v Splitu poznamo med seboj, se imamo radi in damo nekaj drug na drugega. Split ima svoj šarm. To čutimo vsi, mi iz Splita in drugi, ki ne živijo v našem mestu. In London? London je samo London in nič drugega!

Te dni bo Split verjetno bolj v središču pozornosti kot London. Kakšna bo tvoja vloga na splitskih sredozemskih igrah?
Mislim, da ne bo prav velika, vendar me veseli in sem ponosen, da so mi kot alpinistu izkazali takšno čast. V petek, 14. septembra bomo imeli generalko, dan pozneje pa bo šlo zares. Skupaj s Bjedovo in Cerarjem bom dvignil na drog veliko zastavo sredozemskih iger, ki bo plapolala v našem mestu, dokler bodo trajale igre.

Misliš po vseh nevarnostih in naporih zadnjih mesecev obesiti vrhunsko plezanje na klin in hoditi v stene izključno za lastno zabavo in razvedrilo?
Po vrnitvi z Everesta za plezanje ni bilo veliko časa; preplezal sem le nekaj smeri, med njimi Skalaško v severni triglavski steni in nekaj smeri v Paklenici. Zdaj, ko se bo hrup okrog Everesta nekoliko pomiril, bom spet začel več plezati. Nameravam namreč kandidirati za jugoslovansko odpravo, ki bo šla prihodnje leto na Lhotse, Everestovega soseda v Himalaji. Poleg tega nameravamo v matičnem alpinističnem odseku planinskega društva Mosor iz Splita organizirati samostojno majhno odpravo nekam v tuje gore, najverjetneje v Himalajo. V alpinistični pokoj vsekakor še ne bom šel!

Marjan Raztresen
TELEKS 14. september 1979
 

eXTReMe Tracker